Jedro

Ker se pogodbeno ustanovljena stvarna služnost pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, tožeča stranka, sklicujoč se zgolj na sklenjeno pogodbo, ne more uživati zahtevanega stvarnopravnega varstva, torej ne more uspešno uveljavljati zahtevka, oblikovanega na podlagi 56. člena ZTLR.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da v korist zemljišča parc. št. nn njiva 628 m2, ki je vpisana pri vložni št. nn k.o. D., obstoji služnostna pravica hoje in vožnje po zemljišču tožencev parc. št. nn njiva 65 m2 in se pri vložni št. nn k.o. D. vknjiži služnostna pravica hoje in vožnje po zemljišču parc. št. nn njiva 65 m2, v korist zemljišča parc. št. nn njiva 628 m2, pri vložni št. nn k.o. D. pa se ta služnostna pravica poočiti, ter sta toženca dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške v 15 dneh pod izvršbo."

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 183.700,00 SIT pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da v korist zemljišča parc. št. nn njiva 628 m2, ki je vpisana pri vložni št. nn k.o. D., obstoji služnostna pravica hoje in vožnje po zemljišču tožencev parc. št. nn njiva 65 m2, dokler pot ne bo urejena po zazidalnem načrtu in se pri vložni št. nn k.o. D. vknjiži služnostna pravica hoje in vožnje po zemljišču parc. št. nn njiva 65 m2, v korist zemljišča parc. št. nn njiva 628 m2, pri vložni št. nn k.o. D. pa se ta služnostna pravica poočiti. Sodišče je tudi naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 60.400,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka in jo izpodbija iz vseh v 1. odstavku 338. člena ZPP naštetih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije zaradi nujnega sosporništva. Iz predlaganega zaslišanja lastnikov sosednjih zemljišč, ki tudi prepovedujejo tožeči stranki prehod čez njihov del zemljišča, bi se lahko ugotovilo, da se zatrjevana služnostna pravica lahko izvršuje samo tako, da se istočasno uporabljajo zemljišča tožene stranke in sosednjih zemljišč. Sodišče je tudi presodilo nekaj drugega, kar je zahteval tožnik, saj je ugotovilo obstoj časovno omejene služnostne pravice, istočasno pa dovolilo, da se v zemljiško knjigo vpiše časovno neomejena pravica. V zvezi s časovno omejitvijo služnostne pravice bi moralo sodišče izvesti potrebne dokaze, da bi zanesljivo preverilo, ali je navedeni časovni rok sploh realno obstoječ in mogoč. Pritožnika tudi navajata, da je enostranska izjava volje toženca v svojem bistvu dovoljenje toženca do pravice rabe poti za čas, dokler ne bo pot urejena na drug način, ne predstavlja pa dogovora o ustanovitvi služnostne pravice v smislu 52. čl. ZTLR in 73. čl. ZOR, kot je to napačno ugotovilo sodišče. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodniku.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnikov, da gre na strani tožene stranke za nujno sosporništvo z lastniki sosednjih zemljišč, po katerih naj bi deloma tudi potekala pot do nepremičnine tožeče stranke. Stališče sodišča prve stopnje je v tem delu pravilno (2. in 3. stran sodbe). Lastniki nepremičnin, po katerih naj bi peljala služnost poti, niso nujno v takšni pravni skupnosti, ki bi za vse zahtevala rešitev spora na enak način, kar kaže, da lastniki sosednjih nepremičnin niso niti enotni sosporniki po 196. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zasliševati lastnikov sosednjih zemljišč, niti ni bilo potrebno ocenjevati dokazne vrednosti njihovih dopisov, saj bi šlo za ugotavljanje pravno nerelevantnih dejstev za rešitev tega spora. V tem delu so pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožnika očitata sodišču prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer navajata, da ni šlo za dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti, temveč le za enostransko ustno izjavo o dovolitvi nujne poti. Posledično naj bi sodišče napačno uporabilo določbi 52. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po oceni pritožbenega sodišča je bilo glede na postavljeni tožbeni zahtevek, na katerega je sodišče vezano v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZPP, dejansko stanje dovolj popolno in tudi pravilno razjasnjeno, pri čemer pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, vendar ne iz razlogov, kot jih navaja pritožba. Tožbeni zahtevek tožnika je namreč postavljen na ugotovitev obstoja služnostne pravice in njen vpis v zemljiško knjigo. V takšnem primeru pa gre za stvarnopravni zahtevek, ki ima podlago v določbi 1. odstavka 56. člena ZTLR, ki določa, da lastnik gospodujoče stvari (tožeča stranka) lahko zahteva, da se nasproti lastniku služne stvari (toženi stranki) ugotovi obstoj stvarne služnosti. V skladu z 2. odstavkom istega člena se za takšno tožbo smiselno uporablja 2. odstavek 37. člena ZTLR. Določba 2. odstavka 37. člena ZTLR smiselno določa, da mora služnostni upravičenec dokazati, da ima služnostno pravico, da je lastnik gospodujoče stvari in da je toženec lastnik služeče stvari. Glede na trditveno podlago tožbenega zahtevka, ki izhaja iz navedb o obstoju oziroma ustanovitvi stvarne služnosti na podlagi sklenjenega dogovora med pravdnimi strankami, je treba upoštevati, da se po 51. členu ZTLR sicer ustanovi stvarna služnost tudi s pravnim poslom, pri čemer je to šele pravni naslov, ki ustvarja obligacijskopravno zvezo med strankami. Na podlagi pravnega posla pa se stvarna služnost pridobi z vpisom v javno (zemljiško) knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon (52. člen ZTLR). Napačno je pravno naziranje sodišča prve stopnje, ki institut pridobitve stvarne služnosti povezuje s 73. členom ZOR. Ta le določa pogoje, kdaj je neka pogodba med pogodbenimi strankami obligacijskopravno veljavna, čeprav ni sklenjena v obliki, ki jo zahtevajo predpisi. Za pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti sicer ni predpisana posebna oblika, zato (obligacijskopravno) zavezuje stranke tudi, če je sklenjena ustno, posebna oblika oziroma listina pa je potrebna zato, da je pravico mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Zato realizacija (in veljavnost) pravnega posla v smislu 73. člena ZOR, sama po sebi ne pripelje do pridobitve stvarne služnosti in torej ne pomeni ustreznega pridobitnega načina v smislu 52. člena ZTLR. Ker se pogodbeno ustanovljena stvarna služnost pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, tožeča stranka, sklicujoč se zgolj na sklenjeno pogodbo, ne more uživati zahtevanega stvarnopravnega varstva, torej ne more uspešno uveljavljati zahtevka, oblikovanega na podlagi 56. člena ZTLR. Razen stvarnopravnih zahtevkov (npr. tudi priposestvovanje po 54. členu ZTLR) stranke lahko uveljavljajo tudi obligacijskopravne zahtevke, ki izvirajo iz obligacijskih razmerij (pogodb) med strankami, ker pa je sodišče vezano na postavljeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP), tožbeni zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, ne more biti utemeljen. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. točka izreka). Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške glede na uspeh pravdnih strank v postopku na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP. Tako je sodišče tožeči stranki, glede na to, da s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke na prvi stopnji. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Toženi stranki je priznalo stroške za odgovor na tožbo (330 točk), za prisotnost na dveh narokih (prijavljenih 385 točk) zamuda časa (80 točk po 3. odstavku 13. člena OT), prevozne stroške (4.000,00 SIT) in stroške za takso za odgovor na tožbo (7.600,00 SIT). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (100,00 SIT) in 20 % DDV na odvetniške storitve znašajo pravdni stroški tožene stranke na prvi stopnji 107.000,00 SIT. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške, pri čemer je s pritožbo v celoti uspela. Pritožbeni stroški ji gredo za pritožbo (po tarif. št. 16/t. 1 se prizna 375 točk, povečanih za 10% po 11. členu Odvetniške tarife, skupaj torej 412,5 točke = 41.250,00 SIT z 20% DDV = 49.500,00 SIT) in za takso za pritožbo (priglašenih 27.200 SIT). Skupaj torej potrebni pritožbeni stroški znašajo 76.700,00 SIT. Navedene pravdne stroške na prvi stopnji in v zvezi s pritožbo v skupnem znesku 183.700,00 SIT je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki.