Jedro

Načelno pravno mnenje z obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.6.1996, da je mogoče uveljavljati morebitne nepravilnosti pri prodaji dolžnikovega premoženja v stečajnem postopku le v tožbi za neveljavnost prodajne pogodbe, velja tudi za prodajo dolžnika kot pravne osebe po 146. členu ZPPSL. Po prodaji dolžnika le-ta ohrani pravno osebnost, se pravi, da ostane vpisan v sodnem registru kot pravna oseba, ki tako tudi ostane lastnik premoženja, spremeni se nujno le ustanovitelj družbe, se pravi imetnik deležev v družbi z omejeno odgovornostjo, izbriše pa se tudi označba, da je družba v stečaju. Stečajna masa, v katero gre izkupiček od prodaje dolžnika, ne pridobi po prodaji dolžnika pravne osebnosti, temveč le procesno sposobnost, da se stečajni postopek lahko nadaljuje zoper stečajno maso po določilu 4. odst. 147. člena ZPPSL zaradi poplačila upnikov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.5.1996 med drugim pod točko 1 odločilo, da se na podlagi razpisa za zbiranje ponudb proda stečajni dolžnik T. kot pravna oseba ponudniku M. d.o.o., ter je stečajnemu upravitelju naložilo, da z izbranim ponudnikom sklene prodajno pogodbo v skladu s pogoji iz razpisa in kupčeve ponudbe.

Proti temu sklepu se je pritožil drugi ponudnik H & P, vendar je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 12.6.1996 pritožbo zavrglo kot nedopustno.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer zaradi kršitev določb četrtega odstavka 147. člena, prvega odstavka 152. člena, četrtega odstavka 154. člena in 156. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93) in zaradi kršitev določb 33. člena, prvega odstavka 31. člena in prvega odstavka 39. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Nadalje tožilec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena ZPP. Tožilec predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo drugega ponudnika H & P, ker je po določilu prvega odstavka 80. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL, Ur. list RS, št. 67/93) zadolžen za vnovčevanje dolžnikovega premoženja stečajni upravitelj, ki po določbi prvega odstavka 154. člena tudi proda premoženje in po določilu četrtega odstavka 154. člena sklene po zaključenem postopku zbiranja ponudb tudi prodajno pogodbo z najugodnejšim ponudnikom (tako določbo vsebuje pri prodaji dolžnika kot pravne osebe četrti odstavek 146. člena ZPPSL). Vsa ta dejanja ne predstavljajo sodne odločbe in zato jih samostojno ni mogoče izpodbijati, temveč se morebitne nepravilnosti v ravnanju stečajnega upravitelja pri prodaji premoženja (in tako tudi pri prodaji dolžnika kot pravne osebe po 146. členu ZPPSL) lahko uveljavljajo šele z izpodbijanjem sklenjene prodajne pogodbe.

Načelno so gornja izvajanja sodišča druge stopnje pravilna in v skladu s citiranimi zakonitimi določili. Toda sodišče druge stopnje pri tem ni upoštevalo, da je sodišče prve stopnje samo po stečajnem senatu kot sodnem organu (72. člen ZPPSL) meritorno s sklepom izbralo najugodnejšega ponudnika v postopku zbiranja ponudb za prodajo dolžnika kot pravne osebe. Zato bi sodišče druge stopnje ne smelo s formalnim sklepom zavreči pritožbe neizbranega ponudnika kot nedopustne, temveč bi bilo moralo tudi samo meritorno odločiti o pritožbi. Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, ko opozarja, da je zoper vsak sklep sodišča prve stopnje dopustna pritožba, če ni s tem zakonom določeno, da pritožbe ni; zakon pa take določbe nima. Zahteva se pri tem sklicuje na prvi odstavek 378. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL, namesto direktno na prvi odstavek 13. člena ZPPSL, da je proti sklepu dopustna pritožba, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Ker je neupoštevanje tega določila privedlo do nezakonite odločitve o stvari, je sodišče druge stopnje s tem bistveno kršilo določila postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Zato je bilo treba sklep sodišča druge stopnje razveljaviti. V novem postopku se bo sodišče druge stopnje izognilo očitani kršitvi, pri čemer bo moralo pri reševanju pritožbe neizbranega ponudnika preizkusiti sklep sodišča prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti zaradi morebitnih bistvenih kršitev določil postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP, med katere spada po določilu 3. točke tudi vprašanje sodne pristojnosti za odločanje o zadevi (16. člen ZPP).

V zvezi z ostalimi izvajanji zahteve za varstvo zakonitosti o nepravilni uporabi materialnega prava pa je treba povedati sledeče. Načelno pravno mnenje z obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.6.1996, da je mogoče uveljavljati morebitne nepravilnosti pri prodaji dolžnikovega premoženja v stečajnem postopku le v tožbi za neveljavnost prodajne pogodbe, velja tudi za prodajo dolžnika kot pravne osebe po 146. členu ZPPSL. Namreč po prodaji dolžnika le-ta ohrani pravno osebnost, se pravi, da ostane vpisan v sodnem registru kot pravna oseba, ki tako tudi ostane lastnik premoženja, spremeni se nujno le ustanovitelj družbe, se pravi imetnik deležev v družbi z omejeno odgovornostjo, izbriše pa se tudi označba, da je družba v stečaju. Stečajna masa, v katero gre izkupiček od prodaje dolžnika, ne pridobi po prodaji dolžnika pravne osebnosti, temveč le procesno sposobnost, da se stečajni postopek lahko nadaljuje zoper stečajno maso po določilu četrtega odstavka 147. člena ZPPSL zaradi poplačila upnikov.

Zato ne drži izvajanje zahteve za varstvo zakonitosti, da stečajni dolžnik po prodaji ne obstoja več in da zato ne more biti tožen kot enotni sospornik skupaj s kupcem v tožbi za izpodbijanje oziroma neveljavnost prodajne pogodbe. Dolžnik obstoja še nadalje kot pravna oseba. To pomeni, da stečajni postopek lahko ponovno steče proti stečajnemu dolžniku.

Spričo take pravne ureditve prodaje dolžnika kot pravne osebe so odveč izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti o sklenitvi pogodbe o prodaji dolžnika po prvem odstavku 31. člena in 39. ter 33. členu ZOR s sprejemom ponudbe, ki jo predstavlja razpis za izbiro najugodnejšega kupca, iz česar zahteva za varstvo zakonitosti očitno povzema, da se lahko izpodbija s pritožbo že sodni sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika. Kot pa že obrazloženo, prihaja citirano načelno pravno mnenje z dne 18.6.1996 v poštev tudi glede možnosti izpodbijanja nezakonitosti v postopku zbiranja ponudb le v tožbi za neveljavnost prodajne pogodbe tudi pri prodaji dolžnika kot pravne osebe.