Jedro

Tudi pogodbeno izključitev družbenika bodo tako utemeljevala ravnanja, ki so dovolj "groba" oz. resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi.

Sodišče je pri presoji razlogov za izključitev vezano na tiste stvarne razloge, ki so jih imeli družbeniki pred seboj v času odločanja o izključitvi.

Razen če ni za poseben primer tako dogovorjeno s pogodbo (bodisi družbeno, bodisi kakšno drugo), od družbenika v obligacijskih razmerjih z družbo ni mogoče zahtevati, da bo svoje interese povsem podredil interesom družbe oz. da svojih lastnih interesov oz. pravic, ki mu gredo iz takšnih razmerij, ne bo uveljavljal, če bo to v nasprotju z interesi družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.056,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30. 1. 2018 zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov skupščine tožene stranke z dne 22. 6. 2012, s katerima je bilo sprejeto Poročilo o poslovanju za obdobje od 01. 01. 2012 do dne 30. 04. 2012 in Poslovno poročilo za poslovno leto 2011 (I. točka izreka), zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na sklep skupščine tožene stranke, da se čisti dobiček na dan 31. 12. 2011 ne razporedi (II. točka izreka), razveljavilo sklep skupščine tožene stranke o izključitvi družbenice A. A. iz tožene stranke (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, odločitev sodišča prve stopnje v napadenem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Tožeča stranka je pritožbenemu sodišču tudi poslala vlogo z dne 17. 10. 2018, v katerem pritožbeno sodišče obvešča o uvedbi preiskave zoper nekatere s tem postopkom povezane osebe, vendar pritožbeno sodišče te vloge ni upoštevalo, saj je bila podana po izteku roka za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker pritožnica izpodbija sodbo le v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev skupščinskega sklepa tožene stranke o izključitvi (prvotne) tožeče stranke, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem delu.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o ugoditvi delu zahtevka sprejelo na podlagi ugotovitev, da za izključitev tožeče stranke ni obstajal v družbeni pogodbi tožene stranke določen izključitveni razlog, oz. da vložitev tožbe zoper družbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepov družbe, ničnosti in razveljavitve pogodb in plačila odškodnine, odpoved pogodbe o upravljanju in zahteva po ustavitvi sečnje, ne pomenijo povzročanja škode družbi, ki bi utemeljevala njeno izključitev. Ti razlogi jasno izhajajo iz 29. do 40. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, so razumljivi in, kot izhaja iz nadaljevanja, vsaj v za odločitev relevantnem delu niso sami s seboj v nasprotju, niti v nasprotju z izrekom sodbe, zato ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna iz v nadaljevanju navedenih razlogov, pri tem pa, kot prav tako izhaja iz nadaljevanja, sodišče tudi ni zagrešilo očitanih kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Po določbi prvega odstavka 395. člena v zvezi s 522. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je sklep skupščine med drugim izpodbojen, če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali statutom oz. družbeno pogodbo. Določba prvega odstavka 501. člena ZGD-1 med drugim določa, da družbena pogodba lahko določi, da sme družbenik iz družbe izstopiti ali da je lahko izključen iz družbe, ter določi pogoje, postopek in posledice izstopa ali izključitve. Sklep o izključitvi družbenika je tako lahko izpodbojen tudi, če izključitveni razlog, ki ga določa družbena pogodba, ni podan. Po družbeni pogodbi tožene stranke (priloga A14) je družbenika mogoče izključiti tudi, če s svojim ravnanjem povzroča družbi škodo ali ovira druge družbenike pri uveljavljanju njihovih pravic.

9. Udeležba družbenika v d. o. o. na podlagi družbene pogodbe je izraz ustavne pravice o svobodi gospodarske dejavnosti (določa jo 74. člen Ustave Republike Slovenije). Izključitev je vsaj omejitev te ustavne svobode.1 Zaradi tega je izključitev (tudi pogodbena) dopustna le v utemeljenih primerih. Iz načela medsebojnega zaupanja družbenikov in dolžnosti poštenega ravnanja med njimi izhaja, da je pri tem vsaj deloma mogoče sprejeti stališče, da se sme izključitev uporabiti kot skrajno sredstvo za saniranje.2 Posledično so torej tudi v zvezi z razlogi za pogodbeno izključitev uporabljiva stališča teorije in sodna praksa, ki se nanašajo na izključitev na podlagi tožbe. Tudi pogodbeno izključitev družbenika bodo tako utemeljevala ravnanja, ki so dovolj „groba“ oz. resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi.3 Izključitev ne sme biti sredstvo za maščevanje družbeniku,4 zaradi česar zgolj morebitna osebna prizadetost ostalih družbenikov ni relevantna, pač pa je treba ravnanje družbenika presojati na podlagi objektivnih meril, torej ali bi njegova ravnanja po razumnem pričakovanju tako omajala zgoraj navedeno zaupanje. Ustaljeno stališče teorije in sodne prakse je, da izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo, ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi, če gre na škodo drugim družbenikom oz. se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo.5 Pri tem ni bistveno zgolj dejstvo, ali so iz ravnanja družbenika nastale za družbo ali za družbenike negativne posledice, torej nastanek negativnih posledic kot tak, pač pa tudi ali je vzrok za to takšno ravnanje družbenika, ki mu je mogoče, kot že navedeno zgoraj, očitati dovolj veliko stopnjo nepravilnosti. Zgolj obseg zatrjevane izgube sam po sebi tako ni odločilen.

10. Iz prej navedenega pa po presoji pritožbenega sodišča med drugim izhaja tudi zahteva, da je družbeniku, katerega izključitev se zahteva, treba omogočiti, da odgovori na zahtevo in mu dati možnost, da seznani družbenike s svojim stališčem, da torej na skupščini odgovori na izvajanja drugih družbenikov in predlaga izvedbo dokazov. Takšno stališče se pojavlja tudi v strokovni literaturi.6 V konkretnem primeru gre za presojo pravilnosti in zakonitosti skupščinskega sklepa po prvem odstavku 395. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1 in ne za izključitev družbenika s tožbo po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1. Takšen sklep je bil sprejet na podlagi razlogov, ki so jih imeli družbeniki pred seboj v času odločanja, in tudi samo glede teh razlogov je imela tožeča stranka možnost, da nanje odgovori. Iz tega pa upoštevajoč prej navedeno izhaja zaključek, da je sodišče pri presoji razlogov za izključitev vezano na tiste stvarne razloge, ki so jih imeli družbeniki pred seboj v času odločanja o izključitvi.7 Morebitni drugi razlogi bi lahko kvečjemu predstavljali razlog za izključitev tožeče stranke s tožbo po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1. Stališče sodišča prve stopnje glede tega je bilo torej pravilno. Posledično sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ni upoštevalo tistih navedb, ki se niso nanašale na vložitev tožbe zoper družbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepov družbe, ničnosti in razveljavitve pogodb in plačila odškodnine, odpoved pogodbe o upravljanju in zahteva po ustavitvi sečnje, saj so bila le ta ravnanja tožeče stranke navedena v gradivu za skupščino (priloga B22) in v zapisniku skupščine (priloga A2), medtem ko kakšni drugi razlogi v teh dveh dokumentih niso navedeni. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pri tem ne gre za vprašanje podrobne vsebine dokazov, kot to napačno razume pritožnica, pač pa za vprašanje katera ravnanja, ki naj bi povzročala škodo, so tista, ki bodo predmet presoje. Pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi s tem so tako neutemeljeni.

11. Iz upoštevnih navedb tožene stranke izhajajo trije sklopi trditev o tem, da je tožeča stranka povzročala škodo toženi stranki oz. ovirala ostale družbenike, in sicer: vložitev tožbe zoper družbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepov družbe, ničnosti in razveljavitve pogodb in plačila odškodnine, odpoved pogodbe o upravljanju in zahteva po ustavitvi sečnje.

12. Pravica vložiti tožbo na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine je pravica, ki gre družbeniku na podlagi splošnega pravila iz 92. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da ničnost lahko uveljavlja vsakdo, ki ima pravni interes. Pravni interes družbenika pa izhaja že iz obstoja korporacijskopravnega razmerja. Zato vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti predstavlja izvajanje pravice, ki jo družbeniku daje zakon. Smiselno enako velja tudi za vložitev prej navedene tožbe v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti oz. razveljavitev pogodb8 in plačilo odškodnine. Tudi v teh primerih gre za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz predpisov. Iz dejstva vložitve takšne tožbe pa tudi ob upoštevanju tega, da je tožeča stranka poskušala odkupiti poslovne deleže vsaj enega družbenika ne izhaja, da bi tožeča stranka poskušala povzročiti insolventnost oz. prenehanje tožene stranke niti, da gre za poskus sovražnega prevzema. Pri tem pa dejstvo, da je tožeča stranka tožbo kasneje umaknila, na zaključke v zvezi s tem ne vpliva, saj je zaradi učinkov umika tožbe moralo biti po njenem umiku stanje enako, kot če tožeča stranka tožbe sploh ne bi vložila. Sama vložitev tožbe pa na vsebino razmerij, ki bodo predmet presoje v nadaljnjem postopku, v ničemer ne vpliva.

13. Prav tako iz teh dejstev tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razvidno, kako bi s pomočjo takšnega sodnega postopka tožeča stranka prišla do večinskega deleža v družbi ali pridobila drugačno kontrolo, kakor bi lahko izhajalo iz očitka tožene stranke glede poskusa sovražnega prevzema. V zvezi s tem očitkom pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer iz nespornih dejstev, da je v sporu med tožečo stranko in preostalima družbenikoma tožene stranke, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg 402/2012, izhaja, da je tožeča stranka svoj zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, s katero so bili preneseni poslovni deležni na preostala družbenika, očitno uveljavljala v drugem sodnem postopku. Vseh teh postopkov pa tudi ni bilo toliko, da bi že samo njihovo število utemeljevalo zlorabo, niti ni mogoče iz navedb tožene stranke zaključiti, da so bili sproženi povsem neutemeljeno (za takšen zaključek zgolj dejstvo umika tožbe v enem in neuspeh v drugem postopku še ne zadoščata). Iz navedb tožeče stranke pa tudi izhaja, da je menila, da je bila pri sklenitvi pogodbe glede stvarnega vložka in sklenitvi pogodbe o prenosu deležev oškodovana (tožena stranka tega, da bi tožnica imela takšno mnenje niti ne izpodbija). Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da resničnost tega mnenja za presojo v okoliščinah konkretnega primera ni bistvena (gl. v nadaljevanju). Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da v takšnih okoliščinah odklanjanje informacij s strani tožene stranke ne glede na morebitno utemeljenost, vsekakor ni moglo imeti pozitivnega vpliva. V takšnih okoliščinah konkretnega primera vložitev tožb zoper družbo in preostala družbenika predstavlja popolnoma legitimno pravno sredstvo in tožeči stranki v takšnih okoliščinah ni mogoče očitati zlorabe pravic. Navedeno drži še toliko bolj, saj očitno ne more držati tudi navedba tožene stranke, da je tožeča stranka zgoraj navedeno storila brez predhodnega poskusa mirne rešitve. Tožena stranka je namreč sama navedla, da je tožeča stranka poskušala deleže prej odkupiti, priložila pa je tudi njeno ponudbo za to (priloga B13).

14. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da tudi dejstvo, da je strokovnjak, ki ga je tožeča stranka najela (tožeča stranka je predložila mnenje izvedenke M. K.),9 pa čeprav naknadno, ugotovil njeno oškodovanje, tudi, če bi se na koncu izkazalo, da to ne drži, kaže vsaj na to, da takšno mnenje tožeče stranke vendarle ni bilo zgolj njena kaprica. Glede nato, da je do takšnih zaključkov prišla tudi druga oseba, njeno mnenje torej ni moglo biti popolnoma brez vsakršne dejanske osnove.

15. Dejstvo, ali je bilo mnenje tožeče stranke o oškodovanju tudi pravilno, pa za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno, saj v okoliščinah konkretnega primera za izključitev zlorabe zadostuje, da je tožeča stranka za svoje ravnanje imela razloge in da ti razlogi niso že na prvi pogled neutemeljeni. Glede na do sedaj navedeno torej že trditve tožene stranke ne zadoščajo za sklepanje, da je šlo pri vložitvi sporne tožbe zoper toženo stranko za zlorabo in posledično torej ne zadoščajo za utemeljitev očitka o povzročanju škode in oviranju družbenikov, in ker, vsebina dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage,10 so bili dokazi tožene stranke v zvezi s tem očitkom nerelevantni. Pritožbeni očitki v zvezi s tem so tako neutemeljeni, posledično pa tudi očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16. Pri odpovedi Pogodbe o upravljanju in prepovedi sečnje (enako velja sicer tudi glede uveljavljanja odškodnine od družbe) gre v prvi vrsti za ravnanja, ki jih je tožeča stranka storila kot nasprotna stranka v obligacijskih razmerjih, torej kot pogodbena stranka oz. solastnica spornih gozdov (oz. oškodovanka). Družbeniki namreč z družbo lahko stopajo tudi v obligacijska (in ne samo v korporacijskopravna) razmerja. Res je sicer, da ni nujno, da lahko izključitveni razlog pomenijo le takšna ravnanja, ki jih družbenik opravi v tem svojstvu, torej svojstvu družbenika, vendar pa je pri presoji prej opisanih ravnanj družbenika treba upoštevati tudi to, da družbenik do družbe ne nastopa samo kot njen družbenik, pač je v takšnih razmerjih tudi ali celo predvsem v vlogi nasprotne stranke takšnega obligacijskopravnega razmerja. Po presoji pritožbenega sodišča pa, razen če ni za poseben primer tako dogovorjeno s pogodbo (bodisi družbeno, bodisi kakšno drugo), od družbenika v takšnih razmerjih ni mogoče zahtevati, da bo svoje interese povsem podredil interesom družbe oz. da svojih lastnih interesov oz. pravic, ki mu gredo iz takšnih razmerij, ne bo uveljavljal, če bo to v nasprotju z interesi družbe. Dejstvo, da je bila v konkretnem primeru tožena stranka ustanovljena za gospodarjenje s spornimi gozdovi, na takšen zaključek ne vpliva. V obligacijskih razmerjih med družbo in družbenikom mora po mnenju pritožbenega sodišča torej še toliko bolj veljati, da, če družbenik v takšnih razmerjih pošteno uveljavlja pravice, ki mu gredo po zakonu ali pogodbi (torej jih ne zlorablja), takšno njegovo ravnanje ne more pomeniti izključitvenega razloga, tudi če ima negativne posledice za družbo oz. druge družbenike.

17. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je bila Pogodba o upravljanju (priloga B4) sklenjena za nedoločen čas z odpovednim rokom 1 leta – 6 mesecev pred potekom poslovnega leta. Pritožnica te ugotovitve konkretizirano ne izpodbija. Kot izhaja iz dopisa takratnega pooblaščenca tožeče stranke z dne 13. 1. 2012 (priloga B14), je tožeča stranka to pogodbo odpovedala.11 12 Odpoved pogodbe je enostranska oblikovalna pravica, ki jo zakon ali pogodba dajeta eni ali obema oz. več strankam pogodbe (npr. 333., 648., 782. člen OZ itd.) in ni v nasprotju z načelom pacta sunt servanda. V konkretnem primeru je bila možnost odpovedi določena v sami Pogodbi o upravljanju. Odpoved tožeče stranke pod pogojem, da ne gre za zlorabo, že zato ne more predstavljati kršitve načela pacta sunt servanda. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj zaradi poimenovanja odpoved še ni nedopustna, napačna, nezakonita ipd. Prej navedeno pa pomeni, da je tožeča stranka s tem ko je to pogodbo odpovedala (priloga B14) izvrševala pravico, ki ji gre po tej pogodbi kot nasprotni pogodbeni stranki.

18. V zvezi z očitano prepovedjo sečnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, kot je navajala tožena stranka, tožeča stranka v dopisu z dne 23. 12. 2011 (priloga B15), torej še pred odpovedjo Pogodbe o upravljanju, med drugim zahtevala, da se sečnja prekine in da tožena stranka na Zavod za gozdove Slovenije brez njenega soglasja ne naslavlja novih vlog za izdajo odločb (z izjemo nujnih). Tudi tu ne gre za ravnanje tožeče stranke v svojstvu družbenice. Takšno ravnanje predstavlja dajanje navodil naročnika iz podjemne pogodbe (prekinitev sečnje) oz. iz mandatne pogodbe (zahteva po soglasju za vložitev vlog), ki gresta naročniku na podlagi 622. člena oz. 768. člena OZ.

19. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da je dopis tožeče stranke, v katerem opozarja na to, da je dobila več (zaenkrat nepreverjenih) informacij o črni sečnji, datiran na 8. 2. 2012, kar je po odpovedi pogodbe in prepovedi sečnje. Vendar pa ob upoštevanju že zgoraj navedenih nesoglasij med pravdnima strankama (k čemur odklanjanje informacij zagotovo ni pripomoglo) in zaradi časovne bližine (gre za obdobje približno dveh mesecev) zgolj to še ne pomeni, da tožeča stranka za svoje ravnanje ni imela razlogov. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da iz že zgoraj navedenih razlogov tudi tu dejstvo, da je strokovnjak, ki ga je tožeča stranka najela (tožeča stranka je predložila predpravdno mnenje izvedenca B. B.),13 pa čeprav naknadno, ugotovil črno sečnjo, tudi, če bi se na koncu izkazalo, da to ne drži, kaže vsaj na to, da tudi to prepričanje tožeče stranke ni bilo brez vsake podlage.

20. Tudi pri teh očitkih v okoliščinah konkretnega primera za izključitev zlorabe zadostuje, da je tožeča stranka za svoje ravnanje imela razloge in da ti razlogi niso že na prvi pogled neutemeljeni. Po presoji pritožbenega sodišča tako ni relevantno, ali je očitek o črni sečnji v resnici utemeljen. S čim bi tožeča stranka zgoraj navedene pravice zlorabila, iz navedb tožene stranke ne izhaja. Tudi nesoglasja, ki so se pojavila med strankama, na kar kaže tudi vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti oz. razvezo pogodb in na plačilo odškodnine, govorijo prej proti, ko pa za zlorabo pravice.

21. V zvezi z odpovedjo Pogodbe o upravljanju pritožbeno sodišče opozarja še na razliko med običajno obligacijsko pogodbo in družbeno pogodbo. Pri obligacijskih pogodbah namreč odpoved ene stranke, kadar ji ta pravica gre ne glede na ravnanje druge stranke, kot je to v konkretnem primeru, ni vezana na obstoj utemeljenega razloga. Prav tako pa je tudi pomembna razlika med situacijo, ko ena stranka odpove pogodbo in pogodba preneha veljati za obe stranki, in situacijo, ko se eno stranko pogodbe (družbenika) proti njegovi volji izloči iz pogodbenega razmerja, ki sicer še obstaja med drugimi, in tako pogodba na podlagi odločitve drugih pogodbenih strank preneha veljati zgolj za njega. Zgolj posledica, da je zaradi tega ravnanja toženi stranki nastala finančna izguba, pa glede na vse prej navedeno zlorabe pravice tudi ne more utemeljevati. Tudi tu tožena stranka ni zmogla svojega trditvenega bremena. Ker, kot že navedeno zgoraj, vsebina dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, so bili dokazi tožene stranke tudi v zvezi s tem očitkom nerelevantni.

22. V zvezi z očitano odpovedjo Pogodbe o upravljanju pritožbeno sodišče še nadaje pojasnjuje, da ugotovitev, ali je bila odpoved te pogodbe zakonita, ne predstavlja dejstva, ki bi kot tako neposredno izhajalo iz dokaznih listin oz. bilo v njih zapisano, pač pa predstavlja pravni zaključek na podlagi dejstev. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da to dejstvo ni navedeno v nobeni dokazni listini. Tožena stranka sicer same veljavnosti odpovedi kot take ni izpodbijala. Vendar pa to vprašanje, glede na to, da neveljavna odpoved ne bi imela pravnega učinka, posledično pa tudi ne bi mogla povzročiti nikakršne škode, glede na vse do sedaj navedeno ni relevantno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je za odločitev v tem postopku odločilna odpoved z dne 13. 1. 2012. Pritožnica namreč še v pritožbi navaja, da je tožeča stranka sporno pogodbo izredno odpovedala poleti 2012 (torej po predmetni izključitvi). Zato so nerelevantne navedbe in dokazi v zvezi z izredno odpovedjo. Šele v zvezi s to odpovedjo bi bilo relevantno, ali je tožena stranka Pogodbo o upravljanju kršila in torej ali je očitek o črni sečnji utemeljen. Posledično so neutemeljeni s tem povezani pritožbeni očitki.

23. Po presoji pritožbenega sodišča tudi vsa do sedaj navedena ravnanja skupaj ne utemeljujejo izključitvenega razloga. Ob dejstvu, da je tožeča stranka svoj zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, s katero so bili preneseni poslovni deležni na preostala družbenika, uveljavljala v posebnem sodnem postopku na izid katerega očitana ji ravnanja nimajo vpliva, tudi upoštevanje vseh očitanih ravnanj skupaj ne vodi do zaključka, da bi tožeča stranka zlorabljala svoje pravice oz. da bi jih izvrševala v nasprotju z njihovim namenom. Zgolj iz posledic pa v konkretnem primeru tudi ni mogoče razbrati, da bi bil namen, ki je vodil tožečo stranko, onemogočanje poslovanja in škodovanje družbi, niti to po prepričanju pritožbenega sodišča ne izhaja iz prej navedenega.

24. Glede na to, da očitanim ravnanjem tožeče stranke ni mogoče očitati, da gre za takšna ravnanja, ki bi lahko prestavljala izključitveni razlog, dejstvo, da so imela za družbo oz. družbenike negativne posledice in pa sam obseg teh posledic na odločitev ne moreta vplivati. Navedbe in dokazi tožene stranke v zvezi s tem za odločitev torej niso bili relevantni in sodišče prve stopnje se s tem pravilno ni ukvarjalo (pravilno torej ni ugotavljalo teh dejstev in izvajalo dokazov v zvezi s tem). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da izključitveni razlogi niso podani, je torej pravilna. Dejstva, povezana z odklanjanjem predložitve dokumentacije, so bila neodločilna, saj je bilo vprašanje, ali so bili razlogi, ki so tožečo stranko vodili pri njenem ravnanju tudi v resnici podani, iz že navedenih razlogov nerelevantni. Zgolj v pojasnilo pritožbeno sodišče še dodaja, da preostali družbeniki posledic ravnanja tožeče stranke za družbo sicer niso dolžni trpeti, vendar pa lahko v takšnih primerih nezadovoljni družbenik uveljavlja kvečjemu svojo pravico do izstopa iz družbe.14

25. V zvezi s pritožbenimi očitki glede nerazumljivosti oz. nejasnosti obrazložitve pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so iz relevantnega dela obrazložitve sodbe (29. do 40. točka obrazložitve) jasno razvidni razlogi za odločitev, pri čemer je tudi razvidno, kdaj sodišče prve stopnje (ponovno) povzema navedbe strank (kar je sicer lahko nepotrebno, vendar ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka), kdaj povzema vsebino dokazov in kdaj podaja svoje pravne ali dejanske zaključke. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ugotovitev, da nekateri razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niso podani, podan pa je drug razlog, ki narekuje ugoditev zahtevku in posledična ugoditev zahtevku, ne pomeni nasprotja med razlogi sodbe oz. nasprotja med izrekom in razlogi. Za razveljavitev sklepa skupšnine namreč zadostuje, da je podan en razlog, in ni treba, da bi bilo kumulativno podanih več razlogov. Zahtevek bi bilo tako treba zavrniti šele, če bi bilo ugotovljeno, da ni podan noben od uveljavljenih razlogov. Pritožbene navedbe, ki se tičejo ničnosti pogodbe o prenosu poslovnih deležev in formalnih pomanjkljivosti sklepov skupščine, so tako nerelevantne.

26. V zvezi s pritožbenimi očitki, ki se tičejo dokaznega postopka, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu zapisalo, da se vpogledajo in preberejo vse listine v spisu in da se vpogleda spis D 869/2016. Po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru iz tega mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje poleg tega, da je vpogledalo v prej navedeni spis, prebralo vse listine, ki sta jih pravdni stranki predložili tekom postopka. Iz popisa spisa pa je v konkretnem primeru tudi mogoče ugotoviti, za katere listine gre. Res je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu na naroku dne 30. 1. 2018 zapisalo, da se ostali dokazi zavrnejo, vendar je v 19. točki obrazložitve sodbe dodatno opredelilo, da je zavrnilo dokaze po zaslišanju in postavitvi izvedencev, nato pa je v 45. do 48. točki obrazložitve tudi natančno navedlo, katere dokaze je zavrnilo in zakaj. Ta pritožbeni očitek torej ni utemeljen.

27. Glede na obširne pritožbene očitke v zvezi z nepopolno oz. pomanjkljivo ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanašajo predvsem na ne-ugotovitev nekaterih dejstev, ki izhajajo iz predloženih listin in na ne-ugotavljanje nekaterih dejstev, pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti samo pravno relevantna dejstva (katero so to, je odvisno od materialnega prava), pri čemer je sodišče glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) pri ugotavljanju dejstev vezano na trditveno podlago strank15 in sama vsebina dokazov pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Ker so bile premalo konkretizirane trditve tožene stranke o povzročanju škode (gl. zgoraj), sodišče prve stopnje s tem, ko glede tega ni zaslišalo M. Š. in R. J., ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni bilo zaradi tega pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da se za neprerekana in torej nesporna lahko štejejo samo dejstva (prvi odstavek 214. člena ZPP) ne pa tudi njihova pravna kvalifikacija (npr. trditev tožene stranke, da ji je tožeča stranka povzročila škodo).

28. V zvezi z večkrat ponovljenimi očitki pritožnice, da je sodišče prve stopnje s strani tožeče stranke predloženim mnenjem pripisalo lastnost izvedenskega mnenja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni. V 38. točki obrazložitve je namreč sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da se ti listini ne štejeta za dokaz, vsekakor pa predstavljata trditveno podlago tožeče stranke. Iz nadaljevanja te točke pa je potem razvidno, da je sodišče prve stopnje te trditve štelo za neprerekane. Ker ta dejstva niso bila relevantna, tudi pravilnost teh ugotovitev za odločitev o pritožbi ni relevantna.

29. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da se na kršitev pravice do izjave zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče lahko sklicuje le stranka, ki je izvedbo takega dokaza predlagala.16 Tožena stranka se zato ne more sklicevati na zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je podala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem, ki ga je predlagala tožena stranka, poizvedbami na DURS in Upravno enoto K.,17 saj je te dokaze tožena stranka predlagala v zvezi z dokazovanjem dejstev v zvezi z ničnostjo Pogodbe o odplačnem prenosu in prevzemu poslovnih deležev v družbi B., d. o. o. To je predstavljalo predhodno vprašanje, ki je bilo že pravnomočno rešeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 402/2012 z dne 18. 11. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 429/2016 z dne 5. 1. 2017, zato so bili predlagani dokazi nerelevantni. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku tudi ni oprlo na ugotovitve v zvezi s tem postopkom (ravno nasprotno). Posledično so prav tako neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava, nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zatrjevane procesne kršitve v zvezi s tem.

30. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v zapuščinski spis D 869/2016, kar presega zgolj poizvedbe o poteku zapuščinskega postopka, zato ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o ne-izvedbi tega dokaza. Neutemeljen je tudi očitek o ne-izvedbi dokaza z zaslišanjem T. J., saj je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 17. 11. 2017 navedla, da je ni potrebno zaslišati, s čimer je ta dokazni predlog umaknila. Glede na to, da morebitne nepravilnosti pri prenosu dela posestva J. niso bile relevantne (gl. zgoraj), je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem R. J. in pa dokaz z zaslišanjem notarke M. A. 31. Tudi v zvezi s pritožbenimi očitki glede prekoračitve zahtevka pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni. Predmetni zahtevek se je glasil na razveljavitev skupščinskega sklepa o izključitvi tožeče stranke in sodišče prve stopnje je zahtevku tako tudi ugodilo. Tožeča stranka pa je tudi že v tožbi zatrjevala, da izključitveni razlog ni podan in da družbi ni škodila, niti to ni bil njen namen. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko je zahtevku ugodilo na tej podlagi ni niti odločalo preko zahtevka, niti ni zaradi tega zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

32. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja o tem, da tožeči stranki očitana ravnanja ne pomenijo utemeljenega izključitvenega razloga, ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 395. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1, prvega odstavka 501. člena ZGD-1 in družbene pogodbe tožene stranke) tožbenemu zahtevku po razveljavitvi skupščinskega sklepa o izključitvi tožeče stranke iz družbe pravilno ugodilo, pri čemer ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

33. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožeča stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

34. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.18 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

35. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški pritožbenega postopka obsegajo nagrado za postopek v znesku 2.036,80 EUR (Tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT), kar vse skupaj znaša 2.056,80 EUR.

1 Prim. Prelič S. idr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 220. 2 Prim. Prelič S. idr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 223. 3 Prim. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III ips 60/2000 z dne 6. 7. 2000, Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 23/2007 z dne 16. 6. 2009 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014. 4 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014 5 Prim. B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 149, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1131/2016 z dne 28. 9. 2017. 6 Prim. S. Prelič idr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 221 in 222. 7 Prim. Sodba Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 1/2010 z dne 21. 5. 2010. 8 Iz navedb strank izhaja, da gre pri tem za pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka v toženo stranko vložila 20% posestva B. 9 Pri tem sklepanju ne gre za upoštevanje predloženega mnenja kot izvedenskega mnenja, ki bi dokazovalo trditve tožeče stranke o oškodovanju, pač pa zgolj za upoštevanje dejstva, da je še nekdo drug razen tožeče stranke prišel do enakega zaključka kot ona. 10 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017. 11 Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da samo poimenovanje enostranskega prenehanja (torej odstop ali odpoved) v tem kontekstu niti ni bistveno. Niti sam OZ glede tega ni dosleden, saj npr. pri podjemni pogodbi in mandatni pogodbi (sporno Pogodbo o upravljanju bi bilo mogoče okarakterizirati glede nekaterih obveznosti kot podjemno, glede drugih obveznosti pa kot mandatno pogodbo) res govori o odstopu naročnika (648. člen in 782. člen OZ), čeprav ta ni posledica kršitve s strani nasprotne stranke, medtem ko za podobno situacijo v 333. členu, ki ureja prenehanje trajnega razmerja, za kakršno gre tudi v konkretnem primeru, uporablja izraz odpoved. Glede na to, da je izraz odpoved uporabljala tudi sporna pogodba, pritožbeno sodišče v kontekstu te obrazložitve uporablja izraz odpoved. 12 Tudi iz dopisa z dne 8. 2. 2012 (priloga A15), v katerem tožeča stranka opozarja na to, da je dobila več (zaenkrat nepreverjenih) informacij o črni sečnji izhaja, da tožeča stranka šteje, da Pogodba o upravljanju do poteka odpovednega roka še vedno velja, saj sicer tožene stranke ne bi pozivala k ukrepanju. 13 Tudi pri tem sklepanju ne gre za upoštevanje predloženega mnenja kot izvedenskega mnenja, ki bi dokazovalo trditve tožeče stranke o oškodovanju, pač pa zgolj za upoštevanje dejstva, da je še nekdo drug razen tožeče stranke prišel do enakega zaključka kot ona. 14 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 10/2012 z dne 25. 3. 2014 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1131/2016 z dne 28. 9. 2017 15 Prim. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 462/2007 z dne18. 2. 2010 in sodba Višjega sodišča v LJubljani opr. št. I Cpg 1128/2009 z dne 10. 2. 2010. 16 Prim. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2741/2017 z dne 21. 3. 2018 17 Pritožnica v pritožbi napačno navaja, da gre za Upravno enoto T., saj tega dokaznega predloga ni podala. 18 Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018