Jedro

Dogodek rojstva zdravega otroka ne more predstavljati škode, vendar pa zaradi nenačrtovanega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake lahko nastane določena škoda, ki lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so ji zdravstveni dom kot prvotožena stranka, splošna bolnišnica kot drugotožena stranka ter zavarovalnica kot tretjetožena stranka dolžne nerazdelno plačati znesek 5.920.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji od 1. 11. 2002 dalje nerazdelno plačevati mesečno odškodninsko rento v znesku 64.000,00 SIT ter ji nerazdelno povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je ugotovilo, da ni prišlo do zatrjevane strokovne napake ter v predmetni zadevi tudi ni šlo za kršitev pojasnilne dolžnosti. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka ter tožeči stranki naložilo, da toženim strankam povrne njihove pravdne stroške.

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje zoper drugotoženo stranko zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da drugotoženi stranki ni mogoče očitati zdravniške napake ali opustitve pojasnilne dolžnosti ter poudarilo, da rojstvo zdravih otrok ne predstavlja škode za tožečo stranko. Zavrnilo je tudi očitek tožeče stranke o tem, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca medicinske stroke. Pritožbi tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zoper prvotoženo stranko in tretjetoženo stranko pa je ugodilo, sodbo razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo.

3. Proti tistemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ali spremembo sodb in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka v reviziji povzema ugotovitve sodišč ter navaja, da sta obe sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko sta svojo odločitev o bistvenem dejstvu presoje tega, ali je bila kršena pojasnilna dolžnost s strani drugotožene stranke, ali pa do te kršitve ni prišlo, oprli na listino na B5, ki tega ne dokazuje in tudi ne more dokazati. Tožeča stranka navaja, da tako iz drugih listin kot tudi iz pričanj zdravnika dr. K. in dr. V. ter tožeče stranke izhaja nekaj povsem drugega kot pa iz listine na B5, kjer so naštete možne komplikacije pri dovoljenjem splavu. Tožeča stranka nadalje navaja, da je tovrstno listino videla prvič za potrebe tega postopka ter da listina na B5 ne vsebuje njenega podpisa, ki bi dokazoval, da je bila z riziki pri splavu dejansko seznanjena. Meni, da listina nima nobene dokazne vrednosti, saj nima žiga drugotožene stranke in podpisa odgovorne osebe drugotožene stranke, kar po njenem pomeni, da je takšno listino lahko kdajkoli napisal kdorkoli, tudi za potrebe tega pravdnega postopka. Prav tako meni, da nikjer iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ne izhaja, da je drugotožena stranka pojasnilno dolžnost opravila kot bi jo morala, kot je v obrazložitvi zaključilo sodišče druge stopnje. Kot navaja, naj bi prav izvedenec dr. V. opozoril, da dokument, na katerem naj bi drugotožena stranka tožeči stranki predočila rizike splava, ni podpisan s strani tožeče stranke, pri tem, da je dodal, da je na vseh dokumentih, ki se pacientu predočijo, podpis pacienta obvezen. Tožeča stranka nadalje navaja, da bi se imela možnost, v primeru, da bi bila z riziki seznanjena, o opravljenem splavu prepričati na način, da bi zahtevala opravo ultrazvoka. Prav tako dalje pojasnjuje, da sta obe sodišči ravnali napačno, ker sta svojo odločitev o tem, da je drugotožena stranka opravila pojasnilno dolžnost, oprli na pričanje dr. K., ki se ni spominjal niti konkretnega pogovora s tožečo stranko niti ali je tožečo stranko seznanil s katerim izmed rizikov. Poleg tega je med drugim celo izpovedal, da je bila pri drugotoženi stranki praksa, da se na temperaturni list za pacientko, ki je bila seznanjena z možnimi komplikacijami pri splavu, odtisne štampiljka, da je s tem seznanjena, pri čemer pa tožeča stranka meni, da drugotožena stranka s takšnim temperaturnim listom sploh ne razpolaga, saj ga ni predložila v spis. Tožeča stranka nadalje navaja, da drugotožena stranka ni uspela dokazati zadostnega strokovnega znanja specializantke za opravljanje splava. Navaja, da je le-ta imela do dneva, ko je pri tožeči stranki opravila splav, le 1 mesec in 7 dni specialističnega staža ter da dr. K. ni potrdil, da bi po opravljenem delu prekontroliral njeno delo. Tožeča stranka meni, da imenovana Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni dala odgovora na vprašanja kot je npr. ali je imela po enomesečnem stažu specializantka dovolj izkušenj za samostojno opravljanje splava oz. ali ga je imela po enomesečnem stažu sploh pravico samostojno opraviti. Tožeča stranka prav tako dvomi v objektivnost Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri odgovoru na vprašanje, da zaradi ravnanja drugotožene stranke zaradi katerega ni prišlo do prekinitve nosečnosti pri tožeči stranki, v posledici nadaljnjega poteka nosečnosti in vseh zdravil, ki jih je tožeča stranka dobila, pa jih ne bi smela dobiti, ni prišlo do posledic na zdravju obeh plodov oz. obeh otrok tožeče stranke. Sodiščema očita tudi, da nista ugodili njenemu dokaznemu predlogu za angažiranje drugega izvedenca medicinske stroke. Prav tako meni, da je sodišče druge stopnje ravnalo materialnopravno napačno, ker je odločilo, da ni izkazala, da bi ji nastala kakršnakoli premoženjska ali nepremoženjska škoda, ker naj med pravdnimi strankami ne bi bilo sporno, da rojstvo zdravih otrok ne predstavlja škode za tožečo stranko. Tožeča stranka ponovno poudarja, da se je za splav odločila, ker ni imela denarnih sredstev, s katerimi bi preživljala sebe in svoja otroka. Poleg tega se ji je življenje spremenilo, življenjske aktivnosti so se ji zmanjšale, zaradi česar je tudi hudo trpela. Prav tako je trpela zaradi vseh bolečin in neugodnosti v zvezi s porodom in kontrolnim ginekološkim pregledom po porodu ter zaradi prestanega primarnega in sekundarnega strahu.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele ZPP(2) , je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter drugotoženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Drugotožena stranka je v odgovoru na revizijo navajala, da so podatki glede višine tožbenega zahtevka v reviziji napačni, skupni tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka tekom pravdnega postopka ni spreminjala, znaša namreč 27.908,53 EUR in ne 40.727,75 EUR. Prav tako je menila, da je tožeča stranka v reviziji zgolj navajala svoja stališča glede ocene sodišč o posameznih dokazih, ni pa navedla nikakršnih dejstev oz. dokazov, ki bi potrjevali napačno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka naj prav tako ne bi uspela dokazati, da je v teku postopka prišlo do kršitve določb pravdnega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zaradi navedb drugotožene stranke v odgovoru na revizijo sodišče tudi pojasnjuje, da zaradi uporabe ZPP skladno s 130. členom zadnje novele ZPP za dovoljenost revizije ni pomembno, ali vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, saj je skladno z drugim odstavkom 367. člena ZPP v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (oziroma v protivrednosti 4.172,93 EUR).

8. Očitanih bistvenih kršitev določb ZPP ni.

9. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišč prve in druge stopnje zaradi zavrnitve predloga tožeče stranke po angažiranju drugega izvedenca medicinske stroke.

10. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb o delu z izvedenci, ko ni sledilo predlogu za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je podala svoje pisno mnenje, pisno odgovorila na dodatna vprašanja, sodišče prve stopnje pa je na predlog tožeče stranke tudi zaslišalo izvedenca, doc. dr. A. V., specialista ginekologa in porodničarja, člana te komisije. Tudi tožeča stranka se je z večino ugotovitev v omenjenem izvedenskem mnenju strinjala. Iz njene pritožbe je razbrati, da je nasprotovala samo tistim točkam, ki ji izrazito niso ustrezale in na teh mestih pavšalno navajala, da je komisija neobjektivna ter zato predlagala drugo izvedensko mnenje, pri čemer pa ni navedla razlogov, ki bi podprli njene navedbe ter dali vsaj približen vpogled v to, zakaj naj bi komisija ravnala neobjektivno.

11. Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec. Če sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (prvi odstavek 245. člena ZPP). Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP).

12. Zaradi navedenih okoliščin in skladno z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca in svoje razloge o tem pojasnilo, sodišče druge stopnje pa je v izpodbijani sodbi zavrnilo trditve tožeče stranke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka s postavitvijo drugega izvedenca, saj je ocenilo, da je izvedensko mnenje podano strokovno in popolno ter zato tudi ni nobene potrebe za pritegnitev novega izvedenca medicinske stroke. Tudi po oceni revizijskega sodišča iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni zaslediti, da bi bilo v čemerkoli nejasno, nepopolno ter samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju oz. da bi šlo v navedeni zadevi za katerokoli drugo situacijo, ki bi terjala postavitev še enega izvedenca. Kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP tako ni nastala ter je zato predlog tožeče stranke neutemeljen. Po prepričanju revizijskega sodišča je izvedensko mnenje strokovno, natančno, jasno in konsistentno, brez notranjih protislovij ter predstavlja ustrezno podlago za ugotavljanje odločilnih dejstev v obravnavani zadevi.

13. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista napačno uporabili materialnega prava glede odškodninske odgovornosti drugotožene stranke oz. nastanka premoženjske in nepremoženjske škode. Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da so splošne predpostavke odškodninske obveznosti, ki morajo biti podane kumulativno, nedopustnost, škoda in vzročna zveza med nedopustnostjo in škodo, ter da je strokovna napaka zdravnika oz. zdravstvenega osebja podana takrat, kadar ravnanje zdravnika oz. zdravstvenega osebja ni v skladu z zahtevami sprejete zdravstvene doktrine, pri čemer mora biti podana krivdna oblika ravnanja zdravnika oz. zdravstvenega osebja. Kot izhaja iz 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej)(3) zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci namreč opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oz. drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. V primeru, da zdravnik oziroma zdravstveno osebje stori strokovno napako ali opusti pojasnilno dolžnost, je podana krivdna odškodninska odgovornost zdravstvenih organizacij v skladu s 158. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(4).

14. Glede pojasnilne dolžnosti, v zvezi s katero tožeča stranka očita sodiščema prve in druge stopnje tako bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot tudi materialnopravno kršitev, sodišče pritrjuje sodiščema nižje stopnje, da 47. člen ZZDej določa t. i. pojasnilno dolžnost. Kot med drugim navajata sodišči, ima vsakdo pravico, poleg drugih pravic, določenih v 47. členu ZZDej, biti predhodno obveščen o vseh metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje, ki ga je preizkusilo sodišče druge stopnje in se z njim strinjalo, in sicer, da je iz vseh predloženih listin pa tudi iz zaslišanj mogoče zaključiti, da so bili možni zapleti oz. komplikacije tožeči stranki pojasnjeni. V zvezi z listino (spisek možnih komplikacij pri dovoljenem splavu), kateri veljavnost oporeka tožeča stranka, sodišče pojasnjuje, da sta jo sodišči nižje stopnje kljub temu, da ni podpisana in žigosana, povsem pravilno šteli za veljavno. Iz ZZDej izhaja namreč samo zahteva po predhodni obveščenosti pacienta o vseh metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih, način obveščanja pa je prepuščen izvajalcem zdravstvene dejavnosti. Pri tem ni mogoče s kakršnokoli razlago ugotoviti, da zakon v konkretnem primeru kot obvezno sploh zahteva formalno pisno obliko oz. pisno soglasje, saj v primerih, kjer se zahteva pisno soglasje, to iz zakonskih določb tudi izrecno izhaja (tako npr. iz 57. člena ZZDej v zvezi z nepreverjenimi metodami preprečevanja, odkrivanja, zdravljenja in rehabilitacije ter preskušanja zdravil in opravljanja drugih biomedicinskih raziskav).(5) Sodišče opozarja, da je pomembno v enakih primerih ravnati enako, skladno z ustaljeno prakso. Obravnavanje vseh ljudi pod enakimi pogoji na enak način izhaja med drugim tudi iz 45. člena ZZDej, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje. Da v konkretnem primeru ne gre za nikakršno odstopanje od siceršnjega postopanja, pa sta ugotovili sodišči nižje stopnje na podlagi izjave dr. K., ki je opisal standardni postopek ravnanja, ter posledično s strani tožeče stranke skladno z opisanim standardnim postopkom ravnanja oz. usklajeno prakso podpisanim temperaturnim listom. Revizijsko sodišče pa pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je sledilo ustaljeni sodni praksi, da je pacientom potrebno pred zdravstvenim posegom obrazložiti najbolj tipične in pogoste nevarnosti, povezane z medicinskim posegom, pri čemer revizijsko sodišče dodaja, da je potrebno obseg pojasnilne dolžnosti ugotoviti v vsakem primeru posebej.

15. V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je prišlo do strokovne napake kot posledice neizkušenosti oz. neznanja specializantke, glede katere se tožeča stranka sprašuje ali bi sploh smela opraviti splav glede na 1 mesec in 7 dni specialističnega staža, je revizijsko sodišče sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo sodišče druge stopnje, in sicer da v obravnavanem primeru ni prišlo do strokovne napake, čemur pritrjuje tudi izvedensko mnenje. Vrhovno sodišče se pridružuje ugotovitvam nižjih sodišč, da gre za strokovno napako, kadar ravnanje zdravnika ni v skladu z zahtevami sprejete zdravstvene doktrine, pri čemer mora biti podana krivdna oblika ravnanja zdravnika, ki se kaže pri povzročitvi škode v obliki naklepa ali malomarnosti. Revizijsko sodišče dodaja, da mora zdravnik upoštevati vsakokratno stanje medicinske znanosti v trenutku posega, saj je v skladu z določilom drugega odstavka 18. člena ZOR dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, po pravilih stroke in po običajih. V konkretnem primeru je izvedensko mnenje potrdilo, da je specializantka, ki je opravila operativni poseg, v vsem ravnala v skladu s pravili stroke. Prav tako ni iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je vpogledalo v poročilo zdravniške komisije pri drugotoženi stranki kot izhaja iz dokaznega sklepa, razbrati, da bi v poročilu ugotovila kakršnokoli odstopanje od običajnega v zvezi z opravljenim posegom. Revizijsko sodišče je vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na prikazovanje dejanskega stanja v reviziji tožeče stranke ne bo odgovarjalo. Pojasnjuje pa, da iz 19. člena Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov(6) izhaja, da specializant lahko v času specializacije samostojno opravlja tista dela in storitve, za katere je usposobljen z dotlej pridobljeno formalno izobrazbo (zaključen študij s strokovnim izpitom, opravljen sekundarijat, opravljena druga specializacija), druge storitve s področja sedanje specializacije pa le po pisnem pooblastilu ali pod neposrednim nadzorom mentorja, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Mentor je tisti, ki nadzira potek specializacije, spremlja in ocenjuje specializantov napredek ter pooblašča specializanta za samostojno opravljanje določenih del. Po ugotovitvah izvedenca ter sodišč prve in druge stopnje je šlo v konkretnem primeru neuspešne umetne prekinitve nosečnosti za komplikacijo oz. zaplet. Povsem jasno je, da kljub skrbnosti in ravnanju v skladu s pravili stroke, pri operativnih posegih občasno prihaja tudi do zapletov. Zdravnik je seveda dolžan pacienta opozoriti na pogoste komplikacije, vendar pa tožeča stranka ni dokazala opustitve pojasnilne dolžnosti in obstoja odškodninske odgovornosti drugotožene stranke. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je materialno pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, da neuspešna umetna prekinitev nosečnosti v konkretnem primeru predstavlja zaplet oz. komplikacijo, za katerega drugotožena stranka odškodninsko ne odgovarja, saj je zdravnik ravnal v skladu s standardnimi pravili zdravniške doktrine oz. profesionalnim ravnanjem, materialnopravno pravilna.

16. Tožeča stranka je navedla premoženjsko škodo ter opredelila nepremoženjsko škodo po posameznih oblikah pravno priznanih škod, in sicer za prestane telesne bolečine in neugodnosti, za prestani strah ter za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Revizijsko sodišče se pridružuje razlagi nižjih sodišč, da sam dogodek rojstva zdravega otroka ne more predstavljati škode. Vendar poudarja, da temeljno vprašanje v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine ni ali rojstvo nenačrtovanih otrok predstavlja škodo, temveč ali je zaradi nenačrtovanega rojstva otrok nastala določena škoda, ki lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. V zvezi s tem pa je revizijsko sodišče mnenja, da zaradi nenačrtovanega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake škoda vsekakor lahko nastane. Nezaželena rojstva zdravih otrok zaradi zdravniške napake so v Sloveniji in v svetu relativno redek pojav. Primerjava posameznih primerov iz sodne prakse v nemškem, angleškem in francoskem sistemu pokaže, da enostavnega in uniformnega odgovora ni, čeprav so sodišča sprva v primerih nezaželenega rojstva zdravega otroka sicer v večini menila, da bi bila dodelitev odškodnine za stroške preživljanja za zdravega otroka v nasprotju z javnim redom ter da omogočanje tovrstnih odškodnin pomeni zanikanje vrednosti otroka, ki nenazadnje lahko povzroči tudi čustveno nevarnost za otroka, ko bi izvedel za tožbo. Čeprav glede na različno naravo pojma odškodnin v svetu ne gre posploševati, pa sodobnejše sodne odločbe kažejo, da se je stališče sodišč spremenilo.(7) Gre za odškodnino zaradi posega v pravico ženske, da odloča o svojem telesu in o tem, ali bo rodila otroka ali ne. Zato je treba ločiti rojstvo otroka (in njegovo pravico, da je spoštovan kot človek), od preživnine (ki sama po sebi ni v nasprotju s pravnim redom in omogoča sredstva za boljše življenje otroka in družine). V Evropi se odškodnina za premoženjsko škodo v smislu rente za stroške preživljanja otroka do njegove polnoletnosti sicer še vedno redko prisoja (razen v primeru, ko je odločitvi staršev, da ne bodo imeli otroka, botroval finančni razlog), je pa odškodnina pogosto dodeljena za bolečine in strah v času nosečnosti, poroda, izgube dohodka v času nosečnosti in razumnem roku po rojstvu, na kar kaže nenazadnje tudi slovenska praksa (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 736/2005). Razlog za to gre iskati predvsem v poskusu ureditve primerov iz medicinske stroke. Če zdravniki ne bi bili odgovorni za morebitno nastalo škodo kot posledico malomarnega opravljanja postopkov kot je npr. umetna prekinitev nosečnosti, bi to pomenilo, da se tolerira opravljanje zdravstvene dejavnosti na tovrsten način (npr. malomarno ravnanje).

17. Revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

18. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizije. Ker pa navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP drugotožena stranka do povrnitve stroškov revizijskega postopka ni upravičena.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 9/1992-8/1996. Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-88/1999. Op. št. (5): Šele v letu 2008 je prišlo do spremembe do tedaj veljavne zakonodaje v zvezi s pojasnilno dolžnostjo in privolitvijo v zdravstveno oskrbo. Sprejet je bil namreč Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/2008), ki med drugim ureja tudi pojasnilno dolžnost in pravico do privolitve v zdravstveno oskrbo. Četrti odstavek 26. člena navedenega zakona tako izrecno določa, da pacient lahko da privolitev ustno, z dejanjem oziroma ravnanjem, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da pomeni privolitev, ali pisno, kadar tako določa zakon. Skladno s petim odstavkom 26. člena navedenega zakona pa mora za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, biti pacientova privolitev dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona.

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 8/1998-59/1999. Op. št. (7): Več o tem v Journal of European tort law 2010, Volume 1, number 2.