Jedro

Tožena stranka vztraja, da je treba vsebino Pogodbe razumeti na način, da je imela tožena stranka pravico odločitve (na podlagi preverjanja dejanske ter pravne podlage in višine terjatve), katere terjatve tožeče stranke do končnih uporabnikov bo plačala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da Pogodbe nedvomno ne gre razlagati na ta način. Trden dokaz za to je provizija, ki se jo je zavezala plačati tožeča stranka. Ni logično, da bi tožeča stranka toženi stranki prepustila odločanje o tem, katero terjatev bo tožeči stranki plačala in za to terjala provizijo, katero terjatev pa naj izterjuje tožeča stranka sama. Logičen zaključek je, da bi na ta način tožena stranka pobirala provizijo za plačilo terjatev uporabnikov, ki bi tako ali tako izpolnili že tožeči stranki neposredno, za kakorkoli tvegane uporabnike pa tega ne bi želela storiti, kar pa je z ekonomskega vidika povsem nesmiselno za tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo: da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72780/2017 z dne 17. 8. 2017 ostane v veljavi glede plačila glavnice v višini 24.626,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2017 in izvršilnih stroškov v višini 71,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2017 (I. točka izreka); omenjeni sklep o izvršbi je razveljavilo glede plačila 94,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2017 in glede izvršilnih stroškov v znesku 2,96 EUR ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); omenjeni sklep o izvršbi je razveljavilo tudi glede plačila 2.321,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 179,04 EUR od 16. 8. 2017 in od zneska 2.142,00 EUR od 16. 8. 2017 ter glede plačila 29.126,77 EUR ter v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.017,38 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče bo na pritožbene navedbe odgovarjalo po sklopih, kot so zapisani v pritožbi, pri čemer se številne navedbe ponavljajo v več sklopih, zato bo nanje odgovorilo le enkrat. Glede sklepčnosti in spremembe tožbe

6. Ne drži, da že domnevno spreminjajoče se trditve tožeče stranke utemeljujejo nesklepčnost tožbe. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Pri tem ni bistveno, da je tožeča stranka do sklepčne tožbe prišla s pravočasno dopolnitvijo svojih trditev. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v prvi in drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka podala ustrezne trditve, iz katerih izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica, s čimer je bila tožba sklepčna. Presoja utemeljenosti višine tožbenega zahtevka pa ni predmet presoje sklepčnosti.

7. Ni utemeljen niti očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo spremembe tožbe, ki jo tožena stranka utemeljuje z razlikami v zneskih in računih, ki jih je v prvi oziroma drugi pripravljalni vlogi navedla tožeča stranka. Ne drži pritožbena navedba, da je v drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka dodatno vtoževala 5 dodatnih računov, katerih višina znaša 26.583,91 EUR, pri čemer tožena stranka hkrati trdi, da je med prvo in drugo pripravljalno vlogo tožeča stranka zvišala zahtevek za 82,79 EUR (to razliko je sodišče prve stopnje s prepričljivo obrazložitvijo pojasnilo v 19. in 20. točki obrazložitve). V 2. pripravljalni vlogi je tožeča stranka pojasnila višino svojega zahtevka v predlogu za izvršbo (tč. III pripravljalne vloge) in višino zneskov, ki jih je tožena stranka od vložitve predloga za izvršbo (ter od prve pripravljalne vloge) do druge pripravljalne vloge plačala (tč. IV pripravljalne vloge). Tožeča stranka tako od predloga za izvršbo in prve pripravljalne vloge (ki po jasnem stališču sodne prakse1 tvorita tožbo) ni spreminjala niti istovetnosti svojega zahtevka niti dejanske podlage.

Glede prekluzije

8. Tožena stranka očita prekluzijo navedb tožeče stranke v 4. in 5. pripravljalni vlogi in (vseh) dokaznih predlogov oziroma dokazov, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka v nobeni od svojih vlog (na obe vlogi je odgovorila s svojo 4. in 5. pripravljalno vlogo) niti na nobenem od izvedenih narokov ni ugovarjala prekluzije. Po določbi 286.b člena ZPP mora stranka bistveno kršitev določb postopka grajati takoj, ko je to mogoče. Če stranka prepoznemu navajanju ne ugovarja, izgubi možnost, da bi se na to (relativno) bistveno kršitev postopka sklicevala v pritožbi.2 Tudi v sodni praksi3 je ustaljeno stališče, da je ugovor prekluzije, ki ga stranka prvič poda šele v pritožbi, prepozen. Ob zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke je pooblaščenka tožene stranke ugovarjala le prekluzijo dopisa tožene stranke z dne 29. 3. 2017, predloženega v 4. pripravljalni vlogi tožeče stranke, katerega pravočasnost pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v 47. točki obrazložitve, s katero višje sodišče soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

Glede ničnosti Pogodbe o medsebojnem sodelovanju

9. Tožena stranka vztraja, da je Pogodba o medsebojnem sodelovanju z dne 20. 6. 2016 (v nadaljevanju: Pogodba) nična, ker v njej ni konkretno naveden dolžnik oziroma ker ne vsebuje seznama odjemnih mest. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da Pogodba ni nična. Tožena stranka se je v Pogodbi zavezala kot porok in plačnik za obveznosti na merilnih mestih v njenem upravljanju, kar pomeni, da so iz Pogodbe dolžniki določljivi, zato z ugovorom ničnosti ne more uspeti. Prav tako pa je določljiv predmet obveznosti. Pogodba jasno (čeprav ne poimensko) opredeljuje objekte, na katere se nanaša, in dejstvo, da konkreten seznam odjemnih mest, na katera se nanaša, ni del Pogodbe, nedvomno ne utemeljuje ničnosti kot skrajne sankcije.

O razlagi pogodbenih določil

10. Ne drži, da so določila Pogodbe nejasna, kar utemeljuje potrebo po razlagi v korist tožene stranke na podlagi 83. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Tožena stranka prihaja v nasprotje sama s sabo. Trdi, da je domnevno nejasna pogodbena določila edini upravičen razlagati njen zakoniti zastopnik. Poleg dejstva, da je razlaga pogodbe vprašanje pravilne uporabe materialnega (pogodbenega) prava,4 je ta trditev protislovna navedbi, da za toženo stranko vsebina Pogodbe sploh ni jasna. Če je tožena stranka prepričana o (ne)obstoju svojih obveznostih po Pogodbi, to potem ne pomeni, da so pogodbena določila nejasna. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so pogodbena določila jasna in je tako tudi obveznost tožene stranke po Pogodbi jasna. Njeno nestrinjanje z vsebino njenih obveznosti še ne pomeni, da je zaradi tega Pogodbo treba razlagati po razlagalnem argumentu iz 83. člena OZ.

11. Tožena stranka vztraja, da je treba vsebino Pogodbe razumeti na način, da je imela tožena stranka pravico odločitve (na podlagi preverjanja dejanske ter pravne podlage in višine terjatve, kot navede v 24. tč. 3. pripravljalne vloge), katere terjatve tožeče stranke do končnih uporabnikov bo plačala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da Pogodbe nedvomno ne gre razlagati na ta način. Trden dokaz za to je provizija, ki se jo je zavezala plačati tožeča stranka. Ni logično, da bi tožeča stranka toženi stranki prepustila odločanje o tem, katero terjatev bo tožeči stranki plačala in za to terjala provizijo, katero terjatev pa naj izterjuje tožeča stranka sama. Logičen zaključek je, da bi na ta način tožena stranka pobirala provizijo za plačilo terjatev uporabnikov, ki bi tako ali tako izpolnili že tožeči stranki neposredno, za kakorkoli tvegane uporabnike pa tega ne bi želela storiti, kar pa je z ekonomskega vidika povsem nesmiselno za tožečo stranko. Ali je provizija v višini 5,00 % primerna ali ne, pa je vprašanje dogovora strank; tožena stranka z izjemo špekulativnih navedb o možnosti nastanka visokih dolgov in samega rizika neplačevanja končnih uporabnikov (ki ga krije provizija) ne ponuja konkretnih dokazov, da je provizija tako nizka, da se noben pogodbenik ne bi zavezal k tako ugotovljeni vsebini Pogodbe.

12. V 28. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke, da Pogodba velja le za stanovanjske objekte, ker se v 1. členu sklicuje na določbe SZ-1, višje sodišče pa se s prepričljivo in logično argumentacijo strinja. Določilo, da Pogodba velja za "vsa merilna mesta v upravljanju tožene stranke", nedvoumno opredeli predmet obveznosti in tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na omembo SZ-1 v 1. členu Pogodbe, pri čemer se Pogodba niti ne sklicuje na konkretne določbe SZ-1. Glede protipravnega ravnanja tožeče stranke

13. Določbe prvega odstavka 274. člena Energetskega zakona – EZ-1 ne gre razlagati na način, da določba operaterju sistema – tožeči stranki nalaga dolžnost odklopa uporabnika, če ta v roku ne plača omrežnine, kot v pritožbi trdi tožena stranka. Gre za pravico operaterja omrežja, katere neizvrševanje nedvomno ne pomeni protipravnega ravnanja; svoje neplačane terjatve lahko izterja v izvršilnem postopku. Določba 1027. člena OZ, na katero se prav tako sklicuje tožena stranka, pa ni uporabljiva, saj tožena stranka konkretno niti ne trdi, da je bila sama terjatev tožeče stranke do uporabnikov kakorkoli zavarovana z zastavno ali drugo pravico (odklop uporabnikov sam po sebi ne varuje izpolnitve obveznosti do tožeče stranke). Hkrati pa so vse navedbe v tem sklopu nedovoljene pritožbene novote, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upoštevajo.

Glede stroškov opomina in naknadno plačanih terjatvah

14. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na plačilo šele po prilivih etažnih lastnikov, saj za takšen način izpolnjevanja njenih obveznosti ni podlage v Pogodbi, po kateri je bila tožena stranka zavezana, da v celoti in v roku izpolni svojo obveznost, vključno s stroški opomina, kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve.

15. Glede plačila terjatve po računu št. 70579 (VII. točka pritožbe), ki jo je tožena stranka delno plačala 4. 12. 2017, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožena stranka plačala le glavnico, tožeča stranka pa je zaradi zamude z izpolnitvijo zahtevala tudi zamudne obresti. Na podlagi pravil o načinu zapiranja obveznosti tako tožena stranka ni v celoti izpolnila svoje obveznosti, zato ji je preostanek sodišče pravilno naložilo v plačilo. Pri tem ne drži, da je sodišče obveznost tožene stranke po tem računu utemeljilo na Pogodbi, temveč na podlagi podpisa soglasja za evidentiranje plačnika, s strani tožene stranke podpisanega 16. 11. 2016, v zvezi s Pogodbo o oskrbi z električno energijo med toženo stranko in dobaviteljem X., d. o. o. Ne gre torej za obveznost, ki jo tožeča stranka vtožuje na podlagi nekakšnih lastnih internih evidenc, kot trdi tožena stranka, temveč na jasno definiranih aktih, ki jih je podpisala tožena stranka (enako velja tudi glede pogodb 006/0, 007/0, 002/0, 003/0, 004/0, 001/0, ki jih z istim očitkom izpeljave obveznosti na podlagi internih evidenc prav tako navaja tožena stranka; str. 15 pritožbe).

Glede prepovedi anatocizma

16. Ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka zahteva podvojeno plačilo obresti, ker prisojeni znesek glavnice že zajema del procesnih obresti. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju s strani tožeče stranke predloženega izračuna dolga (priloga A73) ugotovilo, da je tožeča stranka z delnimi plačili tožene stranke pokrila vse natekle obresti od vložitve predloga za izvršbo, ter da vtoževani znesek 24.721,13 EUR tako predstavlja le glavnico, ne tudi procesnih obresti. Od tega zneska zato tožeča stranka lahko zahteva plačilo obresti od 4. 12. 2017. O podlagi tožbenega zahtevka

17. Višje sodišče ne sledi ugovoru, da tožena stranka ni bila upravnik na merilnem mestu št. 5, zato je za vtoževane račune na tem mestu Pogodba ne zavezuje. Sodišče je na podlagi vrste listinskih dokazov (npr. pogodba 005/0 z dne 21. 1. 2011, račun tožene stranke št. 127-16007760 za provizijo po Pogodbi z dne 20. 9. 20165, dopis tožene stranke z dne 29. 3. 2017, pogodba z dobaviteljem električne energije E., d. o. o., z dne 19. 2. 2013, elektronsko sporočilo pravnega prednika tožeče stranke z dne 22. 12. 2010) ter izpovedi priče M. K. prepričljivo pojasnilo presojo, da je bila tožena stranka upravnik na merilnem mestu št. 5, zato se Pogodba, s katero se je tožena stranka zavezala kot porok in plačnik, nanaša tudi na obveznosti na tem merilnem mestu. Navedeni dokazi, ki jih je v obrazložitvi zapisalo tudi sodišče prve stopnje, ovržejo pritožbeno navedbo, da se je sodišče oprlo le na en listinski dokaz - račun tožene stranke z dne 20. 9. 2016), ob tem pa višje sodišče še poudarja, da se pritožba do nobenega izmed navedenih listinskih dokazov konkretno ni opredelila oziroma prihaja v nasprotje sama s sabo (glede računa z dne 20. 9. 2016, v katerem je terjala provizijo tudi za račune na spornem merilnem mestu, trdi, da se ne nanašajo na sporno obdobje, a hkrati trdi, da nikoli ni bila upravnik na tem merilnem mestu; glede pogodbe z dne 19. 2. 2013 pavšalno očita protispisnost ugotovitev sodišča, čeprav je navedba merilnega mesta v tej pogodbi popolnoma jasna), kar kaže na prilagajanje pritožbenih navedb tožene stranke posamezni dokazni listini. Glede na navedeno višje sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zavezana tudi za izpolnitev obveznosti na merilnem mestu št. 5. 18. Višje sodišče pa soglaša tudi s presojo, da četudi ne bilo podlage za uporabo določil Pogodbe in bi sodišče sledilo toženi stranki, da je bila zgolj dobavitelj električne energije in ne upravnik, je odgovornost tožene stranke podana na podlagi pogodbe 005/0 z dne 21. 1. 2011, s katero se je izrecno zavezala kot plačnik za dostop do distribucijskega omrežja (41. točka obrazložitve). S pavšalnim ugovorom, da ta pogodba ne določa izključne zaveze tožene stranke, pa je tožena stranka prekludirana, saj deljene odgovornosti do pritožbe ni konkretno ugovarjala.

19. Višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, s katerimi tožena stranka izpodbija verodostojnost izpovedi priče M. K. v zvezi z obveznostjo tožene stranke na merilnem mestu št. 5. Izpodbijanje verodostojnosti njene izpovedi s poudarjanjem njene zaposlitve pri tožeči stranki in s sklicevanjem na nasprotno izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke P. G. ter prič Z. Š. in M. V., za katere velja popolnoma enako, ne vzbuja dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Konkretna opredelitev do nasprotnih izpovedi omenjenih niti ni bila potrebna, saj glede na razloge sodbe le-ta nedvoumno izhaja iz konteksta celotne (obširne) obrazložitve, kar je tudi skladno z ustavnosodno prakso.6 Da se priča pripravi na zaslišanje (navsezadnje je priča pred zaslišanjem posredovala tudi pisno izjavo), kar v pritožbi poudarja tožena stranka, pa tudi ne pomeni neverodostojnosti izpovedi, saj to še ne pomeni, da je priča izpovedovala po nareku. Izpoved M. K. pa je navsezadnje potrdila tudi listinska dokumentacija. Če je sodišče prepričano o nekem dejstvu (konkretno o statusu upravnika na merilnem mestu št. 5), mu ni treba izvajati dodatnih zaslišanj za potrditev tega dejstva. Posledično je brezpredmetna pritožbena navedba, da sodišče ni zaslišalo A. G. (pri čemer je predlog za njeno zaslišanje tožeča stranka umaknila).

20. Trditev, da bi naj tožeča stranka zavrnila plačilo dolga za objekt D. 5 s strani družbe B., ni dokazana. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi priče M. K., da do nikakršne ponudbe za plačilo dolga ni prišlo in da tožeča stranka take ponudbe nedvomno ne bi zavrnila, kar je tudi po presoji višjega sodišča povsem logično.

21. Glede merilnega mesta št. 4 (ulica 12; na tem naslovu še merilni mesti št. 2 in 3) je navedba, da je bila tožena stranka na tem merilnem mestu le dobavitelj in ne upravnik, nedovoljena pritožbena novota. Pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka trdila, da njena odgovornost za račune na tem merilnem mestu ni podana zaradi menjave upravnika z dnem 30. 6. 2016, kar je tožeča stranka prepričljivo ovrgla s sklicevanjem na 4. člen Pogodbe, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki sporočiti spremembo upravnika, česar pa slednja ni storila. Glede statusa dobavitelja električne energije se je tožena stranka sklicevala le glede objekta na naslovu D. 5 in glede objekta C., d. o. o. (merilno mesto št. 8). Tudi sicer pa je glede obveznosti plačevanja vtoževanih računov za merilna mesta na tem naslovu sodišče prepričljivo pojasnilo podlago obveznosti tožene stranke – podpis pogodb 004/0, 003/0 in 002/0, do česar se je višje sodišče zgoraj že opredelilo).

22. Pri računih št. 17017, 29679, 64955, 53017, 41274, 112787, 54880, 16925, 54879, 54878, 29866, 55170, 66580, 112981, 101233 (računi se nanašajo na merilna mesta št. 2, 3, 4, 5, 6 in 7) tožena stranka ugovarja pasivno legitimacijo zaradi tega, ker so naslovljeni na etažne lastnike in ne na toženo stranko. Višje sodišče soglaša s presojo, da pasivna legitimacija tožene stranke temelji na pravnih aktih, s katerimi se je zavezala za plačilo obveznosti na navedenih merilnih mestih v povezavi s Pogodbo, s katero se je zavezala k obveznosti do tožeče stranke, zato se s sklicevanjem na to, da se glasijo na etažne lastnike, tožena stranka ne more razbremeniti svoje nedvoumno ugotovljene obveznosti.

23. Ob sklicevanju na postopek I Pg 436/2016 tožena stranka prihaja v nasprotje sama s sabo. Tožeči stranki očita, da ni predložila sodbe v navedeni zadevi, s katero bi dokazala, da je med strankama na podlagi Pogodbe vzpostavljeno razmerje glede istih merilnih mest. Pred tem pa povzame, da je bila tožba zaradi plačila umaknjena. Tožeča stranka ne more predložiti sodbe, do katere zaradi umika tožbe v posledici izpolnitve ni prišlo. Sicer drži, da pravnomočnost ne zajema ugotovljenih dejstev, toda sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo številne razloge za svojo odločitev, med katerimi je tudi podoben spor med istima pravdnima stranka, ki zato nedvomno ima dokazno vrednost. 24. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 13/2011, v pritožbi povzeti zapis je iz sodbe III Ips 14/2011 z dne 26. 4. 2013 (prva odločba se ne nahaja na javno dostopnih bazah odločb Vrhovnega sodišča, zato gre verjetno za pisno pomoto tožene stranke), vendar zadeva ni primerljiva obravnavani. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče sledilo pogodbeni vsebini in ne praksi med strankama. Takšnih dejanskih okoliščin v obravnavani zadevi ni; sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je med strankama obstajala (le) praksa plačevanja računov, temveč da je na ravno na podlagi številnih pogodbenih zavez tožena stranka odgovorna za plačilo.

25. Tožena stranka se zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato glede na siceršnje razloge višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

26. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške.

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013. 2 A. Galič, v: L. Ude in dr. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2010, str. 240. 3 Npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 19/2014 z dne 29. 10. 2015. 4 Sodbi VSRS III Ips 187/2007 z dne 21. 12. 2010 in II Ips 62/2017 z dne 8. 3. 2018. 5 Ali je ta račun tožeča stranka toženi stranki tudi plačala, za ugotovitev obstoja veljavnosti Pogodbe za merilno mesto 5 sploh ni bistveno. 6 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.