Jedro

Predmet presoje je odločitev o zavrženju prepoznega ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Če sodišče ugotovi, da je bil ugovor res prepozen (in je torej odločitev delodajalca pravilna), ima to za delavca enake posledice, kot če ugovor sploh ne bi bil vložen: sklep o prenehanju delovnega razmerja je dokončen in pravnomočen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot presežnemu delavcu. Ugotovilo je, da je tožnik sklep o trajnem presežku z dne 21.11.2002 prejel dne 23.11.2002. Ugovor zoper ta sklep je vložil šele 9.7.2003, torej nedvomno prepozno oziroma po roku iz 83. člena ZDR90. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo v kateri navaja, da so zaključki sodišča druge in prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ne strinja se predvsem z dejanskimi ugotovitvami o tem, kdaj mu je bil vročen sklep o trajnem presežku in vztraja pri trditvi, da je bilo to šele v mesecu juniju 2003. Sodišči naj bi "naredili bistvene kršitve določb postopka, kakor tudi kršili materialno pravo".

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar revizije v tem delu z ničemer ne utemelji. Navedba je zgolj pavšalna in tudi iz drugih revizijskih navedb ni mogoče niti smiselno ugotoviti, za katere bistvene kršitve določb postopka naj bi šlo. Vse utemeljitve, na katere se sklicuje tožnik, se nanašajo na nestrinjanje z izvedenimi dokazi in dokazno oceno obeh sodišč. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnika, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

V okviru presoje izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava, pa je treba najprej upoštevati, da je predmet sodne odločitve dokončni sklep tožene stranke z dne 21.1.2004 o zavrženju tožnikovega ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.11.2002. Po določbah 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) je moral delavec vložiti ugovor zoper sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja in sicer v 15 dneh od vročitve takega sklepa. Če tega ni storil, je sklep postal dokončen in tudi pravnomočen in delavec ni imel pravice do sodnega varstva (drugi odstavek 83. člena ZTPDR). Če pa je delavec ugovor vložil, bi moral delodajalec o njem odločiti v 30 dneh. Če ni, je delavec lahko v nadaljnjih 15 dneh ali tudi kasneje (prvi odstavek 83. člena ZTPDR in 105. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) zahteval varstvo pravic pri pristojnem sodišču. V navedenih primerih je sodišče odločilo meritorno.

V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Tožnik je po ugotovitvah sodišča sklep o prenehanju delovnega razmerja prejel 23.11.2002, ugovor je vložil 9.7.2003, delodajalec pa je o njem odločil 21.1.2004 tako, da ga je kot prepoznega zavrgel. Predmet presoje je v takem primeru odločitev o zavrženju prepoznega ugovora. Kolikor sodišče ugotovi, da je bil ugovor res prepozen (in je torej odločitev delodajalca pravilna) ima to za delavca enake posledice, kot če ugovor sploh ne bi bil vložen: sklep o prenehanju delovnega razmerja je dokončen in pravnomočen.

Za odločitev je tako bistvena (in edino izpodbijana) dejanska ugotovitev, kdaj je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku vročen. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano. Sodišče je z zaslišanjem tožnika (torej na podlagi njegove lastne izjave) ugotovilo, da je tožnik sam napisal in podpisal prejem sklepa dne 23.11.2002. Na podlagi te ugotovitve je povsem pravilna ugotovitev, da je vložitev ugovora dne 9.7.2003 prepozna. Prepozna je tudi, če bi bil sklep tožniku res vročen tudi še kasneje (junija 2003). Po ugotovitvah sodišča pa tožnik za kaj takega ni predložil nobenega konkretnega dokaza.

Odločitev tožene stranke o zavrženju ugovora z dne 21.1.2004 je tako pravilna, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njegovo razveljavitev.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).