Jedro

Eno od temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 36/2019 z dne 23. 10. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A.A. iz Ljubljane, ki je bil z odločbo Bpp 36/2019 z dne 3. 7. 2019 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) (I. točka izreka) ter ugotovila, da tožnik ni več upravičen do BPP (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 36/2019 z dne 13. 2. 2019 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu I Pd 821/2017, na I. stopnji, zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za obrambo, zaradi preizkusa ocene dela. Tožniku je bila za nudenje BPP sprva določena odvetnica B.B., pri čemer je zastopanje prevzela odvetnica C.C. iz iste odvetniške pisarne. Imenovana odvetnica je toženo stranko 6. 5. 2019 obvestila, da ji je tožnik preklical pooblastilo za zastopanje. Tožena stranka je odvetnico C.C. z odločbo BPP 36/2019 z dne 3. 7. 2019 razrešila ter za nudenje BPP določila odvetnika A.A. iz Ljubljane. Slednji je toženo stranko 1. 10. 2019 obvestil, da s tožnikom ni mogel vzpostaviti kontakta niti po navadni, niti po elektronski pošti, niti mu tožnik ni podpisal pooblastila za zastopanje. Tožena stranka se sklicuje na deseti in enajsti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter ugotavlja, da je tožnik prvo postavljeni odvetnici C.C. preklical pooblastilo, z drugo postavljenim odvetnikom A.A. pa ni vzpostavil kontakta, niti mu ni podpisal pooblastila za zastopanje, zato šteje, da postavljena odvetnika nista mogla opravljati svoje dolžnosti iz razlogov na strani tožnika in se šteje, da tožniku BPP ni bila dodeljena. Ugotavlja tudi, da imenovana odvetnika nista priglasila stroškov za nudenje BPP.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter v tožbi obširno opisuje okoliščine v zvezi s prvo postavljeno odvetnico B.B.. Navaja, da jo je nezakonito zamenjala odvetnica C.C. iz iste odvetniške pisarne. Tožena stranka bi morala po tožnikovem prepričanju odvetnico B.B. razrešiti iz krivdnih razlogov na njeni strani, saj ni prevzela tožnikovega zastopanja. Tožnik je odvetnici C.C. res preklical pooblastilo, vendar ne za zastopanje v okviru BPP. Tožnik je odvetniku A.A. po prejemu odločbe tožene stranke z dne 3. 7. 2019 posredoval svoj elektronski naslov ter ga zaprosil za določitev termina za srečanje. Zaradi sodnih počitnic podpis pooblastila in sestanek z novim odvetnikom ni bil mogoč vse do termina dne 28. 8. 2019, katerega je odvetnik A.A. prestavil na 30. 8. 2019. Tožnik se navedenega dne srečanja zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel udeležiti. Še preden bi se tožnik z odvetnikom A.A. lahko dogovoril za nov termin pa je bila v zadevi I Pd 821/2017 dne 3. 9. 2019 tožba tožnika zavržena. Tožnik navaja, da mu je bil s tem odvzet pravni interes v postopku BPP. Navaja, da izvedba naroka (v zadevi I Pd 821/2017, op. sodišča) dne 3. 9. 2019 ni bila mogoča zaradi nepodpisanega pooblastila za zastopanje odvetniku A.A.. Tožniku je bila tako več mesecev protipravno onemogočeno koriščenje pravnomočno dodeljene BPP.

4. V nadaljevanju tožnik navaja, da je že od 13. 11. 2017 v bolniškem staležu, zaradi česar ne sme zapustiti kraja bivanja in se tudi sestanka z odvetnikom ni mogel udeležiti. Podpis pooblastila po končanem delovnem sporu za tožnika ni bil več smiseln oziroma zanj ni imel več pravnega interesa. Odvetnik A.A. ni predlagal svoje razrešitve, četudi je bil delovni spor že skoraj mesec dni zaključen, temveč je le obvestil toženo stranko, da tožnik ni podpisal pooblastila za zastopanje, zaradi česar tudi ni priglasil stroškov. Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi je preuranjena, saj do podpisa pooblastila še ni prišlo. Poleg tega odvetnik A.A. ni predlagal svoje razrešitve, temveč je le obvestil sodišče, da do podpisa pooblastila še ni prišlo. Tožena stranka bi morala skladno z načelom kontradiktornosti o predlogu odvetnika A.A. za njegovo razrešitev obvestiti tožnika in mu omogočiti, da bi se o navedenem izjavil, a tega ni storila. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka ter predlaga oprostitev plačila sodne takse.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Stranka z interesom, odvetnik A.A., je v odgovoru na tožbo navedel, da ne drži navedba tožnika, da podpis pooblastila in sestanek s tožnikom ni bil mogoč zaradi sodnih počitnic. Prvotno dogovorjeni sestanek je prestavil za dva dni, vendar tožnik na predmetno elektronsko sporočilo ter na kasnejša sporočila in priporočene pošiljke ni več odgovarjal. Od tožnika, razen elektronskega sporočila z dne 7. 8. 2019, ni prejel nobenega odgovora ali pojasnila. Ko je bil s strani sodišča pozvan k predložitvi pooblastila za zastopanje, je o tem po elektronski pošti, zatem pa še po navadni pošti, obvestil tožnika, ki se na njegova obvestila ni odzval. Tudi o tožnikovem zdravstvenem stanju ga tožnik ni nikoli seznanil. 7. Tožba je utemeljena.

8. Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz desetega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP (enajsti odstavek 30. člena ZBPP).

9. Iz listin upravnega spisa in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je tožena stranka z odločbo Bpp 36/2019 z dne 3. 7. 2019 razrešila odvetnico C.C. ter za nudenje BPP določila odvetnika A.A.. Razlogi za razrešitev odvetnice C.C. so bili na strani tožnika. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka razrešila tudi novo postavljenega odvetnika A.A. ter ugotovila, da tožnik ni več upravičen do BPP. Tožena stranka je glede na navedbe odvetnika A.A. zaključila, da obstajajo razlogi za razrešitev na strani tožnika.

10. Eno od temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS1 je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je prejela predlog za razrešitev odvetnika A.A., vendar pa tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni seznanila z navedbami odvetnika. Niti iz izpodbijane odločbe niti iz predloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen s predlogom odvetnika A.A. za njegovo razrešitev iz razlogov na tožnikovi strani. V konkretnem primeru tako tožnik ni imel niti možnosti, da se izjavi o navedbah odvetnika A.A. 12. S tem, ko tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti s predlogom odvetnika A.A. za njegovo razrešitev in mu dati možnost, da se o tem izjavi ter šele nato ponovno odločati o predlogu za razrešitev. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz pojasnjenega razloga odpraviti, se sodišče do preostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

14. Glede tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodne takse v tej zadevi sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.

1 VSRS Sklep X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.