Jedro

Sodišče prve stopnje je izpoved tožnice pravilno dokazno ocenilo in upoštevaje še druge izvedene dokaze pravilno štelo, da očitek glede neresničnih vpisov drži. Pri ravnanju tožnice ne gre (le) za nepravilno vpisovanje ur v e-asistenta (ki ga tožnica v pritožbi označuje za "administrativno opravilo"), ampak gre za to, da tožnica dela ni opravila. Ni opravila dela, ki bi ga bila dolžna po pogodbi o zaposlitvi. Tožnica ni nudila dodatne strokovne pomoči in ni opravila drugega dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz predložene pogodbe o zaposlitvi oziroma k njej priloženega opisnega lista (poleg obveznosti izpolnjevanja predpisane pedagoške dokumentacije tudi vodenje evidenc o svojem delu).

Od delodajalca se ne zahteva, da delavca poučuje o možnostih podaje pisnega zagovora, prav tako pa zgolj na podlagi dejstva, da je delavec v bolniškem staležu, ni mogoče šteti, da se zagovora ne more udeležiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2021, sklenjene med tožnico in toženko za določen čas od 1. 9. 2021 do 31. 8. 2022, z dne 29. 6. 2022, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo in je trajalo neprekinjeno do poteka obdobja, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, od 14. 7. 2022 do 31. 8. 2022 z vsemi pravicami, da se toženki naloži, da tožnici za obdobje od 14. 7. 2022 do 31. 8. 2022 vzpostavi delovno razmerje za delovno mesto učitelj za dodatno pomoč, šifra delovnega mesta ..., tarifni razred VII/2 skladno s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2021, jo prijavi v delovno razmerje in v obvezna zavarovanja ter ji prizna delovno dobo, zagotovi vpis delovne dobe v ustrezne evidence pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije ter prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja: nadomestila plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, v višini vsakokratnega mesečnega bruto zneska 1.549,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 10. dne v mesecu za pretekli mesec ter vse morebitne druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih neto zneskov do plačila, od izplačanih prejemkov je tožnica (pravilno: toženka) dolžna izplačati vse dajatve Finančni upravi Republike Slovenije. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le priče, ki jih je predlagala toženka. Sama prič ni predlagala za zaslišanje oziroma so se priče pričanju odpovedale iz strahu pred povračilnimi ukrepi toženke. Pred zaslišanjem so imele priče sestanek pri toženki. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je njihovim izpovedim nekritično verjelo. Tožnica obveznosti iz delovnega razmerja ni kršila. Učencem je nudila dodatno strokovno pomoč. Nepravilni vpisi so posledica neznanja, toženka ji pri vpisih ni pomagala. Vpisovanje v evidenco ur je administrativno opravilo. Tožnica je, da bi dokazala, da so bile ure dejansko opravljene, predlagala, da sodišče zasliši starše otrok, ki so imeli dodatno strokovno pomoč. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker predlaganega dokaza ni izvedlo. Nepopolno in zmotno je ugotovilo dejansko stanje. Za odločitev je bistveno, da je tožnica svoje obveznosti v celoti izpolnila, s tem ko je nudila dodatno strokovno pomoč, vpisovanje ur je drugotnega pomena. Za pomoč je tožnica prosila administratorja A. A., a pomoči ni prejela. Oddala je vsa poročila do konca šolskega leta, kar je pravočasno. Nekatera je oddala po pošti. O datumu oddaje pri toženki ni bilo govora, prav tako ni poročil prejela v popravo ali dopolnitev. Le na tak način bi bilo dokazano, da poročila niso bila popolna. Poročila se vložijo v personalne mape otrok in ne smejo ostati nepopolna. Sodišče prve stopnje nima strokovnega znanja, da presoja poročila. V času sestanka 31. 8. 2021 tožnica še ni bila zaposlena pri toženki. Iz zapisnika niti ne izhaja rok za oddajo poročil. Toženka je predložila ocenjevalni list, ki dokazuje, da je tožnica vsaj do 14. 3. 2022 vestno opravljala delo. Navedeno listino je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo. Drugi delavci toženke so poročila oddajali v enakih časovnih okvirih kot tožnica. Da poročila še ni pripravila, ko ga je tožnica že oddala, ji je povedala B. B., pri čemer njeno poročilo vsebuje datum 16. 5. 2022, torej je očitno antidatirano. Tožnice ravnateljica ni marala, nad njo je izvajala mobing. Tožnica je v zvezi z mobingom podala navedbe pred sodiščem prve stopnje. Gre za navedbe, da je ravnateljica kričala in jo žalila. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni dopustilo vprašanj. Ni se opredelilo do tega, da je toženka prikazovala, kot da tožnica ni dobro nudila dodatne strokovne pomoči. Tožnica je pridobila zgolj en dokaz – sporočilo C. C. D. D. ji je povedala, da ni pripravljena pričati, enako velja za E. E. Sodišče prve stopnje je upoštevanje njene pisne izjave neutemeljeno zavrnilo, čeprav je bila priča predlagana glede mobinga. Tožnica je lahko uveljavljala, da je odpoved povezana z mobingom, ne da bi postavila zahtevek za plačilo odškodnine. Za presojo zakonitosti odpovedi je bistveno, da jo je toženka podala pred šolskimi počitnicami, ko tožnica ne bi nudila dodatne strokovne pomoči, ne bi hodila na delo, ampak bi bila doma. Izredna odpoved je predvidena za hujše kršitve, toženka (ravnateljica) jo je tožnici podala, ker je ni marala. S podajo odpovedi jo je kaznovala. Tožnica je že novembra 2021 prejela pisne in ustne opomine in bi ji toženka že takrat morala podati odpoved, če je štela, da krši obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve, ki jih toženka tožnici očita v odpovedi, niso hujše. Tožnica je delo opravila, težave je imela le pri vpisovanju ur v evidenco, torej administrativnem opravilu. Izpisi iz evidence se razlikujejo in je nemogoče ugotoviti, ali jih je naredila tožnica. Tožnica ni ravnala niti hudo malomarno in še manj naklepno. Vpisovanje ur v evidenco sploh ni bila njena obveznost iz delovnega razmerja, obveznost je bila izvajanje dodatne strokovne pomoči. Toženka je, namesto da bi ji pomagala evidenco urediti, podala odpoved. Ravnateljica niti ni znala pojasniti, zakaj se je odločila za takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati še, da so v korist toženke izpovedale priče, ki so odvisne od nje. Ni utemeljilo, zakaj dejstvo, da je odpoved prejela na začetku šolskih počitnic, ni bistveno. Zavrnilo je tožničin dokazni predlog, da se pridobi dokaze s strani njenega osebnega zdravnika. Na takšen način bi ugotovilo, da tožnica zaradi zdravstvenega stanja ni mogla podati zagovora oziroma da ji ta ni bil omogočen. Za možnost pisnega zagovora ni vedela, kot je izpovedala. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri ugotavljanju dejstev, bistvenih za odločitev, upoštevalo le izpovedi prič, ki jih je za zaslišanje predlagala toženka. V tožbi je predlagala, da sodišče prve stopnje zasliši priče A. A., F. F., C. C., D. D., in na prvem naroku za glavno obravnavo še E. E. S prvo pripravljalno vlogo je dokazni predlog umaknila; navedla je, da priče ne želijo priti na sodišče oziroma da ne želijo pričati, čeprav mora vsak, kdor je povabljen za pričo, na povabilo priti in, če ni z zakonom drugače določeno, pričati (prvi odstavek 229. člena ZPP). Priči A. A. in F. F. sta bili zaslišani, ker je tako predlagala toženka, in v izpovedi nista potrdili tožničinih navedb, kot jih niso ostale zaslišane priče. Njihove izpovedi so bile, ne le skladne med seboj, ampak tudi s predloženimi listinskimi dokazi.

7. Tožnica pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb, da bi imele priče, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo, pred narokom za glavno obravnavo sestanek pri toženki. Glede na to, da v pritožbi ne utemelji, zakaj jih ni podala (pogoj nekrivde), jih pritožbeno sodišče kot prepoznih ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP; poleg teh vsebuje pritožba še druge nedopustne pritožbene novote); dodaja le, da so o "sestanku" sicer izpovedale priče G. G. (da jih je ravnateljica toženke seznanila s postopkom), H. H. (da ni bilo nobenega sestanka, da so se pogovorili o tem, kako poteka pričanje, in da je prejela navodilo, naj pove po resnici) in I. I. (da so se s sodelavci pogovarjali o pričanju, da ni bilo nobenih navodil), vse zaslišane dne 24. 1. 2023. Na naslednjem naroku dne 23. 2. 2023 zaslišane priče J. J., K. K. in L. L. (ki ni več zaposlena pri toženki, ampak upokojena) pa so izpovedale, da so se same pozanimale, zakaj so vabljene na sodišče. Vse priče so bile opomnjene, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, opozorjene so bile na posledice krive izpovedi. Sodišče prve stopnje je njihove izpovedi utemeljeno upoštevalo, sprejeto dokazno oceno je v izpodbijani sodbi ustrezno utemeljilo.

8. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem staršev otrok, ki jim je (ali bi jim morala) tožnica nuditi dodatno strokovno pomoč. Na naroku za glavno obravnavo dne 29. 11. 2022 je tožnica dokazni predlog podala na način: - gospa M. M., mati N. N., ki sedaj obiskuje 6. razred pri toženki, - gospa O. O., mati P. P., ki prav tako sedaj obiskuje 6. razred pri toženki, - gospa K. K., mati S. S., ki je sedaj učenec 8. razreda pri toženki, in - gospa T. T., mati U. U. in V. V., ki sta sedaj 7. oziroma 8. razred. Predlagala je, da bi, če bi sodišče prve stopnje ugodilo njenemu dokaznemu predlogu, naslove prič posredovala toženka. Tako oblikovan dokazni predlog je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj je nesubstanciran; v obrazložitvi izpodbijane sodbe je za zavrnitev sicer navedlo druge razloge (da dejstvo, kako je tožnica izvajala ure dodatne strokovne pomoči za odločitev ni bistveno). Očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

9. Tožnica je v tožbi sodišču prve stopnje predlagala, da opravi poizvedbe pri njenem osebnem zdravniku dr. Z. Z., Zdravstveni dom a., pod navedbe, da je zaradi ravnanj toženke, ki jih je opredelila kot trpinčenje na delovnem mestu, še v bolniškem staležu in da je specialistka psihiatrinja predlagala podaljšanje; ker tožnici osebni zdravnik potrdila o bolniškem staležu od 24. 6. 2022 ni izročil, je tožnica predlagala, da ga pridobi sodišče od toženke ali opravi opisane poizvedbe. Na naroku za glavno obravnavo dne 23. 2. 2023 je tožnica dodala še, da bi dr. Z. Z. posredoval podatke o tem, zakaj je bila v bolniškem staležu od 23. 6. 2022, s čimer bi utemeljila, zakaj ni bila zmožna podati zagovora. Upoštevaje, da sam bolniški stalež med pravdnima strankama ni bil sporen in da tožnica ni podala nobenih konkretnih navedb, zakaj ne bi bila zmožna podati zagovora (navedla je le, da je bila v bolniškem staležu oziroma da je bila v slabem psihičnem stanju v posledici težav in stresa), sodišče prve stopnje predlaganih poizvedb utemeljeno ni izvedlo.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala konkretiziranih navedb glede trpinčenja na delovnem mestu. V tožbi je s tem v zvezi navedla, da se je ravnateljica do nje obnašala zelo nesramno, da jo je dobesedno žalila, ji očitala: "kaj bluzi po šoli", do nje je bila poniževalna in zaničevalna, z njo je verbalno obračunavala v zbornici in jo zmerjala, da je nesposobna. Vprašanj glede trpinčenja, ko je bila tožnica zaslišana, utemeljeno ni dopustilo, pri čemer je svojo odločitev utemeljilo. To pomeni, da bi morala tožnica upoštevaje prvi odstavek 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka, povezano z nedovolitvijo vprašanj, uveljavljati na samem naroku, česar ni storila. Glede na navedeno njene tovrstne pritožbene navedbe niso upoštevne. Enako velja za predloženo pisno izjavo priče E. E. z dne 19. 1. 2023 na naroku za glavno obravnavo dne 24. 1. 2023. Sodišče prve stopnje je že na tem naroku sprejelo sklep, da se dokazni predlog zavrne, in navedlo razloge za takšno odločitev, tožnica pa s tem v zvezi ni uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka, kot ji nalaga prvi odstavek 286.b člena ZPP.

11. Dokazni predlog za pridobitev izpisa ur s strani e-Šole je na prvem naroku za glavno obravnavo podala toženka. Sodišče prve stopnje je opravilo več poizvedb, pri čemer je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2023 navedla, da predloženi izpisi vsebujejo (le) izbrisane ure, ne pa popravkov v smislu izbrisanih in nato vnesenih ur. V zvezi s tem ponovne poizvedbe ni opravilo, kar je utemeljeno, saj glede na vsebino očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi morebitne izbrisane (in nato vnesene) ure niso bistvene.

12. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo ocenjevalni list, saj v zvezi z njim ni podala nobenih navedb. Njene pritožbene navedbe, da ta dokazuje, da je do 14. 3. 2022 vestno opravljala delo, so nedopustne pritožbene novote, hkrati pa tudi nasprotne njenim siceršnjim navedbam, da je že novembra 2021 prejela pisne in ustne opomine. V zvezi s slednjim toženki neutemeljeno očita, da ji je odpoved podala prepozno, saj ji v presojani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2022 ni očitala kršitev, ki bi jih tožnica storila pred novembrom 2021, ampak kršitve, storjene po tem. Tudi sicer pravočasnosti odpovedi tožnica pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala.

13. V odpovedi je toženka tožnici očitala, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe: - da je v času od 10. 5. 2022 do 10. 6. 2022 v evidenco opravljenih ur dodatne strokovne pomoči ročno vnesla približno štirideset ur, pri čemer so najmanj štirje vpisi neresnični (za 13. 5. 2022 od 9.10 do 9.55 ure, 20. 5. 2022 od 11.05 do 11.50 ure, 31. 5. 2022 od 11.05 do 11.50 ure in 1. 6. 2022 od 11.05 do 11.50 ure), v osemnajstih primerih pa se ne ujemajo z dejanskimi okoliščinami in - da kljub večkratnemu opozorilu ni pripravila vseh polletnih ter letnih poročil za otroke, za katere je izvajala dodatno strokovno pomoč (oddala je dve poročili od štiriindvajsetih).

14. Tožnica sama je, ko je bila zaslišana, sicer najprej zanikala, da bi ure ročno vnašala v e-asistenta, nato pa je vnos konkretno očitnih ur v odpovedi priznala (in izpovedala, da je skoraj vse ure dodatne strokovne pomoči izvedla, pri čemer že v navedbah ni konkretizirala, kdaj bi te ure izvedla). Sodišče prve stopnje je njeno izpoved pravilno dokazno ocenilo in upoštevaje še druge izvedene dokaze pravilno štelo, da očitek glede neresničnih vpisov drži. Za 13. 5. 2022 je tožnica vnesla uro dodatne strokovne pomoči, čeprav je bil učenec prisoten na naravoslovnem dnevu, 20. 5. 2022 je vnesla, da je poučevala snov vrste odvisnikov, čeprav je bil tisto uro učenec pri pouku kemije, 1. 6. 2022 pa, da je poučevala prislovna določila, čeprav je bil učenec pri pouku državljanske vzgoje in etike, za 31. 5. 2022 je tožnica v izpovedi celo sama priznala, da ure dodatne strokovne pomoči, ki jo je vnesla, ni izvedla. (Poleg navedenih je tožnica nepravilno vnesla še druge ure, kot na primer da je imela dodatno strokovno pomoč od 7.30 do 8.15 ure, ko je imela jutranje varstvo na šoli v b., ali da je 3. 6. 2022 od 9.10 do 9.55 ure potekalo ocenjevanje znanja, ko je odmor.) Pri ravnanju tožnice ne gre (le) za nepravilno vpisovanje ur v e-asistenta (ki ga tožnica v pritožbi označuje za "administrativno opravilo"), ampak gre za to, da tožnica dela ni opravila. Ni opravila dela, ki bi ga bila dolžna po pogodbi o zaposlitvi. Tožnica ni nudila dodatne strokovne pomoči in ni opravila drugega dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz predložene pogodbe o zaposlitvi oziroma k njej priloženega opisnega lista (poleg obveznosti izpolnjevanja predpisane pedagoške dokumentacije tudi vodenje evidenc o svojem delu).

15. Tudi glede poročil je tožnica svojo izpoved spreminjala; najprej je izpovedala, da ni vedela, kdaj jih je treba oddati, nato pa, da je bilo treba polletna poročila oddati konec januarja, letna pa do konca šolskega leta; še več, potrdila je, da se je zavedala obveznosti oddaje poročil, pa jih ni oddala, kar očitno velja vsaj za polletna poročila, v zvezi s katerimi tožnica niti ni podala nobenih navedb, da bi jih pravočasno oddala (le za letna poročila, da jih je toženki poslala 24. 6. 2022 po pošti). V pritožbi neutemeljeno poudarja, da ni bila prisotna na sestanku 31. 8. 2021 (gre za pritožbene novote, ki niso dopustne), saj sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo zapisnika s tega sestanka, ampak s sestanka dne 10. 1. 2022, na katerem je bila tožnica prisotna in na katerem je bilo povedano, da morajo biti polletna poročila sestavljena pred timskim sestankom (večino timskih sestankov je tožnica imela v drugi polovici januarja 2022, kot izhaja iz predložene preglednice). Tožnica, kot že navedeno, nobenega polletnega poročila ni oddala. Glede na to, tudi če bi se ugotovilo (pa se ni), da je letna poročila oddala pravočasno ali da jih je oddala v enakih časovnih okvirih kot ostali delavci, bi bila kršitev obveznosti, očitana v odpovedi še vedno podana. Da so drugi delavci poročila oddali v istih časovnih okvirih kot tožnica, je pred sodiščem prve stopnje konkretizirala za B. B. na naroku za glavno obravnavo dne 29. 11. 2022; podala je navedbe, da se poročila sestavljajo poleti, po koncu šolskega leta in datirajo za nazaj.

16. V zvezi z oddanimi poročili sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, za katera ne bi imelo strokovnega znanja, kot mu neutemeljeno očita tožnica v pritožbi, pri čemer so njene navedbe, da se nepopolna poročila vrnejo v popravo ali dopolnitev, nedopustne pritožbene novote. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je na primer glede poročila za N. N. ugotovilo, da tožnica v nadaljevanju poročila omenja drugega učenca (c. c.), poleg tega poročila vsebujejo številne slovnične napake, kot je pravilno ugotovilo iz predloženih listin.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila 33. in 34. člen ZDR-1 (vestno opravljanje dela, spoštovanje navodil delodajalca), pri čemer gre za kršitve, ki so hujše (opravljanje dela kot temeljna obveznost delavca), kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je delo po pogodbi o zaposlitvi opravljala; do svojega ravnanja je nekritična (evidence označuje kot drugotnega pomena). Sodišče prve stopnje je v zvezi z evidencami pravilno upoštevalo izpoved A. A., ki je zanikal, da bi tožnica prišla po pomoč (enako je izpovedal d. d., ki je bil prav tako administrator za e-asistenta). V pritožbi neutemeljeno poudarja, da pomoči ni bila deležna, saj je sama, ko je bila zaslišana, izpovedala drugače, in sicer da sta z e. e. napačne vnose popravili, da ji je ona pomagala in da ji je pomagala tudi F. F., ki ji je napisala, kako se izvede ročni vnos ur. Glede na ugotovljeno kršitev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnici očitati namerno (naklepno) ravnanje (sodišče prve stopnje je sicer štelo, da je kršitve storila hudo malomarno), saj je v e-asistenta vnesla ure, ki jih ni opravila, oziroma poročil ni oddala. Poleg tega, ne le, da je toženka tako prikazovala, tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dela ni vestno opravljala (nudenje strokovne pomoči), kar pa za odločitev ni bistveno, saj ji tega toženka v odpovedi ni očitala.

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici pred podajo odpovedi omogočila zagovor, kot ji nalaga drugi odstavek 85. člena ZDR-1. V zvezi z zagovorom tožnica v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe, da z možnostjo podaje pisnega zagovora ni bila seznanjena oziroma da je toženka o tem ni poučila, ki so deloma neresnične, pa tudi nebistvene. Toženka je datum zagovora na podlagi tožničinega opravičila, ki ga je utemeljila le s tem, da je v bolniškem staležu, prestavila in jo hkrati obvestila o možnosti podaje pisnega zagovora; obvestila ji ni poslala le preko e-asistenta, do katerega, kot tožnica navaja, v času bolniškega staleža ni dostopala, ampak tudi preko elektronske pošte, v zvezi s katero tožnica ni podala nobenih navedb niti o tem ni izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka (da je ne bi prejela oziroma prebrala). V vsakem primeru se od delodajalca ne zahteva, da delavca poučuje o možnostih podaje pisnega zagovora, prav tako pa zgolj na podlagi dejstva, da je delavec v bolniškem staležu, ni mogoče šteti, da se zagovora ne more udeležiti.

19. Tožnica pred sodiščem prve stopnje ni izrecno ugovarjala, da za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bil izpolnjen pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako težo ugotovljenih (številnih) kršitev kot utemeljeno izgubo zaupanja toženke; ravnateljica je, ko je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 23. 2. 2023, izrecno poudarila težo kršitev in odgovorila na vprašanja glede podaje odpovedi po koncu šolskega leta. Med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi je bila za določen čas do 31. 8. 2022, pri čemer to, da so se 26. 6. 2022 začele šolske počitnice, za odločitev ni bistveno. Tako je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče le dodaja, da bi bila tožnica tudi v času šolskih počitnic (razen če bi izrabila letni dopust) dolžna izpolnjevati obveznosti po pogodbi o zaposlitvi.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).