Jedro

Kraja prebivanja, ki je določen tujcu po 3. odst. 28. čl. ZTuj ni šteti za začasno prebivališče v smislu 57. člena ZTuj in 112. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja, ker v Republiki Sloveniji nima stalnega oziroma začasnega prebivališča več kot šest mesecev. Svojo odločitev tožena stranka opira na določbo 3. odstavka 112. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Tožnik je imel v Republiki Sloveniji stalno prebivališče do 26.2.1992, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih (ZT). Zahteva za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po določbi 13. člena ZT mu je bila z odločbo št... z dne 20.9.1994 zavrnjena, vendar še ni pravnomočna. Tožnik tudi nima prijavljenega začasnega prebivališča po 57. členu v zvezi s 64. členom ZT, ker mu ni izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker je bil tožniku s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kpr ... z dne 15.9.1993, poleg kazni zapora, izrečen tudi varstveni ukrep izgona tujca iz države za čas petih let, vendar ta ni bil izvršen, ker tožnik iz objektivnih okoliščin ne more takoj zapustiti ozemlja Republike Slovenije, mu je bil s sklepom št... z dne 4.7.1994 določen kraj prebivanja v skladu z določbo 3. odstavka 28. člena ZT, ki pa ga ni šteti za začasno prebivališče v smislu 57. člena ZT in 112. člena Zakona o varnosti cestnega prometa.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da je ta spregledala, da se tožnik že četrto leto nahaja v Republiki Sloveniji, da ima stalno prebivališče v T. pri C.C., da je tam zaposlen pri družbi ... kot prevajalec ter da mu je bilo ponovno podaljšano delovno dovoljenje za čas od 24.4.1995 do 23.7.1995. Vozniški izpit je voznik opravil 1991 in Občina O. mu je izdala vozniško dovoljenje 15.7.1991. Izpit je opravil v občini O.. Niti Zakon o varnosti cestnega prometa, niti ZT ne govorita o tem, da tuji državljani ne bi smeli imeti slovenskega vozniškega dovoljenja, v bistvu pa tožnik zahteva samo zamenjavo dovoljenja. Trditve tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje in da mu je bil izrečen varnostni ukrep izgona tujca, nimajo nobene zveze z vozniškim dovoljenjem. Tožena stranka ni uporabila pravilnega predpisa, ko je tožniku zavrnila prošnjo za zamenjavo vozniškega dovoljenja. S tem pa mu je onemogočeno tudi opravljanje poklica prevajalca. Tožnik izpodbija odločbo zaradi razlogov iz 1. in 3. odstavka 10. člena in 12. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo in tožniku izda slovensko vozniško dovoljenje oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonitimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vstraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Materialni predpis, ki ureja izdajo vozniškega dovoljenja, je Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82, 40/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 1/91-I). Ta v 3. odstavku 112. člena določa, da vozniško dovoljenje izda upravni organ za notranje zadeve na zahtevo upravičenca, na območju katerega ima upravičenec stalno prebivališče oziroma začasno prebivališče več kot šest mesecev, če v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča. Iz navedene določbe sledi, da je za izdajo vozniškega dovoljenja tujcu pravno pomembna predvsem okoliščina, da je imel ta pred izdajo takega dovoljenja v Republiki Sloveniji stalno oziroma začasno prebivališče (pridobljeno na podlagi dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje tujca) več kot šest mesecev. Iz izpodbijane odločbe izhaja in tega tožnik tudi ne izpodbija, da mu je bila zahteva za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po določbi 13. člena ZT zavrnjena (odločitev še ni pravnomočna), zato tožnik tudi ne more imeti legalno prijavljenega začasnega prebivališča po 57. členu v zvezi s 64. členom ZT. Podatki spisov tudi potrjujejo navedbo tožene stranke, da je Uprava za notranje zadeve iz Maribora s sklepom izdanim po 3. odstavku 28. člena ZT (prisilna odstranitev tujca) določila tožnikov kraj začasnega prebivanja. Po navedeni zakonski določbi se tujcu, ki zaradi objektivnih okoliščin ne more takoj zapustiti ozemlja RS in ima sredstva za preživljanje, lahko določi tudi drug kraj prebivanja (ne prehodni dom za tujce kot določa 2. odstavek tega člena). Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da začasnega kraja prebivanja določenega na podlagi te zakonske določbe ni mogoče šteti za začasno prebivanje, kakršno ima v mislih določba 3. odstavka 112. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, zato je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožnikova trditev, da je prosil le za zamenjavo vozniškega dovoljenja, ki mu je bilo izdano 1991, na drugačno odločitev ne more vplivati. V postopku za zamenjavo vozniškega dovoljenja je bil organ, ki je o tem odločal, dolžan preveriti, ali so podane vse pravno pomembne okoliščine za zamenjavo vozniškega dovoljenja tožniku s statusom tujca. Po ugotovitvi, da te niso podane (nima začasnega prebivališča), je bila odločitev upravnega organa pravilna. Podatki spisov tudi ne potrjujejo tožnikove tožbene navedbe, da je vozniški izpit opravljal v Sloveniji. Tožnikova trditev, da slovenski predpisi ne preprečujejo izdaje ali zamenjave vozniškega dovoljenja tujcu sicer drži, vendar pa sodišče v pojasnilu tožniku posebej poudarja, da ti predpisi (Zakon o varnosti cestnega prometa) posebej določajo tudi pogoje za izdajo takega dovoljenja, ki jih pa tožnik, po ugotovitvi upravnega organa, ne izpolnjuje (kot tujec nima prijavljenega začasnega prebivališča po določbi 57. člena v zvezi s 64. členom ZT).

Predloga, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka sodišče ni obravnavalo, ker po 61. členu ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je glede na zgoraj navedeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).