Jedro

Ker tožnica ni uradno sklenila zakonske zveze s svojim partnerjem AA, je njeno prošnjo obravnavala ločeno. Tožnica v tožbi očita kršitev 3. člena ZAzil, vendar je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno. Tožnica je v upravnem postopku pojasnila, da se je s AA poročila le po romskih običajih in ne uradno, zato med tožnico in AA ne obstaja zakonska zveza, ki bi obstajala že pred prihodom v Republiko Slovenijo (2. odstavek 3. člena ZAzil). Ker tožnica ni sklenila uradno zakonsko zvezo, ji ne gre pravica iz 3. člena ZAzil in ji ta pravica zato ne more biti kršena, prav tako pa tudi ne ostale pravice, na katere v tožbi opozarja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi obrazložila in navedla razloge zakaj je obravnavala vlogo tožnice ločeno od vloge njenega partnerja AA in tožnica v tožbi ne ugovarja navedbi tožene stranke, da je z njim poročena le po romskih običajih in ne uradno. Tožnici ni bila kršena pravica iz 3. člena ZAzil, ker tožnica ne šteje za zakonca oziroma ženo AA in ZAzil ne določa, da bi morala tožena stranka izdati negativno ugotovitveno odločbo v zvezi z ugotavljanjem ožjega družinskega člana. Žaljivke oziroma šikane pa ne predstavljajo takšnega preganjanja oziroma groženj, kakršne so se kot pravni standard uveljavile v upravnosodni praksi v azilnih zadevah. Tožnica pri tem tudi v tožbi ne zatrjuje, da bi ji zaradi žaljivk, šikaniranj oziroma dejstva, da je lahko živila kupovala le v dveh trgovinah, nastale zaradi tega izrazito škodljive posledice.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks. 3. Zahteva za povrnitev stroškov se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila prošnjo tožnice za priznanje azila v Republiki Sloveniji in določila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica prvič vložila prošnjo 9. 8. 2004 in navedla, da je odšla iz Makedonije, ker so jo tako Albanci kot Makedonci "psovali" in žalili. Romom v trgovinah niso hoteli prodati hrane. V letu 2002 je bila enkrat fizično napadena, ko je bila v skupini žensk, so prišli Albanci in jih začeli brcati. Sama hujših težav ni imela, imel pa jih je njen partner, ki je pred letom dni dobil poziv za vojsko, vendar se noče bojevati. V Makedonijo se ne želi več vrniti, ker tam ni več življenja zanjo in boji se za svojega partnerja, ker noče, da izgubi glavo za državo. Nadalje navaja, da je tožnica po samovoljni zapustitvi Azilnega doma odšla v Belgijo, kjer je bila prijeta in vrnjena Sloveniji. V drugi prošnji za azil z dne 22. 10. 2004 je povedala, da se razlogi za zapustitev izvorne države niso v ničemer spremenili. V Makedonijo se ne želi več vrniti, ker se boji maltretiranja. Na zaslišanju pa je tožnica povedala, da je zapustila izvorno državo zaradi strahu za svojega partnerja in zaradi svoje narodnosti. V trgovinah ni mogla kupiti stvari, lahko jih je kupovala le v dveh trgovinah. Poročila se je po romskih običajih, ne pa uradno in njenega partnerja so hoteli vpoklicati v neko vojsko, ki ni bila uradna. Ker partner ni hotel iti v vojsko, sta se odločila, da gresta iz države. V primeru vrnitve se njej ne bi zgodilo ničesar, boji se za partnerja. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica bila preganjana zgolj zaradi svoje narodnosti in je preverjala ali se njene navedbe skladajo z objektivnimi informacijami le glede njene etnične pripadnosti. Tožena stranka je preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji za leto 2004, Operativna navodila angleškega notranjega ministrstva za Makedonijo iz junija 2003, Poročilo OSCE/ODIHR o predsedniških volitvah v Makedoniji z dne 14. 4. 2004, Situacijo o romski manjšini, 19. januar 2004, in podatke Rom News Network. Pri opredelitvi pojma preganjanja se je tožena stranka oprla na delo Zakon o statusu begunca avtorja J. C. Hathaway in na Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebino zaščite (št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004). Za preganjanje se tako štejejo dejanja, v katerih gre za resno in neupravičeno škodo ali diskriminacijo, ki temelji na rasni, verski, nacionalni pripadnosti ali ki je povzročena zaradi določenega političnega prepričanja ali zaradi članstva v določeni družbeni skupini. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s pomenom iz 1. člena Ženevske konvencije po svoji naravi ali zaradi ponavljanja dovolj resna, da pomenijo hudo kršenje človekovih pravic. Tožena stranka navaja, da so tožničine težave kot žaljivke, šikaniranje in da v trgovinah ni mogla kupiti hrane zaradi njene etnične pripadnosti, sicer razumljive, da gre v konkretnem primeru za diskriminacijo. Na podlagi njenih izjav, preučitvi poročil, pa tožena stranka ocenjuje, da problemi, ki jih je tožnica imela zaradi svoje etnične pripadnosti, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Preučena poročila potrjujejo, da so pripadniki romske narodnosti res izpostavljeni diskriminaciji, ki pa po oceni tožene stranke ne dosega preganjanja v smislu Ženevske konvencije oziroma Direktive Sveta Evropske unije. Tožena stranka se opira tudi na Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (UNHCR, 1992), iz katerega izhaja, da diskriminacija postane preganjanje le v določenih okoliščinah, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, o čemer pa pri tožnici ne more biti govora. Tožena stranka tudi poudarja, da iz preučenih poročil izhajajo primeri diskriminacije zoper pripadnike etničnih manjšin, ne glede na to pa poročila potrjujejo, da so razmere v Makedoniji stabilne. Zaradi varstva tožničinih pravic je tožena stranka obravnavala prošnjo tožnice in njenega partnerja ločeno, upoštevala je, da je tožnica mladoletna in da s partnerjem ni uradno sklenila zakonske zveze. Tožena stranka je tudi upoštevala, da je tožnica zapustila Azilni dom in odšla v Belgijo, od koder je bila v skladu s kriteriji Dublinske konvencije vrnjena Sloveniji. Tožena stranka zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). V postopku namreč ni izkazala utemeljenega strahu, da bi bila v matični državi preganjana zaradi svoje rase, veroizpovedi, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju in ne izpolnjuje pogojev, določenih v Ženevski konvenciji. V zvezi s pridobitvijo azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil pa je tožena stranka preverila Rom News Network, oktober 2004, Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji za leto 2004, Operativna navodila angleškega notranjega ministrstva za Makedonijo iz junija 2003 in Konvencijo o otrokovih pravicah. Tožena stranka ugotavlja, da iz poročil izhaja, da je Makedonija varna izvorna država, zato tožnica ne bo izpostavljena mučenju oziroma nehumanemu ravnanju ob vrnitvi. Tožena stranka pri tem poudarja, da je tudi tožnica povedala, da se ji ob vrnitvi v Makedonijo ne bo zgodilo nič. Tožena stranka tudi poudarja, da je bil tožnici izdan veljavni potni list, kar je dokaz za to, da jo oblasti ne preganjajo. Tožena stranka je pri tem upoštevala, da je pri tožnici izražen strah za svojega partnerja, ne pa toliko zase, upoštevala pa je tudi, da v A živi tožničina družina in v tem okolju je tožnica tudi odraščala. Pri tem je tožena stranka upoštevala tudi korist tožnice kot mladoletne osebe, da se združi s svojo družino v Makedoniji. Tožena stranka zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 2. odstavek 1. člena ZAzil, prav tako pa tudi ne pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Pri tem navaja, da ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se je ne vrne v izvorno državo. Njen subjektivni strah ni v tolikšni meri objektivno konkretiziran, da bi bila ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožena. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil je tožena stranka določila rok, v katerem mora tožnica zapustiti državo.

Tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi kršitev materialnega prava in sicer 1. odstavek 34. člena v zvezi z 2., 3. odstavkom 1. člena ZAzil, kršitve 22., 25., 53., 56. člena Ustave RS, 3. in 16. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Bistveno pa so bile kršene določbe postopka po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in Zakona o pravdnem postopku, ker v odločbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ker so razlogi, na katerih temelji odločitev tožene stranke, nejasni in med seboj v nasprotju in dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je prošnjo tožnice obravnavala ločeno od prošnje njenega izvenzakonskega partnerja AA. Po mnenju tožnice bi morala tožena stranka izdati ustrezen sklep, zoper katerega bi tožnica imela možnost pritožbe, tega pa tožena stranka ni storila. Tožnici je zato kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), kršena pravica do spoštovanja družinskega življenja, kakor tudi določbe Konvencije o otrokovih pravicah. S tem je tožena stranka tudi zagrešila bistveno kršitev določb postopka, ker je odločitev o ločenem obravnavanju tožnice in njenega izvenzakonskega partnerja bistveno vplivala na odločitev. Tožena stranka povzema tudi dejansko stanje iz prve vloge kako globoko se tožnica identificira s svojim partnerjem in trpi skupaj z njim zaradi odnosa do romske etnične skupnosti v Makedoniji. Tožnica je večkrat pojasnila, da je bila zaradi odnosov do Romov, kakor tudi do njenega moža, večkrat šikanirana in obravnavana na policiji na razlikovalen način. Takšno razlikovanje je razvidno iz Poročila ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji za leto 2004 in drugih poročil, ki se nanašajo na Rome. Tožena stranka zaključuje, da se tožnici v primeru vrnitve v Makedonijo ne bo zgodilo nič, vendar ali je ta izjava glede na neukost in prizadetost tožnice lahko pravno pomembna, da je lahko tožena stranka na njeni podlagi odločila. Na podlagi mnenja tožnice ta izjava ne odraža vsega dogajanja in njen prisilni beg iz Makedonije. Kot je videti jo družba tudi v njeni družini zavrača in v bistvu živi že dalj časa v izvenzakonski skupnosti. Tožnica ne more prosto potovati po Makedoniji, ne da bi jo nadlegovali, Romi pa so povsod preganjani. Tožena stranka tudi ne razloži zakaj subjektivni strah tožnice zaradi preganjanja nje same ni razumeti kot konkretiziran subjektivni strah zase in za svojega partnerja zaradi razmer v matični državi. V kolikor bi tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno raziskala, bi tudi pravilno uporabila določila 1. in 3. člena ZAzil. Nadalje navaja, da ne sme imeti negativnih posledic za tožnico dejstvo, da je bila prijeta zaradi kaznivega dejanja tatvine in je trenutno v priporu na Igu. Tožena stranka ni konkretno odgovorila na posamezne navedbe tožnice, vendar na splošno in se pri tem sklicuje na razmere v Makedoniji. S tem je kršila načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Odločbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti, s tem pa je tudi kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tožena stranka ni obrazložila in ni pojasnila razlogov za ravnanje v nasprotju s 3. členom ZAzil, zato se odločbe ne more preizkusiti. Tudi glede zavrnitve priznanja humanitarnega azila tožena stranka tožničinih razlogov ni obrazložila, le na splošno je razložila razmere, ni pa razložila in odgovorila na navedbe tožnice, da je zanjo mogoče le življenje z njenim izvenzakonskim partnerjem in da tudi sama trpi zaradi krivic, ki jih njen partner doživlja v matični državi. Tožena stranka bi morala priznati tožnici posebno obliko zaščite, ker je v zadostni meri utemeljila razlog za strah zase in za svojega partnerja in bi v primeru vrnitve v matično državo bila ogrožena celovitost njene družine oziroma pravice v smislu 3. člena ZAzil, sama pa bi bila glede na romske običaje predmet posmehovanja in tarča napadov kot ženska brez moža. Tožnica predlaga, da se opravi glavna obravnava in izvedejo predlagani dokazi in da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje in da se tožnici dovoli prebivanje v Republiki Sloveniji do pravnomočno zaključenega azilnega postopka. Hkrati predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks in stroškov postopka, ker je brez dohodka. V priporu tudi nima sredstev in je odvisna od denarne pomoči tožene stranke. Plačilo sodne takse bi ogrozilo njeno preživljanje in bi ji odvzelo tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil, ki v 2. odstavku 1. člena določa, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnica kot razlog za odhod iz Makedonije navedla, da je bila kot Romkinja deležna verbalnih groženj, psovk oziroma žaljivk in da ji v trgovini zaradi njene etnične pripadnosti niso hoteli prodati hrane in drugih stvari. Poleti leta 2002 je bila enkrat pretepena s strani Albancev, glavni razlog za zapustitev izvorne države pa je bil, da so njenega partnerja hoteli vpoklicati v makedonsko vojsko.

Tožnica je po podatkih upravnega spisa še mladoletna, zato je tožena stranka postopala po 2. odstavku 14. in 1. odstavku 28. člena ZAzil. Ker tožnica ni uradno sklenila zakonske zveze s svojim partnerjem AA, je njeno prošnjo obravnavala ločeno. Tožnica v tožbi očita kršitev 3. člena ZAzil, vendar je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno. Tožnica je v upravnem postopku pojasnila, da se je s AA poročila le po romskih običajih in ne uradno, zato med tožnico in AA ne obstaja zakonska zveza, ki bi obstajala že pred prihodom v Republiko Slovenijo (2. odstavek 3. člena ZAzil). Ker tožnica ni sklenila uradno zakonsko zvezo, ji ne gre pravica iz 3. člena ZAzil in ji ta pravica zato ne more biti kršena, prav tako pa tudi ne ostale pravice, na katere v tožbi opozarja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi obrazložila in navedla razloge zakaj je obravnavala vlogo tožnice ločeno od vloge njenega partnerja AA in tožnica v tožbi ne ugovarja navedbi tožene stranke, da je z njim poročena le po romskih običajih in ne uradno. Tožnici ni bila kršena pravica iz 3. člena ZAzil, ker tožnica ne šteje za zakonca oziroma ženo AA in ZAzil ne določa, da bi morala tožena stranka izdati negativno ugotovitveno odločbo v zvezi z ugotavljanjem ožjega družinskega člana. Tožnici zato tudi ni bila kršena v zvezi s tem ustavna pravica po 25. členu Ustave RS, prav tako niso bila kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP, v zvezi s 23. členom ZAzil).

Po presoji sodišča je tožena stranka pri obravnavi razlogov za priznanje azila po Ženevski konvenciji pravilno upoštevala, da tožnica navaja razloge o preganjanju zaradi svoje narodnosti oziroma etnične pripadnosti in tega tožnica v tožbi ne izpodbija. Po presoji sodišča je pri tem pravilno stališče tožene stranke, da ni upoštevala razlogov, ki se nanašajo na AA, ker se njuna zveza, po določilih ZAzil, ne šteje za zakonsko zvezo. Tožena stranka je pri tožnici upoštevala, da v trgovinah ni mogla kupiti stvari, lahko jih je kupovala le v dveh trgovinah. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da je sicer tožnica bila izpostavljena kot pripadnica romske narodnosti diskriminaciji, vendar da je bila ta v obliki žaljivk, šikaniranja v trgovinah in da takšnih žaljivk ni mogoče šteti za preganjanje v smislu Ženevske konvencije oziroma Direktive Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Tožena stranka pravilno navaja, da predstavlja preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države in da pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Žaljivke oziroma šikane pa ne predstavljajo takšnega preganjanja oziroma groženj, kakršne so se kot pravni standard uveljavile v upravnosodni praksi v azilnih zadevah. Tožnica pri tem tudi v tožbi ne zatrjuje, da bi ji zaradi žaljivk, šikaniranj oziroma dejstva, da je lahko živila kupovala le v dveh trgovinah, nastale zaradi tega izrazito škodljive posledice. Tožena stranka je pridobila tudi aktualna poročila o izvorni državi in povzema, da so pripadniki romske narodnosti res izpostavljeni diskriminaciji, hkrati pa poudarja, da iz poročil izhaja, da so razmere v Makedoniji stabilne. Tožnica v tožbi ugovarja, da je bila večkrat šikanirana in obravnavana na policiji na razlikovalen način, vendar pri tem ne navaja nobenih podatkov, dogodkov oziroma okoliščin. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da gre pri tožnici za šikane in žaljivke kot primere diskriminacije zoper pripadnike romske narodnosti, vendar kljub temu teh žaljivk in šikan ni mogoče šteti za preganjanje v smislu Ženevske konvencije oziroma Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno presodila vse relevantne okoliščine in zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po Ženevski konvenciji.

V zvezi z zavrnitvijo priznanja azila iz humanitarnih razlogov pa se tožena stranka tudi opira na aktualna poročila. Tožena stranka poudarja, da je tožnica povedala, da se ji ob vrnitvi v izvorno državo ne bo zgodilo nič, na podlagi poročil pa je tožena stranka ugotovila, da tožnica ne bo izpostavljena mučenju oziroma nehumanemu ravnanju ob vrnitvi. Po presoji sodišča je tožena stranka ugotavljala razlog tožničine ogroženosti, to je da lahko kupuje živila le v dveh trgovinah, in nato naredila oceno verodostojnosti njenih navedb v zvezi s tem razlogom, vse pa je povezala z oceno stanja v tožničini izvorni državi v zvezi s preganjanjem, ki ga je tožnica doživela oziroma kot glede šikan in žaljivk. Tožena stranka je navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila, na podlagi katerih je naredila oceno, da na strani tožnice ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se je ne vrne v njeno izvorno državo. Tožena stranka se je oprla tudi na izjavo tožnice, da se ji v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo zgodilo nič. V tožbi pa se izpostavlja neukost in prizadetost tožnice, vendar pri tem tožnica ne navaja nobenih okoliščin, podatkov, podrobnosti oziroma ne predlaga nobenih dokazov, česar vsega tožena stranka ne bi upoštevala pri svoji oceni oziroma kar bi lahko kazalo na drugačen zaključek in v zvezi s tem tudi ne ponuja nobenih dokazov. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis, njena odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je po presoji sodišča svoje stališče obrazložila tako kot zahteva 214. člen ZUP, zlasti pa je navedla razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožnice (3. in 6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), zato tudi ni prišlo do kršitev 22. člena Ustave RS.

Odločitev tožene stranke, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. Pri tem sodišče ni sledilo predlogu, da se opravi glavna obravnava in je odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS). Sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi ni navedla konkretnih okoliščin in ni predlagala konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bi lahko vplivali na drugačno odločitev. Tožnica v tožbi sicer predlaga njeno zaslišanje, vendar pri tem ne navaja konkretnih navedb v zvezi s čim bi bila zaslišana. Tožnica prav tako predlaga vpogled izpodbijane odločbe in spisa tožene stranke z zapisnikom o zaslišanju tožnice, kar pomeni vpogled v upravni spis. Tega pa je tožena stranka dolžna predložiti na podlagi 4. odstavka 36. člena ZUS, kar je tožena stranka tudi storila. Na morebitni glavni obravnavi sodišče zato ne bi moglo izvajati nobenih dokazov, zato je odločilo na seji senata. Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo prakso in stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. Up 422/03, prav tako pa tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 467/2005. K 2. točki izreka: Tožnica predlaga oprostitev plačila sodnih taks in temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnica nima sredstev za preživljanje, sodišče je upoštevalo tudi njen status in zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

K 3. točki izreka: Tožnica je po odvetniku zaznamovala stroške, kljub temu da izrecnega zahtevka za povrnitev ni postavila. Odvetnik mag. BB je svetovalec za begunce, zato mu gre nagrada za potrebna dejanja po Pravilniku o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 103/04, v nadaljevanju: Pravilnik). Citirani Pravilnik določa postopek za priznanje teh stroškov, o tem odloča pristojno ministrstvo s sklepom, zoper katerega je dovoljeno sprožiti upravni spor (2. odstavek 4. člena Pravilnika). Zahteva za povrnitev stroškov je tako vložena prezgodaj in jo je sodišče zavrglo s sklepom na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.