Jedro

Za utemeljenost suma je potrebna določena večja stopnja konkretne verjetnosti, ki jo je možno izraziti tudi navzven in se na njeni podlagi prepričati, da je določena oseba utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja, ki se ji očita. Tega zaključka ni mogoče graditi na splošnih verjetnostnih okoliščinah, posebej ne tistih, ki so po naravi stvari lahko vselej prisotne, ko je storjeno določeno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega N.U. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 15.03.2002 zoper osumljene M.K., A.V., E.B., S.D., N.U., G.V. in neidentificirano osebo z vzdevkom D. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena in pomoči h kaznivemu dejanju ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena v zvezi s 27. členom KZ. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 19.03.2002 zavrnil pritožbe zagovornikov osumljencev kot neutemeljene.

Zagovornica osumljenega N.U., odvetnica K.B. iz K., je dne 21.03.2002 vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in kršitve določbe 1. odstavka 201. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenega N.U. odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornice osumljenega N.U. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija pravilnost zaključkov v izpodbijanih sklepih, ki se nanašajo na zaključke sodišča, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni U.N. kot pomočnik sodeloval pri kaznivem dejanju ropa. Vendar zbrane ugotovitve, ki jih oba sklepa še posebej poudarjata, kažejo na dogovor za rop.

Izpodbijana sklepa imata o obstoju utemeljenega suma tudi zadostne razloge in ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 201. člena ZKP se sme odrediti pripor zoper določeno osebo pod pogojem, da je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in da je podan eden izmed v točkah 1 do 3 navedenih pripornih razlogov. 2. odstavek 202. člena ZKP določa vsebino sklepa, s katerim se odredi pripor. Ta določba zahteva tudi, da sklep vsebuje obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer zahteva določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje in obrazložitev ugotovljenih pripornih razlogov. Niti ta določba niti ostale določbe, v katerih Zakon o kazenskem postopku govori o utemeljenem sumu v nadaljnih fazah postopka, ga natančneje ne opredeljujejo. Večina teoretičnih razprav ostaja na ravni razlage, kaj sploh je utemeljen sum in kdaj je lahko podan. Na podlagi teh stališč pa je nedvomno mogoče zaključiti, da je za utemeljenost suma potrebna določena večja stopnja konkretne verjetnosti, ki jo je možno izraziti tudi navzven in se na njeni podlagi prepričati, da je določena oseba utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja, ki se ji očita. Pri tem je jasno, da tega zaključka ni mogoče graditi na splošnih verjetnostnih okoliščinah, posebej ne tistih, ki so po naravi stvari lahko vselej prisotne, ko je storjeno določeno kaznivo dejanje. Vendar pa utemeljenost suma ugotavlja sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov. Katere okoliščine šteje za odločilne in kako vrednoti posamezne podatke in dokaze, je stvar proste presoje sodišča, ki pri tem ni vezano na nobena formalna pravila.

V obravnavani zadevi je zato treba izhajati iz dejstva, da je kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ bilo izvršeno, pri ugotavljanju utemeljenega suma, da je bilo osumljenčevo ravnanje takšno, kot mu je očitano, pa upoštevati okoliščine, ugotovljene s pravnomočnim sklepom. Slednji se v zvezi z zaključkom o utemeljenem sumu opira na medsebojno povezanost vseh osumljencev, ki je nastala že pred izvršitvijo kaznivega dejanja ropa, na zbrane podatke o njihovem gibanju z osebnima avtomobiloma (od katerih je bil eden last osumljenega A.V., ki je sodeloval pri izvršitvi ropa, kot je razvidno iz njegovega zagovora) v neposredni bližini kraja storitve kaznivega dejanja ter na relaciji, na kateri so storilci kaznivega dejanja ropa bežali in v času, ki je sovpadal z njegovo izvršitvijo ter na okoliščino, da so osumljenci bili brez denarja. Te s podatki spisa izkazane konkretne okoliščine, ki se neposredno navezujejo na izvršeno kaznivo dejanje ropa, zaenkrat omogočajo sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je med osumljenci obstajal dogovor o pomoči pri navedenem kaznivem dejanju.

Glede na navedeno je sodišče ugotovljene okoliščine pravilno presodilo in upravičeno zaključilo, da je podan utemeljen sum v smeri osumljencu očitanega kaznivega dejanja. Sklep preiskovalne sodnice vsebuje o tem ustrezne razloge, kot to zahteva določba 2. odstavka 202. člena ZKP. Pomanjkanja tovrstnih razlogov tudi ni mogoče očitati sklepu senata Okrožnega sodišča v Kranju, ki je s povzetjem vseh po preiskovalni sodnici navedenih okoliščin soglašal z njihovo presojo. Zato napadeni pravnomočni sklep nima takšnih pomanjkljivosti, da bi to predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa sodišče s sprejeto odločitvijo ni kršilo določbe 1. odstavka 201. člena istega zakona.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice osumljenega N.U. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).