Jedro

Sodišče druge stopnje na nadaljnje pritožbene očitke toženke ponavlja, da je sodišče prve stopnje ob presoji višine deleža na skupnem premoženju pravilno upoštevalo celotno obdobje skupnega življenja zakoncev (zakonska zveza je trajala 34 let) in pri tem ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi vse druge ugotovljene okoliščine (varstvo in vzgoja otrok, gospodinjska opravila, gojenje vrtnin in vzreja domačih živali, fizično delo pri gradnji stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja ter tudi dela, ki jih je toženka opravljala v okviru tožnikove samostojne dejavnosti v času, ko pri njem ni bila uradno zaposlena).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) lastnik nepremičnine parc. št. 374/3 k.o. X. 6/10, tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pa 4/10 ter v presežku, kolikor je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je lastnik nad 6/10, tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka). Pod točko II. je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti stroške pravdnega postopka v višini 12,05 EUR na račun Okrožnega sodišča na Ptuju.

2. Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče spregledalo, da je ugotavljanje večjega deleža na skupnem premoženju zgolj zgrajena stanovanjska zgradba in gospodarsko poslopje na eni od parcel in je večina parcel, ki sta jih pravdni stranki prejeli z izročilno pogodbo ostalo v solastnini toženke do ½ in je s tem povsem poplačana za njeno morebitno skrb za očeta tožnika. Skrb za očeta tožnika nima nobene zveze z nastankom skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze, ki sta ga pridobila z delom in vlaganji v to skupno premoženje. Sodišče je sledilo zgolj toženki, ki ima o svojem prispevku v skupno premoženje neobjektiven pogled, kakor tudi njene priče. Celotno angažiranje tožnika kaže na bistveno večji prispevek. Sodišče zaključi, da je tožnik imel dvakrat večji zaslužek kot toženka, kar ni točno. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da je tožnik imel prihodke v skupni višini 348.963,76 EUR, toženka pa v enakem obdobju le 48.490,00 EUR in ta bistvena odstopanja opravičujejo večji delež v korist tožnika. Pri tem je upoštevati, da gre tu le za prispevek v denarju pri katerem pa še ni ovrednoteno tožnikovo delo doma in skrb za družino. Sodišče je prezrlo pasivo, to je kredit, ki nepremičnino obremenjuje ter da so pri nepremičnini vknjižene hipoteke. Sodišče je zmotno opravilo dokazno oceno brez ustreznih numeričnih podatkov o vrednosti nepremičnine, opravljenega dela toženke, njenih staršev in prijateljev, saj je ta prispevek glede na celoto neznaten. V pravdnem postopku P 22/2016 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju sta pravdni stranki sklenili poravnavo in sklenili osnovo za določitev deležev na skupnem premoženju, saj je tožnik priznal toženki približno 20 % delež. Tožnik se je na odločitev v pravdni zadevi P 22/2016 skliceval in predlagal, da sodišče opravi vpogled v ta spis, vendar se sodišče do tega ni opredelilo.

3. Toženka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Graja materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje glede napotil tožniku za oblikovanje tožbenega zahtevka ter očita, da je sodišče kršilo načelo enakopravnosti strank v postopku in tudi 22. člen Ustave. Nadalje ne soglaša z zaključkom sodišča, da je tožnikov delež na nepremičnini 6/10, toženkin pa 4/10. Meni, da dokazni postopek ne daje podlage za takšno odločitev. Glede toženkinega dela v tožnikovem s.p., ne soglaša z zaključkom sodišča, da toženka ni opravljala dela v tožnikovem s.p. enakovredno s tožnikom. Dejstvo je, da je delala na črno, zato iz uradnih poizvedb izhaja višji dobiček tožnika. Matematični prikaz dohodkov tožnika in toženke ni odraz realnega stanja in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Toženka je postavila vprašanje izvedencu in predlagala dopolnitev, čemur pa sodišče ni sledilo. S tem je kršilo točko 8 drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje meni, da sodišče ni pravilno presojalo izpovedbe prič glede zaključka, da toženka ni opravljala del v s.p. enakovredno tožniku. Povzema posamezne dele izpovedb prič. Graja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodba je zato obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, točka 14. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče pri presoji ni opredelilo do odločilnih izjav prič in selektivno upoštevalo samo izjave prič, ki so toženi stranki v breme. Nadalje opozarja, da četudi bi se ugotovil višji dohodek tožnika, to ne pomeni, da tožniku avtomatsko pripada večji delež na skupnem premoženju. Skladno s sodno prakso se ob presoji višine deleža upošteva celotno obdobje skupnega življenja strank, pri čemer je treba upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot je pomoč, ki jo daje zakonec drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del. Sodišče bi moralo upoštevati, da je toženka nosila vso breme varstva in vzgoje, skrb za dom, vso gospodinjstvo, obdelovala je njive, redila svinje, piščance. Hkrati je delala tudi na s.p. tožnika. Slednjega sodišče sploh ni presojalo. Nadalje meni, da sodišče ni upoštevalo druge pomembne okoliščine, in sicer, da sta stranki pridobili nepremičnino na podlagi izročilne pogodbe od očeta tožnika in da je za očeta dejansko skrbela toženka, kar so priče potrdile. Ne razume zaključka sodišča oziroma navaja, da sodišče prihaja v nasprotje, ko zaključi, da je izkustveno nesprejemljivo, da bi toženka v obdobju po letu 1991 pomagala pri dopolnilnem delu, saj je skrbela za tri male otroke, tožnikovega očeta ter manjšo kmetijo. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje. Nadalje ni utemeljen zaključek sodišča, da je pomoč, ki so jima pri gradnji hiše nudili prijatelji, odslužil samo tožnik, saj iz izpovedb prič izhaja, da je pri tem sodelovala tudi toženka. Nadalje očita kršitev določbe 7. in 212. člena ZPP, ker je sodišče opravljalo poizvedbe po uradni dolžnosti glede dohodkov oziroma zaposlitev tožnika.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih in s pritožbama grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ni utemeljen očitek, da je sodišče s tem, ko ni dopustilo dopolnitve izvedeniškega mnenja, kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti da je kršilo točko 14. drugega odstavka 339. člena ZPP s tem , da ni dokazno ocenilo vseh relevantnih dejstev ter, da so v obrazložitvi sodbe nasprotja, ki onemogočajo njen preizkus. Tudi očitek, da je sodišče preseglo dovoljeno materialno pravno vodstvo ter kršilo določbo 7. člena in določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, s tem, da je izvedencu naložilo, da za potrebe izdelave izvedeniškega mnenja pribavi dokumente, ker bi jih moral predložiti tožnik sam, ni utemeljen.

6. Tožnik je na prvem naroku popravil očitno pomoto v izreku in navedel, da uveljavlja zase 80% procentni delež na skupnem premoženju, oziroma v ulomku 8/10, sodišče pa ga je v nadaljevanju z dopisom pozvalo, da naj izrek dopolni tako, da bo vseboval tudi delež toženke, torej 2/10. Sodišče druge stopnje meni, da s tem ni bil presežen okvir dovoljenega materialno pravnega vodstva, saj je bil tožnik v nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja N 78/2015 Okrajnega sodišča na Ptuju napoten, da v pravdnem postopku uveljavi svoj višji delež na skupnem premoženju. Skladno z napotilom je oblikoval ugotovitveni tožbeni zahtevek in ob dejstvu, da tožnik uveljavlja delež na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje, je jasno, da ob zahtevi, da zanaša njegov delež 8/10, ostaneta do celote 2/10, zato zgolj zaradi pomanjkljive navedbe 2/10 v izreku, sodišče zahtevka ne bi moglo zavrniti. Tožba, ki jo je treba popraviti tako, da se tožbeni predlog pravilno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Zato je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko spodbuditi k dopolnitvi pomanjkljivih navedb o relevantnih dejstvih in tudi k pravilnemu oblikovanju zahtevka1. Tudi ravnanje sodišča, ko je izvedenko finančne stroke pooblastilo, da si za potrebe izdelave mnenja pridobi podatke o prihodkih iz zaposlitve pravdnih strank pri ZPIZ, FURS in ZZZS (kot je to predlagal tožnik), ne predstavlja kršitve določbe 7. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na oba očitka, ki ju toženka ponavlja v pritožbi, odgovorilo v točki 3 obrazložitve.

7. Sodišče je nadalje razjasnilo vse dejanske okoliščine pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka je sodišče odločilo, da znaša delež tožnika na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje 6/10, delež toženke pa 4/10. Sodišče druge stopnje povzema razloge sodišče prve stopnje, na bistvene pritožbene očitke vsake od strank pa dodaja;

8. Bistvo obeh pritožb pravdnih strank je, da ne soglašata z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve višine deležev na skupnem premoženju. Tožnik očita, da je sodišče dalo premajhno dokazno težo dejstvu, da je imel bistveno večji zaslužek iz dela kot toženka, pri čemer se sklicuje na zaključke izvedenke finančne stroke, ki jih po njegovem sodišče ni pravilno upoštevalo. Bistvo toženkinih pritožbenih očitkov pa je, da je sodišče upoštevalo zgolj denarni prispevek pravdnih strank, ki pa ga tudi ni pravilno ugotovilo, ker ni upoštevalo njenega dejanskega dela v okviru tožnikove samostojne dejavnosti, ter da ni ustrezno upoštevalo druge okoliščine, ki vplivajo na presojo višine deležev na skupnem premoženju, zlasti skrb za gospodinjstvo, vzgojo in varstvo otrok, nudenje oskrbe tožnikovemu očetu, prispevka toženke z gojenjem zelenjave in rejo domačih živali. Toženka nadalje očita, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog po dopolnitvi izvedeniškega mnenja in ji s tem odvzelo pravico do izjave.

9. Sodišče prve stopnje je sprejelo celovito in popolno dokazno oceno in dejstvo, da se nobena od pravdnih strank z njo ne strinja, še ne pomeni, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno oziroma, da le ta ni skladna z določbo 8. člena ZPP ter da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije.

10. Sodišče druge stopnje mora glede na pritožbene očitke obeh strank o nepravilnem izračunu višine njunih deležev poudariti, da spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematični izračun vlaganj, ampak je potrebna celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvezi. Konkretno je bilo potrebno poleg vrednosti tožnikovih višjih dohodkov ter njegovega nedenarnega prispevka, na strani tožnice upoštevati njeno pretežno skrb za gospodinjstvo in za otroke, izpolnjevanje obveznosti preživljanja tožnikovega očeta, opravljanje vsakodnevnih opravil na manjši kmetiji, v času, ko se je tožnik, najprej v okviru dopolnilne dejavnosti, kasneje pa kot samostojni podjetnik, ogromno angažiral, nadalje tudi toženkin in ne le tožnikov, fizični prispevek pri gradnji hiše in gospodarskega poslopja, njeno pridelavo vrtnin in poljščin, torej vso njeno skrb za ohranitev in povečanje skupnega premoženja. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje o deležih na skupnem premoženju vse to upoštevalo ter odločilo na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je bilo pomembno za nastanek skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena in 59. člen ZZZDR).2

11. Pravdni stranki sta pridobili nepremičnino parc. št. 374/3 k.o. X., glede katere ni sporno, da predstavlja njuno skupno premoženje, na podlagi izročilne pogodbe od tožnikovega očeta. Upoštevaje trditve tožnika ter odplačnost in aleatornost izročilne pogodbe je sodišče pravilno upoštevalo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank tudi nepremičnina pridobljena na podlagi izročilne pogodbe3 ter vsa vlaganja, ki so bila na tej nepremičnini izvršena v času njene zakonske zveze4. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče neutemeljeno upoštevalo, kot toženkin prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja, skrb za nekajletno preživljanje tožnikovega očeta (kuhanje, pranje, pospravljanje). Sodišče je ta prispevek ustrezno ovrednotilo in upoštevalo v skupni presoji višine deležev in so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni.

12. Sodišče druge stopnje na nadaljnje pritožbene očitke toženke ponavlja, da je sodišče prve stopnje ob presoji višine deleža na skupnem premoženju pravilno upoštevalo celotno obdobje skupnega življenja zakoncev (zakonska zveza je trajala 34 let) in pri tem ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi vse druge ugotovljene okoliščine (varstvo in vzgoja otrok, gospodinjska opravila, gojenje vrtnin in vzreja domačih živali, fizično delo pri gradnji stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja ter tudi dela, ki jih je toženka opravljala v okviru tožnikove samostojne dejavnosti v času, ko pri njem ni bila uradno zaposlena). Razloge o tem, ki omogočajo pritožbeni preizkus in niso sami s seboj v nasprotju, je navedlo v točkah 8, 9 in 10 obrazložitve.

13. Iz točke 10. obrazložitve namreč dovolj jasno izhaja, da je sodišče presojalo tako denarne kot nedenarne prispevke obeh pravdnih strank. Ta pravno pomembna dejstva je ugotavljalo z natančno dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti tudi z izpovedbo zaslišanih prič in pri tem ne drži pritožbeni očitek toženke, da je dokazna ocena izpovedb prič, tako glede njenega nedenarnega kot denarnega prispevka napačna. Sodišče je namreč upoštevalo pretežno skrb toženke za vzgojo in varstvo otrok, za vsa gospodinjska opravila in obdelovanje vrta. Upoštevalo je njen prispevek z zaslužkom s prodajo vrtnin in domačih živali. Prav tako je upoštevalo tudi njeno fizično pomoč pri gradnji hiše in gospodarskega poslopja. Tudi glede pomoči, ki sta ji bili pravdni stranki deležni s strani prijateljev in sorodnikov je sodišče upoštevalo, da je bilo slednje v korist obeh pravdnih strank, razen pomoči soseda J.P., za kar je sodišče imelo ustrezno dokazno podlago in je slednjo pomoč štelo v korist tožnika.

14. Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče toženkin nedenarni prispevek ocenilo previsoko, ker toženka „ni bila sposobna povsem skrbeti za gospodinjstvo in potrebe otrok, zato je moral tožnik razen zaslužka v denarju, veliko postoriti sam in priskrbeti vse potrebščine za gospodinjstvo in potrebe otrok“. Ocenjena višina nedenarnega prispevka toženke ima podlago v presoji posameznih izvedenih dokazov, ki jih je sodišče logično povezalo in pojasnilo v skupni oceni, ki tožnikovih pritožbenih očitkov ne potrjuje (točka 10 obrazložitve). Zaključek sodišča, da je toženka vse od leta 1988 vestno skrbela za dom in družino, je dovolj prepričljiv.

15. Obe pravdni stranki nadalje pritožbeno izpodbijata ugotovitev glede višine dohodkov, ki sta jih zaslužili v času trajanja zakonske zveze in s katerimi sta ustvarjali njuno skupno premoženje. Tožnik meni, da ugotovitve izvedenke finančne stroke o višini njegovih prihodkov v obdobju ustvarjanja skupnega premoženja, v primerjavi s toženkinimi (za 348.963,76 EUR več), utemeljujejo njegov višji delež na skupnem premoženju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Meni, da dokazni postopek v celoti potrjuje njegov zahtevek v višini 8/10, v korist toženke pa v višini 2/10. Toženka ugovarja, da sodišče mnenja ne bi smelo upoštevati, ker ni dopustilo dopolnitve v smeri „kakšen denarni prispevek je toženka ustvarila s svojim delom, kljub temu, da na s.p. ni bila uradno zaposlena.“

16. Sodišče druge stopnje po pregledu spisa ugotavlja, da je angažiranje izvedenca finančne stroke pravočasno predlagal tožnik s trditveno podlago, da je le on prispeval denarna sredstva k ustvarjanju skupnega premoženja oziroma, da je toženka zaslužila bistveno manj, ker je bila pretežno obdobje njune zakonske zveze nezaposlena. Izvedenka finančne stroke je izdelala izvedeniško mnenje na podlagi uradnih podatkov o dohodkih pravdnih strank (podatke je pridobila od FURS-a in ZPIZ-a) in sicer je izračunala višino prihodkov tožnika in toženke, ki izhajajo iz uradnih evidenc, v času trajanja njune zakonske zveze. V tem konkretnem primeru je bil dokaz z izvedencem opravljen zaradi izračuna višine plač obeh pravdnih strank. Toženka na izvedensko mnenje glede tega izračuna ni podala pripomb, sodišče v njem ni našlo pomanjkljivosti ali nasprotij ter je zato izračunu izvedenke utemeljeno sledilo.

17. Toženka graja, da je sodišče s tem, ko ni dovolilo dopolnitve izvedeniškega mnenja s vprašanji, ki jih je sama zastavila izvedencu, kršilo njeno pravico do izjave. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (točka 3 obrazložitve). Toženka je v zvezi z angažiranjem izvedenca finančne stroke, ki ga je predlagal tožnik navedla „da naj izvedenec oceni prispevek toženke (tako denarni kot nedenarni) k nastanku skupnega premoženja, in sicer naj oceni tudi delo toženke glede na to, da je od leta 1999 delala v okviru tožnikove samostojne dejavnosti, čeprav ni bila uradno zaposlena, da oceni prispevek toženke upoštevaje skrb za očeta, prispevek toženke z vzrejo živali, izključno skrb za vzgojo in varstvo treh otrok, gospodinjskega dela, delo okrog hiše, delo na vrtu...“. Iz povzete trditvene podlage toženke, s katero je želela utemeljiti dopolnitev izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, izhaja, da sodišče utemeljeno ni izvajalo dokaza z dopolnjevanjem izvedeniškega mnenja5, saj dokazna vsebina ni dovolj konkretizirana. Sodišče prve stopnje je dolžno paziti, da bo sprejeta odločitev temeljila zgolj na substanciranih in pravočasnih zatrjevanjih pravdnih strank (upoštevaje razpravno načelo iz prvega odstavka 7. člena ZPP) ter v tej povezavi predlaganih dokazih (286. člena ZPP), da ne bi zašlo v postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče izvedencu določi dejanski okvir, ki zajema pravočasno zatrjevana, ustrezno konkretizirana pravno odločilna dejstva, iz katerega nato izvedenec pri strokovnih zaključkih izhaja. Ta dejanski okvir pa ne sme vključevati izpovedb strank ali prič, saj so to dokazi in ne trditve strank. Toženka pa je glede dopolnitve izvedenskega mnenja navajala prav to in sicer, da bi naj izvedenec na podlagi izpovedb strank in prič ocenjeval denarne in nedenarne prispevke toženke (pripravljalna vloga z dne 11. 1. 2020 na list. št. 119).

18. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ugotovljen dohodek pravdnih strank ter vse ostale denarne in nedenarne prispevke obeh zakoncev v celotnem obdobju skupnega življenja pravdnih strank, ki obsega 34. let skupnega življenja pet članske družine, zaključilo, da je tožnik uspel dokazati svoj bistveno višji dohodek z naslova plač. Bistveno nižji dohodek toženke pa je kompenziralo z njeno pretežno skrbjo in vzgojo za tri otroke, za vsa gospodinjska opravila, z gojenjem vrtnin in poljščin ter vzrejo živali, tako za domačo prehrano kot prodajo, z njenim fizičnim prispevkom pri gradnji hiše in gospodarskega poslopja, z izpolnjevanjem obveznosti, skrbi in preživljanja očeta po izročilni pogodbi. Sodišče je ocenilo in upoštevalo tudi prispevek toženke z njenim delom v okviru tožnikove samostojne dejavnosti v času, ko pri tožniku ni bila uradno zaposlena. Zato ni mogoče slediti tožniku, da mu gre na račun dohodkov, ki jih je ugotovila izvedenka bistveno višji, in sicer 8/10 delež na skupnem premoženju. Nasprotno pa tudi ni mogoče pritrditi toženki, da sodišče ni upoštevalo njenega nedenarnega prispevka oziroma denarnega prispevka v okviru samostojne dejavnosti, ki ni uradno zabeležen, ker je delala na črno. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje izvedeni dokazi dovolj prepričljivo potrjujejo, da se je tožnik kot nosilec samostojne dejavnosti, moral angažirati ne le pri izvajanju poslov, temveč je kot nosilec dejavnosti moral poskrbeti za izvrševanje vseh poslovnih aktivnosti, vključno s pridobivanjem poslov, kar vse je prispevalo k uspešnemu poslovanju, ki je omogočalo izplačila plač, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja. Na drugi strani pa je bil angažma toženke pri skrbi za kmetijska opravila, gospodinjstvo in otroke večji tudi zato, ker je bil tožnik veliko odsoten zaradi poslovnih aktivnosti. Tako ugotovljena dejstva zavračajo toženkin očitek, da je napačen zaključek sodišča, da „toženka dejavnosti znotraj tožnikove samostojne dejavnosti vendarle ni opravljala enakovredno tožniku“.

19. V slovenskem pravnem redu velja načelo enotnosti skupnega premoženja, ki zahteva, da se delež lahko določi le enotno na skupnem premoženju kot premoženjski celoti, torej enako za vse posamezne stvari, ki tvorijo skupno premoženje. A tožnik neutemeljeno trdi, da bi moralo sodišče upoštevati delež, ki je že bil na njunem skupnem premoženju ugotovljen v pravdnem postopku P 22/2016, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem na Ptuju. Iz sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili v postopku P 22/2016 ne izhaja, da bi določili tudi višino njunih deležev na skupnem premoženju, saj zajema poravnava le dogovor o delitvi premičnega premoženja, brez zapisa o višini deležev.

20. Sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe tožnika, da „pri nepremičnini parc. št. 374/3 k.o. X. je vknjižena hipoteka v korist NKB Maribor v višini 38.000,00 EUR“ odgovarja, da določitev deležev, o čemer je odločeno z izpodbijano sodbo, v ničemer ne vpliva na že predhodno vpisano hipoteko, ki ostaja vknjižena na tej zemljiški parceli kot celoti. Zato so te pritožbene trditve nebistvene in sodišče druge stopnje podrobneje nanje ne odgovarja.

21. Pravdni stranki stroškovne odločitve sodišča ne grajata, uradni pritožbeni preizkus pokaže, da je odločitev sodišča tudi v tem delu pravilna.

22. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

23. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (določbi 154. in 164. člena ZPP).

1 Tožba, ki jo je treba popraviti tako, da se tožbeni predlog pravilno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ni neodpravljiva nesklepčnost, zato je sodišče dolžno v okviru materialno procesnega vodstva stranko spodbuditi k dopolnitvi pomanjkljivih navedb o relevantnih dejstvih in tudi k pravilnemu oblikovanju zahtevka. Sodišče lahko da tudi pobudo za spremembo tožbenega predloga, pri čemer mora ta ostati v okviru cilja pravde (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 172/2016). Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-695/04-9 odločilo, da mora sodišče tožnika v primeru nepopolne tožbe pozvati k dopolnitvi, sicer krši 22. člen Ustave. 2 Primerjaj npr. odločbe VSRS II Ips 939/2008, II Ips 452/2005 in II Ips 424/2011; enako tudi teorija: J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1/2 (2011), str. 39-41. 3 V tožbi sam navaja, da skupno premoženje tvorita nepremičnini . 4 Tožnik v tožni navaja, da uveljavlja svoj višji delež le na nepremičnini 374/3 k.o. X., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s prizidkom, gospodarsko poslopje, garažo in pomožne objekte. 5 Iz sodbe I Cpg 116/2018: Meje razpravljanja so v pravdnem postopku začrtane s trditvami strank. Stranke morajo navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katera opirajo svoj zahtevek. To pomeni, da morajo stranke podati konkretne trditve in predlagati dokaze o vseh pravno odločilnih dejstvih, s katerimi utemeljujejo svoj zahtevek oziroma del zahtevka. Če stranka teh pravno odločilnih dejstev ne poda, jih dokazi v skladu z določili ZPP in ustaljeno sodno prakso ne morejo nadomestiti. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti trditev strank.