Jedro

Sodišče ob predpostavkah iz 82. člena ZPP začasnega zastopnika ne more postaviti po uradni dolžnosti, začasnega zastopnika postavi zgolj na predlog tožnika (oziroma predlagatelja v nepravdnem postopku), kar že samo po sebi pomeni, da v tem primeru ni moč uporabiti določbe petega odstavka 17. člena OT.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Začasna zastopnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odvetnici M.K. kot začasni zastopnici nasprotne udeleženke priznalo potrebne stroške in nagrado pritožbenega postopka 122,40 EUR (točka I. pod A izreka izpodbijanega sklepa) ter ugotovilo da odvetnica ni zavezanka za plačilo DDV ter da plačilo zneska izvrši finančno računovodska služba Okrožnega sodišča v Mariboru iz predujma, plačilo pa se izvede v roku 45 dni od izdaje sklepa (točka II., III. in IV. pod A izreka izpodbijanega sklepa). Nadalje je odločilo, da je predlagatelj dolžan v 15 dneh Okrožnemu sodišču v Mariboru plačati manjkajoči predujem za začasnega zastopnika v višini 81,40 EUR (točka V. pod B izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj po svojem pooblaščencu iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, s predlogom na razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pritožba graja zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi in odmeri nagrade ni uporabilo določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo ter stroške začasni zastopnici odmerilo previsoko, posledično pa tudi predlagatelju naložilo previsoko doplačilo predujma. Stroškov ne priglaša. 3. Začasna zastopnica nasprotne udeleženke v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene trditve kot neutemeljene, sklicujoč se pri tem na sodno prakso, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 493/2019 z dne 27. 3. 2019. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

6. Sodišče prve stopnje je v postopku s sklepom 28. 5. 2020 nasprotni udeleženki postavilo začasno zastopnico.

7. Začasni zastopnik, ki ga je postavilo sodišče nasprotni udeleženki na podlagi 82. člena ZPP ima na podlagi prvega odstavka 83. člena ZPP vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. Slednje pa vključuje tudi pravico do nagrade in pravico do povračila izdatkov, ki so začasnemu zastopniku pri zastopanju nastali. Začasni zastopnik je torej ne glede na uspeh v postopku upravičen do stroškov (začasnemu zastopniku, ki je odvetnik, pripada nagrada po Odvetniški tarifi - v nadaljevanju OT), nagrada pa se mu izplača iz s strani tožeče stranke (v našem primeru s strani predlagatelja) plačanega predujma.

8. Na podlagi petega odstavka 17. člena OT je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT.

9. Pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj citirano določbo petega odstavka 17. člena OT in začasni zastopnici razpoloviti odmerjeno nagrado, ni utemeljena. Sodišče ob predpostavkah iz 82. člena ZPP začasnega zastopnika ne more postaviti po uradni dolžnosti, začasnega zastopnika postavi zgolj na predlog tožnika (oziroma predlagatelja v nepravdnem postopku), kar že samo po sebi pomeni, da v tem primeru ni moč uporabiti določbe petega odstavka 17. člena OT. Ne gre torej za obvezno zastopanje po pooblaščencu, kot je to na primer po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) ali pri izvajanju storitev brezplačne pravne pomoči (po Zakonu o brezplačni pravni pomoči). V teh primerih gre za opravljanje nalog odvetnika, ki predstavljajo pozitivne obveznosti države in jih posledično država tudi financira (plačilo iz državnih sredstev).

10. V obravnavanem primeru gre za postavitev začasne zastopnice na predlog in ne po uradni dolžnosti. Predlagatelj mora sam predhodno kriti te stroške. Zato ni dvoma, da gre za stroške, ki so posledica predlagateljevega procesnega dejanja (152. člen ZPP). Začasni zastopnici posledično pripada celotna nagrada in ne polovična.1

11. V posledici navedenega, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

12. Predlagatelj pritožbenih stroškov ni priglasil, stroški začasne zastopnice za odgovor na pritožbo, ki ni prispeval k rešitvi zadeve na drugi stopnji, pa niso bili potrebni (155. člen ZPP). V posledici navedenega je sodišče druge stopnje odločilo, da zakonita zastopnica krije sama svoje stroške.

1 VSL sklep II Cp 493/2019 z dne 27. 3. 2019, sklep VSL I Cp 1940/2015 z dne 8. 7. 2015.