Jedro

Drži, da iz drugega odstavka 23. člena Odloka o pravilih cestnega prometa v Mestni občini Kranj izhaja, da je na javni površini dopuščeno tudi parkiranje bivalnih vozil, ki ne presegajo 3,5 tone, vendar je v nadaljevanju te določbe parkiranje tovrstnih vozil dopuščeno le v primeru, da ne presegajo velikosti parkirnega mesta, razen kjer je to drugače določeno s predpisano prometno signalizacijo. In v tem primeru obravnavano vozilo (četudi z manjšo težo od 3,5 tone) nedvomno presega parkirno mesto s svojimi dimenzijami (dolžine 6,985 m, širine 2,2040 m in višine 3,080 m). Navedenih dimenzij tožnik niti ne prereka.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.S prvostopenjsko odločbo je Urad za gospodarske dejavnosti in promet, Oddelek za promet Mestne občine Kranj (prvostopenjski organ) izrekel odločbo, št. 371-479/2017-6 z dne 11. 9. 2017, za nično (I. točka izreka), odločil, da tožnik pridobi s parkirno dovolilnico za stanovalce v coni ... št. ... pravico do: dostave na naslovu ..., ..., in do uporabe parkirnega mesta na parkiriščih ..., ..., ... in ...; dovolilnico smejo uporabljati vsakokratni uporabniki motornih vozil do 3,5 tone z naslednjimi registrskimi številkami ..., ..., ...; dovolilnica ... št. ... velja do 25. 1. 2024; upravičenec do dovolilnice je dolžan nemudoma obvestiti prvostopenjski organ o spremenjenih okoliščinah, ki pomenijo razlog za prenehanje veljavnosti izdane dovolilnice (II. točka izreka), in še, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da vozila z registrsko označbo 111 ni mogoče zapisati na parkirno dovolilnico za stanovalce, ker ne ustreza velikosti parkirnega mesta (drugi odstavek 23. člena Odloka o pravilih cestnega prometa v Mestni občini Kranj (Odlok) v zvezi s sedmim odstavkom 35. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (Pravilnik)), upoštevajoč njegove dimenzije: dolžina 6,985 m, širina 2,2040 m in višina 3,080 m.

2.V pritožbenem postopku je Župan Mestne občine Kranj (drugostopenjski organ) delno ugodil pritožbi tožnika in: 1.) odpravil izrek prvostopenjske odločbe pod točko I, ki se glasi: ''Odločba Urada za gospodarstvo in gospodarske javne službe Mestne občine Kranj, št. 371-479/2017-6 z dne 11. 9. 2017, se izreče za nično'', 2.) dopolnil izrek prvostopenjske odločbe pod točko II tako, da se po novem glasi: Tožnik pridobi s parkirno dovolilnico za stanovalce v coni ... št. ... pravico do: dostave na naslovu ..., ... in do uporabe parkirnega mesta na parkiriščih ..., ..., ... in ...; dovolilnico smejo uporabljati vsakokratni uporabniki motornih vozil do 3,5 tone z naslednjimi registrskimi številkami ..., ..., ...; dovolilnica ... št. ... velja do 25. 1. 2024; upravičenec do dovolilnice je dolžan nemudoma obvestiti prvostopenjski organ o spremenjenih okoliščinah, ki pomenijo razlog za prenehanje veljavnosti izdane dovolilnice; zavrne se vloga, št. 371-479/2017-16 z dne 21. 12. 2021, v delu, ki se nanaša na pridobitev parkirne dovolilnice za vozilo registrske označbe 111 (1. točka izreka). Drugostopenjski organ je še zavrnil zahtevo za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka). Iz obrazložitve v zvezi z zavrnilnim delom zahteve izhaja, da po sodbi Okrajnega sodišča v Kranju, Pr 2359/05, ne gre za prekršek, če parkirano vozilo zaradi svojih dimenzij presega cestne oznake na parkirišču, vendar na to odločitev upravni organ pri izdaji parkirne dovolilnice ni vezan, obenem so se spremenili tudi predpisi. Pravilno je bil uporabljen tudi sedmi odstavek 35. člena Pravilnika.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik je vložil tožbo izrecno zoper zavrnilni del odločitve. Odločitev je napačna, diskriminatorna ter predstavlja kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Vozilo z registrsko označbo 111 ne presega 3,5 tone in ne presega parkirnega mesta. To potrjuje fotografija, kjer je na povsem enak način parkirano tovorno vozilo z registrsko označbo 222, za katerega je bila pridobljena parkirna dovolilnica. Tudi določba drugega odstavka 23. člena Odloka je jasna. Pri sklicevanju na 35. člen Pravilnika je toženka spregledala osmi odstavek tega člena. Obravnavano vozilo ima medosno razdaljo 3,7 m in je lahko povsem skladno s predpisi parkirano na parkirišču s parkirnimi mesti dimenzij 2,5 m x 5,0 m iz sedme točke (točno: sedmega odstavka) tega člena, na katerega se sklicuje organ, kar izhaja tudi iz dejanskega stanja, ki ga izkazuje fotografija povsem pravilno parkiranega vozila, s preseganjem zadnjega dela vozila preko robnika. Kot dokaz je tožnik priložil še fotografije posnete v letu 2021/2022 parkiranih vozil z izdano dovolilnico na parkirišču ..., ki prikazujejo pravilno parkirana vozila z medosno razdaljo 3,7 m in 3,45 m, z dolžinama vozil več kot 5 m, ob uporabi in koriščenju preseganja zadnjega in sprednjega dela vozila preko robnika na parkirnih mestih dimenzij 2,5 m x 5,0 m. Prav tako sta parkirani na istem parkirišču še dve bivalni vozili, za katera sta tudi bili izdani dovolilnici, in segata z zadnjim delom na zelenico, kot obravnavano vozilo. Ravnanje toženke je tudi povsem samovoljno, saj nikjer ne pojasni, zakaj ravna neenako v enakih primerih in zgolj v škodo tožnika. Po mnenju tožnika ne obstoji razumen razlog za različno odločanje. Ker se predpisi niso spremenili, gre za kršitev načela enakosti, upoštevano tudi ni načelo zakonitosti. Odločba je v tem delu tudi neobrazložena, s tem je bila zagrešena bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi v zavrnilnem delu prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugodi, zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma odločbo spremeni, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbenemu zahtevku in prerekala navedbe iz tožbe, predlagala, da sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka. Le delno drži, da je tožnik na podlagi odločbe iz 2017 pridobil parkirno dovolilnico za stanovalce v coni ... št. ... tudi za obravnavano vozilo, saj je bila ta pravica dana le za omejeno časovno obdobje in posledično podana nova vloga 21. 12. 2021. Kot je jasno razvidno iz tabele Pravilnika, globina parkirnega mesta vključno s preseganjem ne omogoča parkiranja obravnavanega vozila, saj iz certifikata skladnosti, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je vozilo dolgo 6985 mm, torej je v primeru pravokotnega parkiranja za skoraj 2 m predolgo. Pravilnik ne govori o medosni razdalji, temveč o dolžini vozila. Upravičenost drugih lastnikov vozil do dovolilnice ni predmet tega postopka, zato toženka ni dolžna pojasnjevati postopkov, ki se nanašajo na druge subjekte, njihove zahtevke ter upravičenost do dovolilnic. V vseh postopkih se upošteva 11., 13., 14. in 23. člena Odloka ter sedmi odstavek 35. člena Pravilnika, zato so očitki o samovolji toženke neutemeljeni. V obrazložitvi je treba navesti pravne in dejanske razloge, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, ne pa razlogov o drugih zadevah (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Glavna obravnava in dokazni postopek

5.Sodišče je v zadevi dne 12. 3. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik (po pooblaščenki) in toženka (po pooblaščenki). Obe stranki sta vztrajali pri svojih dosedanjih navedbah, ki sta jih ponovili, pri čemer je tožnik posebej izpostavil, da je toženka v enakih primerih odločila nasprotno, da v tem primeru ni upoštevala osmega odstavka 35. člena Pravilnika, kot tudi, da drugi odstavek 23. člena Odloka dopušča parkiranje vozil z lastnostmi kot obravnavano vozilo. Toženka je prerekala navedbe tožnika, posebej v zvezi z razlago sedmega in osmega odstavka 35. člena Pravilnika in diskriminatornem odločanju toženke.

6.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo, pritožbo, drugostopenjsko odločbo, fotografije parkiranih vozil s fotografijami dovolilnic: fotografijo parkiranega vodila 111 na parkirišču, fotografije vozila z reg. št. 222 s parkirno dovolilnico, ev. št. ..., št. ..., območje ..., veljavnost od 19. 1. 2022 do 18. 1. 2024, fotografijo vozila z reg. št. 333, s parkirno dovolilnico, ev. št. ..., št. ..., območje ..., veljavnost dovolilnice od 19. 1. 2022 do 18. 1. 2024, in ostale listine upravnega spisa.

7.Dokazne predloge: vpogled v fotografijo bivalnega vozila ... z dovolilnico ... z veljavnostjo do 28. 12. 2023, fotografijo bivalnega vozila ... z dovolilnico ... z veljavnostjo do 12. 1. 2023, fotografijo vozila z regi. št. ..., ogled na kraju samem in zaslišanje tožnika je sodišče zavrnilo kot nedopustne oziroma prepozne v skladu z 52. členom ZUS-1. Teh dokaznih predlogov tožnik namreč ni predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tega pa po presoji sodišča ni uspel opravičiti z navedbami, podanih na naroku za glavno obravnavo (da je glede na fluktuacijo vozil na parkirišču težko spremljati parkirana vozila, pri čemer so se nekatera vozila pojavila kasneje, zato je bilo možno fotografije predložiti šele ob vložitvi tožbe, kot tudi, da je tožnik menil, da bo s pritožbo uspel že s predložitvijo določenih fotografij, zaradi česar ni predlagal ogleda in svojega zaslišanja). Ogled in zaslišanje tožnika sta nedvomno dokazna predloga, ki bi ju tožnik lahko predlagal že v upravnem postopku. Kar se tiče naknadno predloženih fotografij pa jih sodišče tudi ne more upoštevati, ker gre za dokaze, ki so nastali po izdaji prvostopenjske oziroma drugostopenjske odločbe. V upravnem sporu sodišče namreč presoja dejansko in pravno stanje zadeve v času izdaje odločbe (6. člen ZUP, 30. člen ZUS-1, 52. člen ZUS-1).

8.Hkrati gre tudi za nerelevantne dokazne predloge, saj dejstva, ki jih tožnik želi zatrjevati s temi dokazi, izhajajo iz drugih listin spisa, kot bo tudi obrazloženo v nadaljevanju.

9.Tožnik je ugovarjal zavrnitvi dokaznih predlogov, ker bi po njegovem mnenju neizvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na odločitev sodišča v škodo tožnika.

10.Sodišče zavrača ugovor tožnika iz zgoraj povedanih razlogov.

K I. točki izreka

11.Tožba ni utemeljena.

12.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske ter drugostopenjske odločbe v delu, s katero je toženka zavrnila vlogo tožnika v delu, ki se nanaša na pridobitev parkirne dovolilnice za stanovalce za vozilo registrske označbe 111.

13.Toženka je svojo odločitev sprejela na podlagi sedmega odstavka 35. člena Pravilnika, izdanega na podlagi osmega odstavka 9. člena Zakona o cestah (ZCes-1) in (med drugim) 23. člena Odloka.

14.Sedmi odstavek 35. člena Pravilnika določa, da se parkirna mesta označujejo z označbami 5356, 5356-1 in 5356-2, če so zagotovljene vsaj takšne dimenzije teh mest, kot so navedene v preglednici 15a (ta vsebuje minimalne dimenzije parkirnih mest - pri poševnem parkiranju pod kotom 60 stopinj je določena globina 4,10 m, preseganje 07,0 m, širina 2,50 m, dolžina 5,00 m in širina dovozne poti 3,25 m oziroma pri vzvratnem parkiranju 3,50 m, pri pravokotnem parkiranju je določena globina 4,30 m, preseganje 0,70 m, širina 2,50 m, dolžina 2,50 m in širina dovozne poti 6,00 m oziroma pri vzvratnem parkiranju 4,50 m). Osmi odstavek istega člena (na katerega se sklicuje tožnik) pa določa še, da če parkirno mesto ne omogoča preseganja (p), se globina parkirnega mesta (g) poveča za razdaljo preseganja.

15.Iz Preglednice 15 a tako med drugim še izhaja, da je največja dopuščena globina (vključno s preseganjem) pri poševnem parkiranju (pod kotom parkiranja 60 stopinj) 5,30 m, pri pravokotnem parkiranju pa 5 m.

16.Po 23. členu Odloka je bivalna vozila, bivalne priklopnike ter lahke priklopnike dovoljeno parkirati le na javni parkirni površini, ki je določena za parkiranje teh vozil (prvi odstavek). Ne glede na določilo prejšnjega odstavka je na javni parkirni površini dopuščeno tudi parkiranje bivalnih vozil, ki ne presegajo 3,5 tone največje dovoljene mase v primeru, da ne presegajo velikosti parkirnega mesta, razen kjer je to drugače določeno s predpisano prometno signalizacijo (drugi odstavek).

17.Med strankama je nesporno, da vozilo z reg. označbo 111 ne ustreza velikosti parkirnega mesta 2,5 m x 5 m (to nedvoumno izhaja tudi iz tožbenih navedb, ko tožnik navaja, da je vozilo z reg. označbo 111 možno parkirati na tem parkirnem mestu, s preseganjem zadnjega dela vozila preko robnika - str. 3 tožbe). Ne glede na to pa tožnik meni, da vozilo z reg. označbo 111 ustreza parkirnemu mestu, ker ne presega 3,5 tone in ker parkirnega mesta ne presega. Kot navaja, je na tak način parkirano tudi vozilo z reg. označbo 222, za katerega je izdana parkirna dovolilnica z veljavnostjo od 19. 1. 2022 do 18. 1. 2024.

18.Drži, da iz drugega odstavka 23. člena Odloka izhaja, da je na javni površini dopuščeno tudi parkiranje bivalnih vozil, ki ne presegajo 3,5 tone, vendar je v nadaljevanju te določbe parkiranje tovrstnih vozil dopuščeno le v primeru, da ne presegajo velikosti parkirnega mesta, razen kjer je to drugače določeno s predpisano prometno signalizacijo. In v tem primeru obravnavano vozilo (četudi z manjšo težo od 3,5 tone) nedvomno presega parkirno mesto s svojimi dimenzijami (dolžine 6,985 m, širine 2,2040 m in višine 3,080 m). Navedenih dimenzij tožnik niti ne prereka.

19.Tožnik se brez uspeha sklicuje na osmi odstavek 35. člena Pravilnika, saj z dolžino vozila presega tudi dopuščeno globino, ki se v tem primeru poveča za razdaljo preseganja. Kot povedano že zgoraj, je največja dopuščena globina pri poševnem parkiranju 5,30 m, pri pravokotnem parkiranju pa 5 m, medtem ko je dolžina tožnikovega vozila skoraj 7 m.

20.Pravilno tudi toženka opozarja, da v citiranih predpisih ni najti določb glede dopustnih medosnih razdalj, zato za ta primer tudi ni relevantna medosna razdalja obravnavanega vozila.

21.Obširne tožbene navedbe, ki jih je tožnik dopolnil še na naroku za glavno obravnavo, ki se nanašajo na diskriminatorno obravnavo tožnika glede na izdane parkirne dovolilnice za vozila istih oziroma podobnih dimenzij (za vozila z reg. označbo 222 in 333), kot je tožnikovo, in za isto časovno obdobje, na odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Po presoji sodišča je toženka namreč v obravnavanem primeru ravnala v skladu z zgoraj citiranimi materialnimi predpisi, ki za ta primer veljajo. Že zato ji ni mogoče očitati arbitrarnosti izpodbijane odločitve oziroma sprejetje le-te brez materialnopravne podlage. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe sicer ni razbrati konkretno, kateri predpisi naj bi se spremenili in, ki so - kot tožnik zatrjuje - narekovali toženki sprejetje drugačne odločitve kot v prejšnjem časovnem obdobju, vendar po oceni sodišča ne gre za kršitev, ki bi terjala odpravo odločbe glede na v odločbi pravilno povzete materialnopravne predpise, ki za primer veljajo. Na kakšni dejanski in pravni podlagi so bile sprejete odločitve v primerih, na katere se sklicuje tožnik, pa ni in ne more biti predmet tega upravnega spora.

22.Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijanega dela izpodbijanih odločb ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

23.Tožnik in toženka sta zahtevala povrnitev stroškov postopka.

24.V primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

2Po tej določbi minister, pristojen za promet, predpiše pravila o prometni signalizaciji in prometni opremo na javnih cestah.

3Arg. a contrario 2. člen ZUS-1;