Jedro

Glede na določbe 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, pa že tudi po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (predlagatelja) na razveljavitev sklepov samoupravnih organov tožene stranke (udeleženka), s katerimi mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da samoupravni organi tožene stranke niso pravilno ugotovili, ali je tožnik sploh storil hujšo kršitev delovne obveznosti, zaradi česar mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kršitev bi bilo možno ugotoviti le s pomočjo izvedenca za železniški promet, ki bi lahko pojasnil vse pomembne okoliščine. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in razveljavi odločbi obeh sodišč ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe, menila, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in predlagala, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je revizijo vložila na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek 73. člena istega zakona določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pa pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP), mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov. Ker je tožeča stranka v reviziji samo formalno zatrjevala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi povedala, katere kršitve so bile po njenem mnenju storjene, revizijsko sodišče glede tega revizijskega razloga revizije sploh ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka v reviziji izpodbija samo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar sicer formalno navaja kot revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajanje, da bi šele izvedenec za železniški promet lahko podal mnenje o tem, ali tožnikovo ravnanje pomeni kršitev signalnega pravilnika, ne pomeni graje napačne uporabe materialnega prava, ampak grajo dokaznega postopka in dokazne ocene nižjih sodišč. Vendar pa, ne glede na določbe 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, že tudi po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi. Ker poleg tega tožeča stranka niti formalno ne navede, kateri materialni predpisi naj bi bili po njenem sploh kršeni, sodišče njeni reviziji ni moglo ugoditi.

Sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ob upoštevanju določb 393. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).