Jedro

Kazensko sodišče pri izbiri kazenske sankcije in njeni odmeri ni vezano na predlog državnega tožilca. Okrožna državna tožilka je sicer res predlagala izrek pogojne obsodbe z ustrezno dolgo preizkusno dobo, vendar pa je sodišče prve stopnje upravičeno ocenilo, da za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave ni dejanske podlage. Sodišče prve stopnje je povsem jasno izpostavilo poglavitno obteževalno okoliščino, ki ne dopušča izreka opominjevalne kazenske sankcije in sicer, da gre za vsaj petkrat višji znesek premoženjske koristi kot je v času kaznivega dejanja predstavljal kvalifikatorni element velike premoženjske koristi. Kot obteževalno okoliščino je obdolžencu upoštevalo tudi dolžino obdobja neplačevanja prispevkov, kot olajševalno pa delno poravnavo davčnega dolga ter prizadevanje v tej smeri. Ti dve okoliščini ne moreta pretehtati pri izbiri kazenske sankcije v obdolženčevo korist, saj je bil davčni dolg poravnan le v manjši meri, obdolženčeve aktivnosti k nadaljnji poravnavi pa so se končale leta 2003.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega P. P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obtoženec plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka nastal s pritožbo.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi P.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po III. in II. odst. 254. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Naloženo pa mu je bilo tudi povračilo vseh stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse.

Zagovornik sodbo izpodbija zaradi razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik zatrjuje, da dejanje, zaradi storitve katerega je bil obtoženec obsojen, sploh ni kaznivo. V času storitve očitanega kaznivega dejanja je obstajalo zgolj kaznivo dejanje zatajitve finančne obveznosti po 254. členu KZ. Sicer pa storitev kaznivega dejanja obtožencu ni dokazana. Sodišče prve stopnje je le povzelo izjave prič, ni pa naredilo dokazne ocene. Obtoženec ni imel namena pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ni bila opravljena dokazna presoja obtoženčevega zagovora. Obsodilna sodba je bila sprejeta zgolj na podlagi ugotovljenega davčnega dolga, kar pa ni element očitanega kaznivega dejanja, ampak lahko predstavlja le element prekrška. Tudi številna druga slovenska podjetja niso plačevala davčnih obveznosti. Z izplačilom plač delavcem je obtoženec zagotavljal socialni mir. Obtoženec z dejanjem ni nikomur niti hotel pridobiti protipravno korist, saj je v skladu z dogovorom z davčnim organom, v skladu z možnostmi poravnaval davčni dolg. Niti tožilstvo v besedi strank ni bilo prepričano v obtožbene očitke, kar ni v skladu z načelom in dubio pro reo. Neutemeljen je tudi izrek zaporne kazni. Kljub navedbam sodišča o nekaznovanosti obtoženca, tega dejstva dejansko ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino in je zaporno kazen izreklo v nasprotju s predlogom okrožne državne tožilke. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo odločitve glede izreka kazni, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju z dne 18.01.2010, podanem na podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP, predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornikova pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Prav tako nista podani zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 1. oziroma 4. točke 372. člena ZKP.

V krivdoreku opisano ravnanje obtoženca vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po III. in II. odst. 254. člena KZ. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno v letu 2001, ko je bil v veljavi Kazenski zakonik (KZ). Ta je bil objavljen v Uradnem listu RS z dne 13.10.1994, št. 63, pod naslovom Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ RS). Z novelo, objavljeno v Uradnem listu RS z dne 08.04.1999, št. 23, je bil v 1. členu spremenjen naslov zakonika v Kazenski zakonik (KZ). V 254. členu je KZ inkriminiral kaznivo dejanje davčne zatajitve, ki ga je storil, kdor je dal z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, krive podatke o dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti, ali na drug način preslepil davčni organ, pa so obveznosti, ki se jim je izognil, pomenile večjo premoženjsko korist. Dejanje po II. odst. tega člena je storil, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka, ni prijavil dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti, kadar je bila prijava obvezna, pa so obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenile večjo premoženjsko korist. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po III. odst. 254. člena KZ je bila podana, če je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Za temeljno obliko kaznivega dejanja po I. odst. in v II. odst. 254. člena KZ je bila zagrožena kazen zapora do treh let, za kvalificirano po III. odst. pa kazen zapora do petih let. Takšna inkriminacija je veljala vse do 04.05.2004. Dne 05.05.2004 pa je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-B), objavljen v Uradnem listu RS z dne 20.04.2004, št. 40, ki je pod 254. členom uvedel novo kaznivo dejanje imenovano zatajitev finančnih obveznosti. Takšna inkriminacija je bila v veljavi vse do 01.11.2008, ko je začel veljati Kazenski zakonik (KZ-1), objavljen v Uradnem listu RS z dne 04.06.2008, št. 55. V skladu z določbo 3. člena KZ oziroma 7. člena KZ-1 se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Obenem pa je v korist obdolžencev uzakonjeno načelo uporabe milejšega zakona in sicer v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni. V primeru obravnavanega kaznivega dejanja gre ugotoviti, da se je zakon sicer spremenil (uveljavitev kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ-B ter pozneje kaznivega dejanja davčne zatajitve po 249. členu KZ-1), vendar pa sta nova zakona za obtoženca strožja, saj za kvalificirano obliko po III. odst. 254. člena KZ-B predpisuje kazen do osmih let zapora, IV. odst. 249. člena KZ-1, pa kazen zapora od enega do osmih let. Sodišče prve stopnje je tako v predmetni kazenski zadevi pravilno uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ko je obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po III. in II. odst. 254. člena KZ.

Ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni sprejelo dokazne ocene, saj naj bi le citiralo izpovedbe prič. Prav nasprotno, prvostopno sodišče je v obrazložitvi zanesljivo zaključilo, da je mnenje izvedenke finančne stroke verodostojno in kot tako ustrezna podlaga za določitev zneska prispevkov in davkov, katerega plačilu se je družba E. d.o.o. izognila. Zneska neplačanih davčnih obveznosti v znesku 149.580,32 EUR pa obramba ni izpodbijala ne tekom glavne obravnava, niti pritožbeno. Dalje je sodišče prve stopnje, tudi z vpogledom v redni izpisek iz sodnega registra zanesljivo ugotovilo, da je bil v času storitve kaznivega dejanja obtoženec direktor in zakoniti zastopnik podjetja E. d.o.o. in bi kot tak moral poskrbeti za predložitev obračunov davčnemu organu in s tem za zakonito poslovanje podjetja. Prepričljivo pa je prvostopno sodišče odgovorilo tudi na najbolj uveljavljano tezo obrambe češ, da bi za predložitev obrazcev REK-1 morala poskrbeti pogodbena knjigovodkinja podjetja O. V. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede razlogovanja prvostopnega sodišča (list. št. … sodbe), da O. V. gotovo ni bila oseba, ki bi bila kakorkoli dolžna poskrbeti za pravočasno predložitev obrazcev davčnemu organu. Ugotovljeno je bilo, da tega nikoli ni počela in tudi ta takšno ravnanje s strani obtoženca ni imela nobenega pooblastila.

V nasprotju zagovornikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče obtožencu dokazalo tudi motiviran naklep do nastanka velike premoženjske koristi, ki je v času storitve kaznivega dejanja predstavljala znesek, ki je presegal 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo (28.319,77 EUR – avgust 2001). Na podlagi zapisnika o inšpekcijskem pregledu, izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke pa tudi izpovedb prič N. P. P. in O. V., je bilo pravilno ugotovljeno, da podjetje E. d.o.o. za leto 2001 davčnemu organu (kljub večkratnim pozivom) ni dostavilo obračuna prispevkov za socialno varnost, kakor je veleval 16. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost. Ob tem, ko podjetje za leto 2001 ni davčnemu organu dostavilo obveznih obrazcev, pa je obračunavalo plače in stroške bruto plač in prispevkov delodajalca ter jih izkazovalo v poslovnih knjigah. Ti stroški v znesku, ki je predstavljal veliko premoženjsko korist, so bili torej izkazani v poslovnih knjigah. Obtoženec pa je v zagovor sam povedal, da pripomb na zapisnik davčne inšpekcije niso podali, ker so inšpekcijske ugotovitve držale ter da davčnih obveznosti niso plačevali, ker podjetje E. d.o.o. kot kooperant V. ni prejemalo plačil. Vse navedeno pa nesporno dokazuje, da je obtoženec vsekakor imel zanesljive podatke glede višine zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti, pri tem pa povsem zavestno deloval v smeri njihovega neplačila. Argument, da tudi druga podjetja niso plačevala davčnih obveznosti in sklicevanje na zagotavljanje socialnega miru, seveda ne more obtoženca razbremeniti krivde. V zvezi s tem, je že sodišče prva stopnje obtožencu pojasnilo, da bi glede na slabo finančno stanje, podjetje smelo izplačati plače delavcem le v tolikšni višini, kolikor bi lahko obračunalo in plačalo pripadajoče prispevke in davke predpisane z zakonom.

Okoliščina, da je obtoženčevo podjetje E. d.o.o. v času od 30.04.2002 do 18.03.2003 (pozneje ničesar več) plačalo na račun zapadlih obveznosti 6.327.353,04 SIT oziroma 26.403,57 EUR (17,65 % neplačanih davčnih obveznosti) in dogovarjanja v zvezi s poravnavo dolga, z ničemer ne izpodbijejo zaključka sodišča prve stopnje o odločenosti in namenu obtoženca za pridobitev premoženjske koristi podjetju E. d.o.o. Dokazano mu je, da je v času storitve kaznivega dejanja hotel, da se podjetje E. d.o.o. izogne plačilu prispevkov in davkov v višini 149.580,32 EUR, saj ravno zaradi tega ni poskrbel, da se obrazci REK-1 predložijo davčnemu organu in obračunane dajatve plačajo. Protispisno je pritožbeno navajanje, da tožilstvo samo ni bilo prepričano v obtožbene očitke. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je okrožna državna tožilka suvereno zastopala obtožnico, kot datum storitve kaznivega dejanja pa je opredelila dneve, ko je bila družba E. d.o.o. od davčnega urada pozvana k predložitvi obrazcev REK-1, čemur je prvostopno sodišče pravilno sledilo.

Kazensko sodišče pri izbiri kazenske sankcije in njeni odmeri ni vezano na predlog državnega tožilca. V obravnavanem primeru je okrožna državna tožilka sicer res predlagala izrek pogojne obsodbe z ustrezno dolgo preizkusno dobo. Vendar pa je sodišče prve stopnje upravičeno ocenilo, da za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave ni dejanske podlage. V skladu z določili III. odst. 51. člena KZ sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je povsem jasno izpostavilo poglavitno obteževalno okoliščino, ki ne dopušča izreka opominjevalne kazenske sankcije in sicer, da gre za nekajkrat (vsaj petkrat) višji znesek premoženjske koristi kot je v času kaznivega dejanja predstavljal kvalifikatorni element velike premoženjske koristi. Pri obrazložitvi odmere kazni je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo VIII. odst. 364. člena ZKP. Določno je navedlo katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Poleg že omenjene višine premoženjske koristi je obtožencu kot obteževalno upoštevalo dolžino obdobja neplačevanja prispevkov. Po drugi strani pa mu je kot olajševalno upoštevalo delno poravnavo davčnega dolga ter prizadevanje v tej smeri. Ti dve okoliščini ne moreta pretehtati pri izbiri kazenske sankcije v obtoženčevo korist, saj je bil davčni dolg poravnan le v manjši meri, obtoženčeve aktivnosti k nadaljnji poravnavi pa so se končale leta 2003. Pritožnik v pritožbi ni obrazložil zakaj meni, da sodišče prve stopnje obtožencu domnevne nekaznovanosti ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Sodišče prve stopnje je zastopalo stališče, da obtoženi velja za nekaznovanega in je zato to okoliščino upoštevalo kot olajševalno. Nenazadnje v prid temu govori že sama višina izrečene kazni v trajanju enega leta in šestih mesecev zapora, ki je kljub izredno veliki premoženjski koristi, odmerjena v spodnji meji zakonsko zagrožene kazni. Glede na navedeno, sodišče druge stopnje v tem delu odločitve prvostopnega sodišča ne najde pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP. Zato pritožbeni senat meni, da je izrečena zaporna kazen primerna osebnosti obtoženca, stopnji njegove kazenske odgovornosti ter teži in posledicam kaznivega dejanja ter da bodo s to kaznijo doseženi vsi smotri kaznovanja.

Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz I. odst. 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel in zato mora obtoženec, po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.