Jedro

Kdo je glavni delničar, določa 384. člen ZGD-1, in sicer gre za delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe. Za ugotavljanje deleža delnic, ki pripadajo glavnemu delničarju družbe, se smiselno uporabljajo določbe drugega in četrtega odstavka 528. člena tega zakona. Določba je jasna, gre za delničarja posameznika, h kateremu se prištevajo le delnice z njim koncernsko povezanih družb. Zato je ni mogoče razlagati na način, na katerega se zavzemajo predlagatelji, to je, da je kot glavnega delničarja treba šteti tudi konzorcij delničarjev, povezanih z delničarskim sporazumom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji so dolžni nasprotnemu udeležencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.855,62 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče zavrnilo predlog predlagateljev za določitev primernega denarnega nadomestila po 385. v zvezi s 389. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Iz razlogov sklepa izhaja, da nasprotni udeleženec nima statusa glavnega delničarja po določbi 384. člena ZGD-1, zato predlagatelji od njega niso upravičeni zahtevati odkupa delnic po 389. členu ZGD-1. 2. Zoper sklep se predlagatelji pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov. Zaključek sodišča, da nasprotni udeleženec ni glavni delničar, je napačen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za predložitev Sporazuma med nasprotnim udeležencem, LK d.d, KD d.d., LKI d.o.o., S d.d., ZT d.d. In TR d.d., na podlagi katerega bi lahko ugotovilo, da je dejansko nasprotni udeleženec pravi imetnik delnic vseh ostalih navedenih družb. Sporazum namreč daje nasprotnemu udeležencu pravico do odkupa delnic od ostalih podpisnic, Zakon o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) pa šteje, da se delnicam določenega imetnika prištevajo tudi delnice, do katerih ima slednji nakupno opcijo. Dodatno Sporazum predvideva tudi usklajeno delovanje podpisnikov pri iztisnitvi manjšinskih družbenikov. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj dokaza ni izvedlo. Predlagatelj meni, da je nevzdržno stanje, po katerem ima predlagatelj položaj glavnega delničarja, če se sam odloči za izključitev preostalih delničarjev iz družbe, tega položaja pa nima, če želijo iz družbe izstopiti manjšinski družbeniki. Za oba primera je namreč glavni delničar definiran enako (384. člen ZGD-1). Predlagatelj je tudi navedel, da je lastnik vseh podpisnikov Sporazuma Republika Slovenija in da gre zato za povezane osebe, zato bi moralo sodišče delnice ostalih prišteti delnicam nasprotnega udeleženca.

3. V odgovoru na pritožbo je nasprotni udeleženec pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelji svoj predlog temeljijo na določbi 389. člena ZGD-1, po kateri imajo manjšinski delničarji pravico do izstopa iz družbe in sicer jim mora glavni delničar ponuditi primerno denarno nadomestilo za odkup vseh preostalih delnic posameznega manjšinskega delničarja. Kdo je glavni delničar, določa 384. člen ZGD-1, in sicer gre za delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe. Za ugotavljanje deleža delnic, ki pripadajo glavnemu delničarju družbe, se smiselno uporabljajo določbe drugega in četrtega odstavka 528. člena tega zakona. Določba je jasna, gre za delničarja posameznika, h kateremu se prištevajo le delnice z njim koncernsko povezanih družb. Zato je ni mogoče razlagati na način, na katerega se zavzemajo predlagatelji, to je, da je kot glavnega delničarja treba šteti tudi konzorcij delničarjev, povezanih z delničarskim sporazumom. Vse našteto je pritožnikom pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

6. Predlagatelji ne morejo uspeti s sklicevanjem na določbe Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1), ki ne ureja enake situacije. V zvezi s tem tudi ne drži, da bi bili predlagatelji v neenakopravnem položaju z nasprotnim delničarjem. Tudi nasprotni udeleženec se namreč ne more več sklicevati na določbo 68. člena ZPre-1, saj je zamudil trimesečni rok za poprevzemno iztisnitev. Povedano pomeni, da tudi za nasprotnega udeleženca velja določba 384. člena ZGD-1 in torej ne more več doseči izključitve manjšinskih delničarjev.

7. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo postopka, ker ni pridobilo Sporazuma med nasprotnim udeležencem, LK, KD d.d., LKI d.o.o., S d.d., ZT d.d. in TR d.d., saj predlagatelji ne trdijo, da bi šlo za koncernsko povezavo. Če drži, da je bila dogovorjena nakupna opcija, pa bodo predlagatelji lahko iz družbe izstopili takrat, ko bo nakupna opcija realizirana in bo nasprotni udeleženec pridobil več kot 90 % delnic.

8. Kot rečeno se k delnicam glavnega delničarja po določbi drugega odstavka 384. člena ZGD-1 prištevajo tudi delnice koncernskih družb. Gre za položaje, ko večina deležev pravno samostojne družbe pripada drugi družbi ali če drugi družbi pripada večina glasovalnih pravic. Že iz določb zakona je jasno, da s tem niso mišljene pravno samostojne družbe, ki imajo istega lastnika. Zato vprašanje, kdo je lastnik družb, ki so podpisale delničarski sporazum, za ta postopek ni relevantno in se sodišču prve stopnje do tega ni bilo treba posebej opredeljevati.

9. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1).

10. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega dostavka 52. člena ZGD-1 in 40. člena ZNP-1. Nasprotni udeleženec je imel naslednje stroške: sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve, skupaj 1.855,62 EUR.