Jedro

Zunajsodna prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz 282. člena ZFPPIPP, se nanaša tudi na primere, ko se lahko uresničitev poplačilnega upravičenja doseže z izterjavo terjatve, ne le s prodajo predmeta.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 73624/2014 z dne 2. 6. 2014 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljeni terjatvi tožene stranke v višini 90.000,00 EUR in 15.000,00 EUR ne obstajata (II. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške pravdnega postopka v višini 2.071,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker na strani tožeče stranke nastopa nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Tožeča stranka je namreč pravna oseba in je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je 11. 2. 2010 s X kot kreditojemalcem sklenila Pogodbo o kratkoročnem posojilu (v nadaljevanju: kreditna pogodba), h kateri je istega dne pristopil Y in se zavezal enako kot glavni dolžnik (priloga A4 spisa). Za zavarovanje plačila terjatve po kreditni pogodbi je s tožečo stranko sklenil pogodbo o globalni fiduciarni cesiji, s katero ji je odstopil obstoječe in bodoče terjatve do dolžnikov, ki so bili navedeni v pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Y z dodatkom št. 2 k pogodbi o globalni fiduciarni cesiji - sklenjeni v obliki izvršljivega notarskega zapisa SV 67/2013 z dne 29. 1. 2013 (priloga A17 spisa) - tožeči stranki odstopil tudi vse obstoječe in bodoče terjatve do tožene stranke. Ker Y ni plačal terjatve po kreditni pogodbi, v tem pravdnem postopku tožeča stranka kot zastavni (ločitveni) upnik od dolžnika zastavljene terjatve zahteva njeno plačilo (in s tem unovčuje zavarovanje).

7. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja pri tem, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izterjavo terjatve, češ da bi moral njeno poplačilo zahtevati Y, nad katerim se od dne 28. 4. 2014 dalje vodi stečajni postopek, in v katerem je tožeča stranka prijavila terjatev po kreditni pogodbi in ločitveno pravico, ki sta ji bili obe priznani.

8. Sprva je treba pojasniti, da je fiduciarna cesija oblika zavarovanja, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju), zanjo pa se smiselno uporabljajo določila o odstopu terjatve (prvi in drugi odstavek 207. člena Stvarno pravnega zakonika – SPZ). S fiduciarno cesijo terjatev sicer preide v premoženje prevzemnika, vendar ima ta v primeru stečaja odstopnika „le“ ločitveno pravico (drugi odstavek 209. člena SPZ v zvezi s 206. členom SPZ). Zato je šteti, da se je terjatev, ki je bila prevzemniku fiduciarno odstopljena v zavarovanje, z začetkom stečajnega postopka „vrnila“ v premoženje odstopnika. In v tem smislu tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je (neizterjana) terjatev del stečajne mase Y (odstopnika). Vendar je zmotno njeno prepričanje, da je to razlog, zaradi katerega je za njeno izterjavo aktivno legitimiran le stečajni dolžnik kot imetnik terjatve, zastavni upnik pa ne. Že po splošnih pravilih velja, da če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana, se lahko prevzemnik poplača iz odstopljene terjatve, morebitni presežek pa izroči odstopniku (208. člen SPZ, podobno tudi v prvem odstavku 184. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 185. člena SPZ, ter še v 426. členu Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ta možnost še vedno ostaja, kljub temu, da je odstopnik terjatve v stečaju.

9. Prvi odstavek 282. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP namreč določa, da upnik, ki ima ločitveno pravico, tudi po začetku stečajnega postopka obdrži pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, če ima po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico do zunajsodne prodaje premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Po drugem odstavku istega člena mu takšne ločitvene pravice in terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, ni treba prijaviti v stečajnem postopku, temveč jo lahko uveljavi zunajsodno v skladu s splošnimi pravili, ki se za to ločitveno pravico uporabljajo.

10. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zastavni upnik obdrži pravico do zunajsodne prodaje predmeta ločitvene pravice tudi v primeru, če prijavi terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku in četudi sta mu le-ti priznani. Ločitveni upnik ima namreč pravico do izbire in lahko uveljavlja ločitveno pravico bodisi v okviru stečajnega postopka, bodisi izven njega po določbah prvega odstavka 282. člena ZFPPIPP, saj prijava ne predstavlja izčrpanja izbirne pravice upnika, ker ne gre za primer alternativne obveznosti po določbah obligacijskega prava (prim. VSL sklep Cst 16/2011 z dne 3. 3. 2011 in VSL sklep Cst 154/2015 z dne 24. 3. 2015). Tudi ZFPPIPP ne določa, da zastavni upnik opravi izbiro s tem, ko v stečajnem postopku prijavi terjatev in ločitveno pravico. Pravica do zunajsodne prodaje torej ostaja, ni pa izključeno, da ne bi tak zastavni upnik kljub temu nosil del stroškov stečajnega postopka, ki so nastali zaradi tega, ker je v stečajnem postopku prijavil ločitveno pravico, nato pa uveljavljal pravico do zunaj sodne prodaje na predmetu ločitvene pravice. Da prijavi v stečaju ni mogoče pripisati takšnega odločujočega pomena, za katerega se zavzema tožena stranka, kaže tudi dejstvo, da mora zastavni upnik v stečajnem postopku prijaviti presežek terjatve, ki ne bo poplačan iz predmeta ločitvene pravice (tretji odstavek v zvezi z drugim odstavkom 282. člena ZFPPIPP). Ker zastavni upnik težko ve, kolikšen bo presežek (saj ne ve, za koliko bo predmet ločitvene pravice prodan oziroma kolikšen del zastavljene terjatve bo uspel izterjati), je razumljivo, da iz previdnosti prijavi celotno terjatev in ločitveno pravico.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bo imela tožeča stranka v primeru uspeha s tožbenim zahtevkom dva izvršilna naslova, ker sta ji bili terjatev in ločitvena pravica priznani že v stečajnem postopku (torej da je o zadevi že pravnomočno odločeno). Učinek pravnomočnosti lahko namreč veže le osebe, ki so v postopku sodelovale (subjektivne meje pravnomočnosti). V stečajnem postopku so bili udeleženi stečajni dolžnik in upniki (med njimi tudi tožeča stranka), v tem pravdnem postopku pa nastopata upnik in tretji (dolžnik zastavljene terjatve), zato ni mogoče reči, da med pravdnima strankama (inter partes) obstaja odločba z učinki pravnomočnosti. Tožena stranka (dolžnik zastavljene terjatve) je lahko v tem pravdnem postopku poleg ugovorov, ki jih ima zoper stečajnega dolžnika, uveljavljal tudi ugovore, ki jih ima zoper tožečo stranko (drugi odstavek 421. člena OZ) in ki jih v samem stečajnem postopku ne bi mogel uveljavljati. Pa tudi sicer po prepričanju višjega sodišča ni podana istovetnost zahtevka (o katerem naj bi bilo že pravnomočno odločeno). V stečajnem postopku se namreč „odloča“ o tem, ali ima upnik ločitveno pravico na premoženju (na terjatvi) stečajnega dolžnika, v tem pravdnem postopku pa se odloča predvsem o tem, ali ta terjatev sploh obstaja (in tudi, ali jo je zastavni upnik upravičen terjati).

12. V 282. členu ZFPPIPP je torej določeno, da lahko ločitveni upnik tudi po začetku stečajnega postopka opravi zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, če ima po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico do zunajsodne prodaje premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Tožena stranka v pritožbi vztraja na stališču, da ta člen v konkretnem primeru ni uporabljiv, saj tožeča stranka (zastavni upnik) ne opravlja zunajsodne prodaje terjatve, temveč terjatev izterjuje. Njeno stališče je tudi po prepričanju višjega sodišča preozko. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se zakonski termin „zunajsodna prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice“ iz 282. člena ZFPPIPP, nanaša tudi na primere, ko se lahko uresničitev poplačilnega upravičenja doseže z izterjavo terjatve, ne le s prodajo predmeta.(1)

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka z uveljavljanjem tega tožbenega zahtevka zaobšla bistvo stečajnega postopka, ki je v poplačilu upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika (stečajne mase). Že sam zakon namreč v tretjem odstavku 370. člena ZFPPIPP izrecno predvideva, da se pravila o razdelitvi posebne razdelitvene mase (pododdelek 5.9.4.) ne uporabljajo za razdelitev posebne razdelitvene mase, ki je predmet ločitvene pravice iz prvega odstavka 282. člena ZFPPIPP (za plačilo terjatve upnika, zavarovane s to ločitveno pravico). Poleg tega zaradi uveljavljanja ločitvene pravice zunaj stečajnega postopka ne pride do obida pravil stečajnega postopka, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Tožeča stranka je namreč ločitveni upnik in ima (tudi) v stečajnem postopku pravico do plačila terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatve drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Isto stališče zastopa tudi dr. Renato Vrenčur: Uveljavljanje stvarno pravnih zahtevkov v postopkih zaradi insolventnosti, Podjetje in delo, št. 5, leto 2014.