Jedro

Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), pritrjuje tudi sodišče. Tožnik pa ima možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku, ali predloži kak drug dokaz, da nima namena zapustiti Slovenije do konca azilnega postopka, s čimer lahko prispeva k morebitni odpravi izrečenega ukrepa.

Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju ..., državljan Kraljevine Maroko, pridržala na prostore in območje Centra za tujce, zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na podlagi katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce, od 24. 6. 2020 od 13:50 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 24. 9. 2020 do 13:50, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Tožnika je policija prijela 10. 6. 2020, 16. 6. 2020 je tožnik podal namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite, 24. 6. 2020 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Navedla je, da tožnik ob podaji prošnje in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, glede na 97. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s četrtim odstavkom 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, saj se poraja dvom, ali je tožnik navedel resnične osebne podatke. Na lastnoročni izjavi je zapisal ime B.B., na prošnji pa A.A. Potni list naj bi tožnik izgubil v Turčiji, osebno izkaznico naj bi mu vzela grška policija. Glede na to, da je tožnik legalno z letalom in dokumenti zapustil izvorno državo, je malo verjetno, da je dokumente izgubil ravno v Turčiji in Grčiji. Tožnik je bil tudi glede izgube potnega lista in zasege osebne izkaznice premalo prepričljiv in konkreten, da bi mu bilo mogoče verjeti. Bolj verjetno je, da je tožnik dokumente namenoma odvrgel, da bi skril svojo identiteto oziroma izvorno državo, pri čemer je pomembno tudi dejstvo, da je navajal ekonomske razloge pri podaji prošnje. Če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svoje pravo identiteto, potem bi imel pri sebi osebne dokumente in jih predložil toženki oziroma vsaj izkazal interes in trud, da bo dokument pridobil. To kaže tudi na pomanjkanje interesa za sodelovanje z organom. Zato je izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tega pogoja pa po oceni toženke ni mogoče obravnavati ločeno od pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je s svojimi dejanji in ravnanjem izkazal očitno begosumnost. V Slovenijo je vstopil 10. 6. 2020 preko gozda, pri čemer se je izogibal policije, kar naj bi počel zato, ker ga je bilo strah, da ga bodo vrnili na Hrvaško, hotel je pa v Italijo. Pozneje je sicer zatrjeval, da bi za mednarodno zaščito zaprosil v Ljubljani (glede na zatrjevano enako število kilometrov razdalje do Ljubljane oziroma do Italije), vendar pa je na koncu izjavil, da za zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela slovenska policija. Vedel je, da lahko zanjo zaprosi v Sloveniji. Za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil v Grčiji, niti na Hrvaškem. Namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je izrazil šele po petih dneh nastanitve v centru, v pojasnilo pa dejal, da prej ni rekel ''azil'', ker ga policija ni vprašala oziroma ni bilo nobenega prevajalca, ob prijetju pa se zaradi strahu ni spomnil. V lastnoročni izjavi je navedel, da prosi za mednarodno zaščito zaradi slabih življenjskih pogojev, nestabilnosti in težav iz območja, iz katerega izhaja. Toženka mora preveriti, ali so njegovi razlogi zgolj ekonomske narave, ali pa so povezani s kakšnim drugim elementom, ki bi lahko predstavljal razlog za priznanje MZ. Prav tako je treba razčistiti možnost pribave dokumenta ter podrobneje ugotoviti, kaj se je zgodilo z njegovim potnim listom in osebno izkaznico. Če dokumentov ne bo mogel pribaviti, bo toženka morala tožnika zaslišati tudi v tej smeri, saj je ugotovitev izvorne države odločilno dejstvo v tem postopku. To bo razjasnil na razgovoru 10. 7. 2020. Ker je tožnik očitno begosumen, saj za mednarodno zaščito v Sloveniji sploh ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela slovenska policija in je zelo verjetno, da bi Slovenijo zapustil in nadaljeval pot proti svoji ciljni državi Italiji, je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito. Sodelovanje prosilca je potrebno tudi v primeru t.i. dublinskega postopka.

3. Toženka je v nadaljevanju obrazložitve še ocenila, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ne bi bil primeren, glede na očitno izkazano begosumnost tožnika, še zlasti v povezavi z razmerami, ki se nanašajo na varovanje v azilnem domu (upoštevaje Zakon o zasebnem varovanju) in ki jih obširno opiše. Očitno namreč je (glede na dolgoletne izkušnje in statistiko), da pridržanje na območju azilnega doma ni učinkovito. Sklicevala se je še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 4. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil dne 16. 6. 2020, toženka pa mu je omejila gibanje šele z dnem 24. 6. 2020. Ker se je postopek začel z dnem vložitve prošnje, bi morala toženka upoštevati dan, ko je vložil prošnjo. S tem dnem se šteje, da zanj veljajo določbe ZMZ-1 in ne določbe Zakona o tujcih, ki mejo prestopijo na nedovoljen način. Tožnik je zato predlagal, da se spremeni čas trajanja izrečenega ukrepa omejitve gibanja. Tožnik še do danes ni bil seznanjen s postopkom za priznanje mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima. Šele po tej seznanitvi bi tožniku lahko očitali zlorabo postopka in njegovo begosumnost. Ukrep omejitve gibanja je v nasprotju z 19. členom Ustave, ki določa strožji standard presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Razlog za odvzem prostosti zgolj zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka ustavno ni dopusten ukrep, saj ne prestane testa sorazmernosti. Tožnik se je v Italiji prosto gibal in ni napravil nobenega prekrška, niti ni nikamor pobegnil. Izrečeni ukrep za tožnika pomeni, da mora prebivati na točno določenem mestu, znotraj tesno omejene lokacije, da je bila njegova svoboda gibanja in preživljanja dlje časa bistveno prikrajšanja, da tožnik sicer ni pod stalnim nadzorom uradnih oseb, so pa te povsod navzoče, center pa bi lahko zapustil le izjemoma, na podlagi posebnega dovoljenja. Tak ukrep je tudi po mnenju Ustavnega sodišča poseg v pravico do osebne svobode, kar potrjujejo tudi odločitve ESČP. Tožnik je predlagal, da sodišče izvede predlagane dokaze in sklep odpravi ter spremeni tako, da se tožnik nastani na odprti oddelek v azilnem domu.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo ponovila bistvene argumente iz sklepa, poudarila, da je tožnik vedel, da je imel možnost, da v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito. Tožnik je 16. 6. 2020 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, prošnjo za mednarodno zaščito pa je vložil 24. 6. 2020. Ne drži, da tožnik ni bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi (predvajanje videa v arabskem jeziku), potrdil pa je tudi, da je informiranje razumel. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

6. Sodišče je dne 6. 7. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik prerekal navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztrajal pri svojih navedbah, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis, s čimer so bili izvedeni vsi dokazni predlogi. Tožnik je bil na naroku tudi zaslišan, zlasti glede okoliščin v zvezi z njegovo podajo namere in prošnje za mednarodno zaščito ter njegovim védenjem o možnostih v tej zvezi, kot tudi v zvezi z okoliščinami, ki so privedle do izreka ukrepa.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 9. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

10. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (b) iste določbe, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

11. Po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo in, - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil tožniku ukrep omejitve gibanja izrečen od 24. 6. 2020 (od 13:50) do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 24. 9. 2020 do 13:50, z možnostjo podaljšanja en mesec. Tožnik ugovarja, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 16. 6. 2020 in bi morala toženka zato ta dan (tj. 16. 6. 2020 - op. sod.) upoštevati kot pričetek izreka ukrepa, zaradi česar naj sodišče spremeni čas trajanja ukrepa. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik 16. 6. 2020 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, dne 24. 6. 2020 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker se postopek za priznanje mednarodne zaščite začne z vložitvijo prošnje (44. člen ZMZ-1), z dnevom vložitve prošnje pa so posledično nastopili tudi pogoji, določeni v ZMZ-1 za izrek ukrepa po 84. členu ZMZ-1, sodišče tega ugovora tožnika ne sprejema. Kot pa še izhaja iz izreka sklepa, je toženka ukrep predvidela tako, da bo trajal čim krajši čas in le tako dolgo, dokler veljajo razlogi (peti odstavek 84. člena ZMZ-1, člen 9 (1) Recepcijske direktive II).

13. V nadaljevanju sodišče presoja zakonitost izrečenega ukrepa, s poudarkom na tožbenih ugovorih ter, ali so bili (in ali še vedno so) izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep.

14. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je toženka obravnavala okoliščine za pridržanje individualno in ravnala pravilno, ko je tožnika pred izrekom ukrepa zaslišala glede razlogov za pridržanje zato, da bi pridržanje lahko ocenila z vidika nujnosti in sorazmernosti. Kot izhaja iz zaslišanja, izvedenega 24. 6. 2020 v zvezi z ustno naznanitvijo izreka ukrepa omejitve gibanja, je bil tožnik v celoti seznanjen z razlogi za odvzem prostosti in je dobil tudi možnost, da se glede tega izjavi. Vprašan je tudi bil, ali razume, zakaj mu je omejeno gibanje na območje Centra za tujce, čemur je tožnik pritrdil. Iz zapisnika, sestavljenega istega dne, v zvezi z podajo prošnje tožnika za mednarodno zaščito, pa tudi izhaja, da je bil tožnik seznanjen s svojim pravicami (oziroma možnostmi - op. sod.) in dolžnostmi v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite (kot toženki izrecno nalaga tudi 5. člen ZMZ-1), kar je izrecno izjavil tudi na zaslišanju pred sodiščem. Zato sodišče ne sprejema ugovora tožnika, da še do sedaj s pravicami in možnostmi, ki jih ima v tem postopku (in kar naj bi posledično pomenilo, da mu ni mogoče očitati zlorabe postopka in begosumnost), ni bil seznanjen, saj to očitno ne drži. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je osebni razgovor s tožnikom v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito predviden že 10. 7. 2020, torej je predviden ustrezno hitro po izreku ukrepa omejitve gibanja.

15. V zvezi z razlogom za pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se je toženka oprla na več okoliščin. Prvič, da tožnik v postopku in vse do izdaje sklepa toženki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Po 97. členu ZTuj-2 (na katerega uporabo napotuje drugi odstavek 34. člena ZMZ-1) tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Drugič, da je na lastnoročni izjavi zapisal drugače svoje ime (B.B.) kot na prošnji za mednarodno zaščito (A.A.). Tretjič, da je dejal, da je vse svoje dokumente izgubil (potni list v Turčiji, osebno izkaznico naj bi mu vzela/zasegla grška policija). Četrtič, da je izjavil, da ne more pridobiti nobenega drugega dokumenta, niti od doma. Petič, da je tožnik svojo izvorno državo zapustil legalno, z letalom (in prispel v Turčijo), nato pa izgubil dokumente. Vse navedeno po presoji toženke poraja dvom v to, da je tožnik navedel resnične osebne podatke, še zlasti glede na neprepričljivost in nezadostno konkretizacijo glede izgube oziroma zasege osebnih dokumentov. Enako oziroma podobno je izpovedal tudi tožnik pred sodiščem (pri čemer je pred sodiščem tožnik izjavil, da je izgubil vse dokumente, torej tudi osebno izkaznico, za katero je sicer v upravnem postopku zatrjeval, da mu jo je zasegla grška policija, kot tudi, da nima nobene kopije svojih osebnih dokumentov in ne more ničesar pridobiti od doma, pri čemer v zadevi ni sporno, da ima v Maroku družino). Sodišče se strinja z oceno toženke, da je glede izgube oziroma zasega osebnih dokumentov bolj verjetna možnost, da je tožnik svoje dokumente namenoma odvrgel, da bi skril svojo identiteto oziroma izvorno državo, iz katere prihaja, še zlasti, ker je tožnik (kot je sam povedal v upravnem postopku in tudi pred sodiščem) potoval legalno z letalom v Turčijo, zato so možnosti, da je dokumente izgubil, manjše, kot če bi potoval ilegalno. To velja še bolj glede na razloge, ki jih tožnik navaja kot razloge, zaradi katerih je zapustil Maroko (zaradi družinskih težav in ekonomske situacije), upoštevajoč pri tem pogoje za pridobitev statusa begunca in subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1).

16. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa je toženka pravilno svojo oceno (smiselno) oprla tudi na vprašanje izpolnitve sodelovalne dolžnosti tožnika pri ugotavljanju njegove identitete (sodelovalno dolžnost prosilcem v teh postopkih nalaga že 21. člen ZMZ-1, tako stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU, npr. C-146/14 Mahdi). Tudi po presoji sodišča tožnik te obveznosti v zvezi z ugotavljanjem obstoja njegove identitete ni izpolnil, ne v upravnem postopku, ne do izvedbe naroka ali na naroku pred sodiščem, čeprav za to očitno ni imel objektivnih ovir (ki jih niti ni zatrjeval).

17. Kot je navedlo naslovno sodišče v zadevi, I U 636/2020 z dne 15. 6. 2020, pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, ki je bil obravnavan v tej zadevi (in ki je po oceni sodišča glede na ugotovljene okoliščine enak oziroma v bistvenem enak temu primeru, zaradi česar sodišče sodi, da je njeno apliciranje na ta primer utemeljeno) ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (ki odgovarja členu 8 (3) (b) Recepcijske direktive II) v zvezi s tožnikovo begosumnostjo ter nujnostjo, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Sodišče se je pri tem sklicevalo na več judikatov Sodišča EU (npr. že citirana sodba C-146/14, nato tudi C-18/16, C-601/15) in kot zaključno izpostavilo, da dvom v identiteto tožnika postane očiten, ko se ta razlog poveže z razlogom iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ta določba ima namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Recepcijske direktive II: /_ _ / da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, ''zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil''. Slovenski zakonodajalec je torej pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''. Iz sodne prakse Sodišča EU nadalje izhaja, da so razlogi za pridržanje, opredeljeni v Recepcijski direktivi II, izčrpno našteti (C-18/16). To pa pomeni, da zakonodajalec držav članic EU teh razlogov ne sme predrugačiti, kot tudi ne določiti dodatno še kakšnega drugega razloga, določeni pa morajo biti - kot že navedeno - v nacionalni zakonodaji.

18. Enako (torej, da je razloge po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obravnavala povezano z razlogi po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) je ravnala tudi toženka v tem primeru (in se v odgovoru na tožbo sklicevala na zgoraj citirano sodbo, I U 636/2020 z dne 15. 6. 2020) ter ocenila, da so podane okoliščine očitne begosumnosti tožnika. Sodišče tej oceni sledi. Očitna begosumnost tožnika se kaže v naslednjem:

19. Tožnik je v Slovenijo vstopil 10. 6. 2020 preko gozda, pri čemer se je izogibal policije. Policije se je izogibal, ker ga je bilo strah, da ga bodo vrnili na Hrvaško (kjer bi ga pretepli), sam pa je želel priti v Italijo (kar je bila ob odhodu iz njegove izvorne države in med potjo vedno njegova ciljna država, kot skladno izpoveduje ves čas upravnega postopka in kot je izjavil tudi na naroku). Tožnik je na zaslišanju pred toženko (24. 6. 2020), kot tudi na sodišču, izjavil, da za mednarodno zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela slovenska policija, kot tudi, da je vedel, da lahko v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito. V Sloveniji se je (pred prijetjem policije) nahajal en dan oziroma en dan in pol, pa za zaščito ni zaprosil, ker je želel priti v Italijo. Tožnik je sicer tudi izjavil, da bi v Ljubljani zaprosil za azil, če bi do tja prišel, kar pa je - že glede na geografsko zelo različni smeri poti (od lokacije njegovega prijetja proti Ljubljani ali proti italijanski meji) - neprepričljivo. Nesporno tudi je, da se je tožnik v Centru za tujce nahajal že pet dni, preden je izrazil namero za vložitev prošnje. Tožnik to obrazlaga z navedbami, da ni imel nikogar, da bi mu rekel za azil, da se ni razumel z osebjem, da prevajalca ni bilo, vendar pa tudi tem navedbam ni mogoče slediti kot logičnim in prepričljivim. Očitno begosumnost tudi po oceni sodišča potrjuje še dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem.

20. Sodišče se strinja tudi z razlogi toženke o določenih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti in ki jih brez izrečenega ukrepa (kot kaže glede na ugotovitve iz prejšnje točke obrazložitve) ne bi bilo mogoče pridobiti, in sicer da je, upoštevajoč razloge tožnika za mednarodno zaščito (družinske težave, slabi življenjski pogoji, predvsem slaba ekonomska situacija), treba preveriti, ali gre za razloge, ki so zgolj ekonomske narave, ali pa so ti povezani s kakšnim drugim elementom, ki bi lahko predstavljal razlog za priznanje mednarodne zaščite, kot tudi razčistiti, ali lahko tožnik pribavi kakšen dokument za ugotovitev istovetnosti, kar je zlasti pomembno pri ugotavljanju izvorne države tožnika. Pravilno namreč toženka navaja, da je določitev izvorne države v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo, kar nenazadnje izhaja (že) iz predpisanega postopka priznanja mednarodne zaščite (npr. 21., 22., 23. in 24. člen ZMZ-1). Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), tako pritrjuje tudi sodišče. Tožnik pa ima možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku, ali predloži kak drug dokaz, da nima namena zapustiti Slovenije do konca azilnega postopka, s čimer lahko prispeva k morebitni odpravi izrečenega ukrepa.

21. Tožnik tudi ugovarja nesorazmernosti izrečenega ukrepa glede na razloga izreka ukrepa (kot navaja tožnik ''sum zavajanja in zlorabe postopka''). V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom posega v osebno svobodo tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih.

22. Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Centru za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1. S tem je toženka tudi obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa glede na citirane določbe ZMZ-1. Ob ugotovitvi o obstoju razloga iz prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, še zlasti ob izkazani očitni begosumnosti tožnika, tudi sodišče ocenjuje, da ni pričakovati, da bi tožnik počakal na zaključek azilnega postopka v Sloveniji. Zato je šteti izrečeni ukrep (četudi gre glede na sodno prakso ESČP za odvzem osebne svobode) za legitimen in tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8 (4) Recepcijske direktive II (in zgoraj našteti), bi bil neučinkovit. Namestitev v azilnem domu ne bi bila mogoča, ker pobeg ne bi bil onemogočen. Izrečeni ukrep pa je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive II (ta dopušča celo namestitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje). Tožbenega ugovora o nesorazmernosti ukrepa sodišče tako tudi ne sprejema.

23. V tožbi tožnik še navaja, da se je v Italiji prosto gibal, da ni napravil nobenega prekrška, da ni pobegnil. Ker - kar ni sporno - tožnik do Italije ni prispel, preizkus tega ugovora ni možen in ga sodišče že iz tega razloga zavrača. 24. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.