Jedro

Tožena stranka je tožnici v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je spornega dne, ob ponovnem pregledu gotovine iz prejšnjega dne, našla ponarejeni bankovec za 20,00 EUR in prepričala sotrezorko, da o tem nista obvestili vodje centralnega trezorja, temveč sta bankovec zamenjali za pravega, pri čemer naj bi vsaka prispevala po 10,00 EUR, tožnica pa je ponarejeni bankovec odnesla iz banke rekoč, da ga bo prodala numizmatiku. Tožnica je storila očitano kršitev, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 840/2015-79 z dne 20. 4. 2015 nezakonita in brez pravnih posledic in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 20. 4. 2015 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica (po svoji pooblaščenki) iz vseh treh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede pregledanih posnetkov naredilo napačen zaključek oziroma jih je povsem ignoriralo ter sodbo naslonilo na govorice in domnevne dogodke, ki sta jih skonstruirala A.A. in B.B.. Iz posnetkov izhaja, da ni bilo mrtvih kotov, posnetki prikazujejo celoten prostor in dogajanje v njem. Kamere so ves čas kontrolirale števno mesto, torej zaposlene, zato je bila kamera namenjena za nadzor delavcev v C. in ne iz varnostnih razlogov, kot je to pavšalno navedlo sodišče. Iz posnetkov pa zatrjevanih dejanj (da je priča A.A. domnevni ponarejeni bankovec pogledala proti svetlobi in da je položila 10,00 EUR na mizo) ni razvidnih, kar pomeni, da se niso zgodili. Uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker naj bi se sporni dogodek zgodil 10. 3. 2015, do 10. 4. 2015 pa je minilo več kot 30 dni, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Nejasno je, kdaj naj bi bila tožnica zaslišana, ali 7. 4. 2015 ali 8. 4. 2015, saj je o tem listina, na katero se sodišče opira, nedorečena, nepodpisana, pisana naknadno in brez bistvenih sestavin, ki jih mora imeti zapisnik. Tožnica je tudi zanikala, da bi imela razgovor pred komisijo oziroma se tega ni spomnila, saj zapisnik ni podpisan z njene strani, vendar ji sodišče ni verjelo. Opozarja, da je na zadnji strani zapisnika navedeno, da so zapisane ugotovitve, ki izhajajo iz posameznih razgovorov, o posameznih dejstvih v nasprotju z vsebino zabeležke vodje C.. Meni, da to dokazuje, da je B.B. v svoji zabeležki pisal neresnice. Poleg tega zabeležka B.B. ni podpisana, v njej ni navedenega nobenega datuma, kdaj naj bi bila pisana, prav tako ni naveden kraj, kjer naj bi se tožnica z njim pogovarjala. Poudarja, da se z B.B. o zadevi ni nikoli pogovarjala. Sodišče je napačno zaključilo, da bi se v trezorju lahko pojavil ponaredek. Če bi se, zanj ne bi bila odgovorna trezorska komisija, ampak komisija na D.. Ni jasno, zakaj bi potem tožnica tvegala zamenjavo. Sodišče brez dokaza verjame toženi stranki, da je tožnica ponaredek odnesla iz trezorja. Poudarja, da sta imeli z A.A. popolnoma enako razmerje do delodajalca v organizacijskem pogledu, pa je njej prenehalo delovno razmerje, A.A. pa je dobila zgolj opomin. Opozarja tudi na neekvivalentnost kaznovanja s strani tožene stranke, saj je bila kaznovana za dejanje, ki bi bilo ob predpostavki, da bi se res zgodilo, bagatelno in brez kakršnih koli posledic za toženo stranko. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, to je vpogleda v kopijo dokumenta "E" in postavitve izvedenca finančne stroke, je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka. Ti dokazi bi potrdili, da je priča B.B. ob sodelovanju A.A. (in drugih) izvedel prodajo mimo notranjih pravil banke, s tem so oškodovali banko, tožnico pa kaznovali z izmišljenimi dogodki. V nadaljevanju tožnica izpodbija verodostojnost priče A.A. in opozarja, da bi se resničnost njenih trditev pokazala na videoposnetku, vendar se ni. Kot je izjavila A.A., naj bi do zamenjave bankovca prišlo 12. 3. 2015, tega pa v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nikjer navedeno. Tožnica v pritožbi z obširnimi navedbami izpodbija tudi verodostojnost priče B.B., ki je bil o zadevi seznanjen zgolj na osnovi govoric njegovih podrejenih. Poudarja, da ni bila seznanjena z delovnimi navodili. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je zoper sodbo vložila tudi laično pritožbo, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po zakonsko določenem roku za vložitev pritožbe (333. člen ZPP).

4. Tožena stranka v obrazloženem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožnica je vložila odgovor na odgovor na pritožbo. Te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj zakon v pritožbenem postopku tovrstne vloge ne predvideva.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje odločilne razloge, na katerih temelji odločitev, tako da jo je možno preizkusiti. Pritožba se v zvezi z videoposnetki napačno sklicuje na bistveno kršitev pravil postopka, namesto na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko sodišču prve stopnje očita, da videoposnetkov ni upoštevalo oziroma da jih je ignoriralo. Sodišče je dokaz z vpogledom v videoposnetke izvedlo in je videoposnetke tudi dokazno ocenilo. Zatrjevana zmotna dokazna ocena pa ne more pomeniti kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek, da je sodišče iz posameznih delov izpovedi prič napravilo zmotne zaključke, ne pomeni kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno izpovedi prič in se nanaša na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica namreč po vsebini uveljavlja navedeni bistveni kršitvi postopka zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa ni absolutna bistvena kršitev po 14. ali 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, to je vpogleda v kopijo dokumenta "E." in postavitve izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako navedbe tožnice o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov, pri tem pa je razloge za svojo odločitev ustrezno pojasnilo (točka 4 obrazložitve). Izpostavilo je, da je bilo dejansko stanje na podlagi že izvedenih dokazov popolno ugotovljeno, zato je ostale predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne za ugotovitev odločilnih dejstev. Okoliščine, ki jih je tožnica želela dokazovati s predlaganima dokazoma (da naj bi priča B.B. ob sodelovanju priče A.A. izvedel prodajo kovancev mimo notranjih pravil banke in s tem oškodoval banko, tožnico pa kaznoval z izmišljenimi dogodki) tudi nimajo neposrednega vpliva oziroma zveze z očitano kršitvijo, ki je predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je s tožničinim nepravilnim postopanjem po tem, ko je v centralnem trezorju našla ponarejen bankovec. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

11. Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi kršitve po drugi alinei 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnici je očitala, da je huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je 11. 3. 2015 ob ponovnem pregledu gotovine iz prejšnjega dne našla ponarejeni bankovec za 20,00 EUR in prepričala sotrezorko A.A., da o tem nista obvestili vodje centralnega trezorja, temveč sta bankovec zamenjali za pravega, pri čemer naj bi vsaka prispevala po 10,00 EUR, tožnica pa je ponarejeni bankovec odnesla iz banke rekoč, da ga bo prodala numizmatiku. V zvezi s tem ravnanjem je tožnici očitana kršitev 33., 34. in 36. člena ZDR-1 in kršitev Navodil za trezorsko in depotno poslovanje in Navodila za ravnanje v primerih odkritja ponarejenih plačilnih sredstev.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno in natančno obrazložena. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila podana tožnici, zakonita in utemeljena. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla zakonito, da je tožnici omogočila zagovor in da je tožena stranka spoštovala tako objektivni kot subjektivni rok za podajo odpovedi.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z domnevno zamudo prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi tožnici s strani delodajalca, ki je določen v 2. odstavku 109. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da rok ni bil zamujen in da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved v okviru predpisanega 30 dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka, saj je pravilno upoštevalo, da je rok začel teči z dnem, ko je za storilca in kršitev izvedela od delodajalca pisno pooblaščena oseba. V primeru, če je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (20. člen ZDR-1).

14. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in tega pritožba tudi ne izpodbija, je bila s strani uprave za zastopanje v postopku pooblaščena vodja Službe F. G.G., zato je subjektivni rok za podajo odpovedi pričel teči šele z dnem, ko je bila G.G. seznanjena s spornim dogodkom, to pa je po 3. 4. 2015. Datuma seznanitve G.G. s spornim dogodkom pritožba ne izpodbija, zmotno pa je stališče pritožbe, da naj bi rok začel teči že od dneva, ko se je sporni dogodek zgodil, torej bodisi od 10. 3. 2015 dalje oziroma od 11. 3. 2015 dalje. Takrat je pričel teči objektivni rok za to odpoved. Ker se subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, ki je pričel teči po 3. 4. 2015, do dneva podaje izredne odpovedi, to je 20. 4. 2015, ni iztekel, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved tožnici podana pravočasno.

15. Tožnica v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča o tem, kdaj naj bi bil o spornem dogodku seznanjen vodja centralnega trezorja B.B., glede katerega je sodišče kljub njegovi zabeležki o kršitvah z dne 31. 3. 2015, po kateri naj bi za dogodek izvedel 20. 3. 2015, na podlagi skladnih izpovedi prič H.H. in I.I., ki sta ga obvestili o dogodku, zaključilo, da je B.B. za sporni dogodek izvedel šele 25. 3. 2015. To pa ne vpliva na pravilnost odločitve o pravočasnosti izredne odpovedi. Kot že navedeno, je za presojo pravočasnosti odpovedi bistveno le, kdaj je za sporni dogodek izvedela od delodajalca pooblaščena oseba G.G.. To, da je sodišče ugotovilo drug datum seznanitve vodje B.B. z očitano kršitvijo, kot ga je ta navedel v svoji zabeležki o kršitvah z dne 31. 5. 2015, pa ne predstavlja takšne okoliščine, da bi bila zato neverodostojna celotna zabeležka (predvsem zapis o tem, da naj bi s tožnico opravil razgovor v zvezi z očitano kršitvijo), kar neutemeljeno uveljavlja tožnica v pritožbi.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnici očitano kršitvijo odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in je pravilno presodilo, da je očitana kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti tožnici dokazana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, prepričljiva in pravilna. Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožnica storila očitano kršitev pogodbenih obveznosti in da je zanjo tudi odgovorna, saj tudi v pritožbi ni nobenih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem utemeljenega odpovednega razloga po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 17. Tožnica je sicer zanikala, da bi storila kršitev, kot se ji očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je imelo sodišče prve stopnje predvsem v skladni izpovedi prič A.A., ki je bila spornega dne tožničina sotrezorka in H.H. ter listinski dokumentaciji dovolj podlage za zaključek, da je tožnica storila kršitev, kot se ji očita v odpovedi.

18. O tem, da je tožnica dne 11. 3. 2015 v trezorju pri svojem delu našla ponarejen bankovec za 20,00 EUR in ga pokazala A.A., o čemer nista obvestili vodje B.B., temveč je tožnica predlagala, da ponarejen bankovec zamenjata s pravim in da obe prispevata vsaka po 10,00 EUR, tožnica pa je ponarejeni bankovec odnesla iz trezorja z namenom prodaje numizmatiku, je izpovedala priča A.A., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je priča ves čas izpovedovala smiselno enako, kar izhaja tudi iz njenega zagovora z dne 5. 5. 2015 (priloga B5) in zapisnika, sestavljenega pred komisijo z dne 7. 4. 2015 (priloga B2). Da ji je tožnica sama povedala o najdbi ponarejenega bankovca, pa je izpovedala tudi priča H.H. (ki je pri toženi stranki opravljala delo trezorec I). Potrdila pa je tudi izpoved A.A., da jo je vprašala, če se je res našel ponarejen bankovec, kar ji je A.A. potrdila. Sodišče prve stopnje je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno kot resnično sprejelo prvotno podano tožničino izjavo, ko je v izjavi, podani pred komisijo tožene stranke in v izjavi vodji centralnega trezorja B.B. priznala očitano ravnanje.

19. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, na kakšen način je ponarejen bankovec prišel v centralni trezor, ni bistveno, niti ne vpliva na pravilnost presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožnici se namreč očita nepravilno ravnanje po najdbi ponarejenega bankovca v centralnem trezorju). Na pravilnost presoje pa tudi ne vpliva okoliščina, da tožena stranka v izredni odpovedi ni izrecno navedla datuma, ko naj bi prišlo do zamenjave spornega bankovca, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

20. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi prič namesto tožnici in da naj bi se je tožena stranka želela znebiti, ker je opozarjala na pomanjkljivosti. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se zaposleni tožnice želeli znebiti, sodišče pa je na podlagi skladnih izpovedi prič B.B., A.A., G.G., I.I. in H.H. ugotovilo, da so bili zaposleni s tožnico v dobrih odnosih.

21. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost zapisnika komisije z dne 7. 4. 2015, iz katerega izhaja, da je tožnica očitano dejanje priznala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ustanovila posebno komisijo, ki so jo sestavljale tri članice in je bila zadolžena za opravo individualnih razgovorov z udeleženci spornega dogodka, med drugimi tudi s tožnico. Čeprav je tožnica zanikala, da bi imela razgovor pred komisijo, ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. O tem, da je komisija opravljala razgovore z zaposlenimi so izpovedale priče I.I., H.H., A.A., B.B., ki so bile pred to komisijo tudi zaslišane. Članica komisije J.J. je zaslišana kot priča potrdila, da je bila pred to komisijo zaslišana tudi tožnica. Pojasnila je, da se je o razgovoru napravil zapisnik, vendar šele po opravljenih razgovorih, zato tudi ni podpisan s strani oseb, ki so podale izjavo. Tožnica zato s pritožbenimi navedbami, da zapisnik ni podpisan z njene strani, da je pisan naknadno in brez obveznih sestavin, verodostojnosti zapisnika ne uspe izpodbiti.

22. Neutemeljeno tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posnetkov video kamer z dne 11. 3. 2015 in dne 12. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je posnetke video kamer dokazno ocenilo in je sprejeto dokazno oceno tudi izčrpno in prepričljivo pojasnilo (točka 16 obrazložitve). Zmotno je stališče tožnice, da zato, ker tožnici očitano ravnanje na posnetku ni vidno, to pomeni, da do očitanega dogodka ni prišlo. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da kamere ne pokrivajo celotnega prostora in dogajanja v njej, zato iz posnetka ni mogoče razbrati, kaj osebe na posnetkih v posameznih trenutkih delajo. Ob oceni še ostalih izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica storila očitano ravnanje v izredni odpovedi.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila Navodila za trezorsko in depotno poslovanje in Navodila za ravnanje v primerih odkritja ponarejenih plačilnih sredstev, po katerih bi morala o najdbi obvestiti vodjo trezorja, nato pa bi se napravil zapisnik o sumu ponarejene gotovine ter predaja te policijski postaji. Tožnica v pritožbi vztraja, da z navedenimi navodili ni bila seznanjena, vendar pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica z navodili seznanjena. O seznanitvi zaposlenih z navodili so prepričljivo in skladno izpovedale zaslišane priče A.A., H.H., I.I. in B.B.. Nenazadnje pa je tožnica, kljub trditvam, da z navodili ni bila seznanjena, na zaslišanju pojasnila postopek ravnanja v primeru suma ponarejenega bankovca. Okoliščina, da vodja centralnega trezorja, B.B., ni vodil evidence o seznanitvi zaposlenih, kar izpostavlja tožnica v pritožbi, ne vpliva na zaključek sodišča prve stopnje o seznanitvi tožnice z navodili.

24. Sodišče je pravilno povzelo, da je tožnica kršila tudi osnovne zakonske obveznosti delavca, da mora vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (33. člen ZDR-1), da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1), in da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1).

25. Pritožbeno sodišče torej soglaša z oceno, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen odpovedni razlog na strani delavca za izredno odpoved po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in da je izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Po tej določbi delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V obravnavanem primeru ne gre le za kršitev majhnega pomena, kar izpostavlja tožeča stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je spoštovanje in izvajanje predpisanih postopkov pri trezorskem poslovanju bistveno za delovno mesto referenta za trezorsko poslovanje. Glede na to, da je zaupanje med delavcem in delodajalcem pri opravljanju takšne dejavnosti, kot jo izvaja tožena stranka, nujno in zaradi nekritičnega odnosa tožnice do svojega ravnanja je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je bilo zaupanje tožene stranke do tožnice omajano do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka. Sodišče je na podlagi izpovedi B.B. tudi ugotovilo, da bi lahko imela predmetna kršitev za toženo stranko občutne posledice, saj lahko banka K. toženo stranko denarno kaznuje z do 50.000,00 EUR. Te ugotovitve pa pritožba ne izpodbija. Zato so pritožbene navedbe tožnice, da njeno ravnanje, tudi če bi do njega prišlo, ne bi imelo večjih posledic za toženo stranko, neutemeljene.

26. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

27. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. člen ZPP).