Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za zaslišanje preko videokonference. Tožnik je namreč dan pred narokom sodišče obvestil, da se zaradi bolezni zaslišanja ne more udeležiti naroka niti preko videokonference, ker je preslaboten. Njegov pooblaščenec je kot dokaz predložil dve listini v tujem jeziku, ki naj bi dokazovali njegovo bolezen. Trdil pa ni, da je njegova bolezen nenadna in nepredvidljiva, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpeljalo razpisani narok.

Tožnik je imel, kot samostojni podjetnik, s toženko sklenjeno pogodbo o storitvah. Dela ni opravljal v poslovnih prostorih toženke, ampak v Ruski federaciji. Ni bil zavezan k spoštovanju delovnega časa toženke, prav tako toženka njegovega dela ni nadzirala. Za opravljene storitve, pri čemer ni bilo pomembno, ali jih je opravil sam, ali zanj kdo drugi, je prejemal mesečno plačilo. Ker tožnik ni podal konkretnih trditev o organizaciji delovnega procesa pri toženki, niti o dinamiki in nadzoru njegovega dela ter podrejanja navodilom za delo toženke, sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov delovnega razmerja (saj očitno ni delal po navodilih in nadzorom toženke).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki pa ni pod pritožbo, zavrnilo ugovor stvarne pristojnosti (točka I izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o storitvah z dne 1. 3. 2021 med tožnikom kot delavcem in toženko kot delodajalcem, ni prenehalo in da to predstavlja delovno razmerje, ampak še vedno traja (prva alineja točke II izreka); da se ugotovi, da od 1. 3. 2021 med tožečo in toženo stranko obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (druga alineja točke II izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto IT strokovnjaka s plačo 4.000,00 EUR neto (tretja alineja točke II izreka); da se pogodba o storitvah ("pogodba") in pripadajoč aneks, ki je bila sklenjena 1. marca 2021, transformira v pogodbo o zaposlitvi za neodločen čas ter se šteje, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas že od 1. 3. 2021 dalje (četrta alineja točke II izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo (peta alineja točka II izreka); da je tožena stranka dolžna v 8 dneh prijaviti tožečo stranko v vsa socialna razmerja in ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja od 1. 3. 2021 dalje in ji od 1. 12. 2023 plačevati plačo v višini 4.000,00 EUR neto, vse na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (šesta alineja točke II izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.000,00 EUR neto za obdobje od 1. 10. 2023 do 1. 12. 2023, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do dneva plačila (sedma alineja točke II izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in zaradi kršitev 2., 14., in 22. člena URS ter 5. in 6. člena EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oz. odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 8.000,00 EUR za obdobje od 1. 10. 2023 dalje do 1. 12. 2023, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje (pravilno: v novo sojenje) sodišču prve stopnje. Tožniku, ki ni Slovenec in ne govori slovensko, listine niso bile vročene v ruščini, saj slovensko ne razume, kar je kršitev 9. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi pravni pouk sodišča glede pritožbenih rokov, saj je spor tudi denarni, zato bi moral biti pritožbeni rok 30 dni. Tožnik je po navodilih in odredbi toženke zanjo delal več kot tri leta. To razmerje je imelo vse elemente delovnega razmerja. Potrebe po njegovem delu še vedno obstajajo, saj namesto njega zaposlujejo drug kader. Za obstoj delovnega razmerja ni potrebno slovensko delovno dovoljenje. Tudi slovenska zakonodaja omogoča delo od doma. Ker sodišče ni vsebinsko presojalo vseh elementov delovnega razmerja, je kršilo 8. in 14. točko prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni ugodilo tožnikovemu predlogu po zaslišanju preko videokonference in mu ni uspelo vročiti nobenega vabila na zaslišanje, je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar sta kršitvi po 8. in 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženka tožniku ni nikoli veljavno odpovedala pogodbe, od 1. 10. 2023 pa mu ne izplačuje več honorarja. Odpoved pogodbe ni veljavna, ker je bila odpovedana brez odpovednega roka. O tem sodišče ni odločilo, ker razloga ni obrazložilo, je kršilo določbi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v okviru pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejelo pa je tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5.Pritožba zgolj pavšalno navaja kršitve URS in EKČP, ki jih pritožbeno sodišče iz tega razloga ne more preveriti. Prav tako ne more preveriti pavšalno navedenih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj ta nima ne 8. in tudi ne 14. točke.

6.Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožniku vročati v ruščino prevedenih listin, ker tožnik ni Slovenec, kot to zmotno uveljavlja v pritožbi. Ne gre sicer za kršitev po 9. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ampak bi lahko bila kršitev po 9. točki drugega odstavka istega člena. Ker pa je ta kršitev podana le v primeru, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP zavrne zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek, tožnik pa takega predloga ni podal, sodišče te kršitve ni storilo.

7.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za zaslišanje preko videokonference. Tožnik je namreč dan pred narokom sodišče obvestil, da se zaradi bolezni zaslišanja ne more udeležiti naroka niti preko videokonference, ker je preslaboten. Njegov pooblaščenec je kot dokaz predložil dve listini v tujem jeziku, ki naj bi dokazovali njegovo bolezen. Trdil pa ni, da je njegova bolezen nenadna in nepredvidljiva, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpeljalo razpisani narok.

8.V obravnavani zadevi gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, ki vsebuje tudi denarne zahtevke, zato je pravni pouk skladen z določbo drugega odstavka 41. člena ZDSS-1 in pravilen.

9.Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti pravilno in utemeljeno zavrnilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, se sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati do tožnikovih denarnih zahtevkov. Neutemeljeni pa so tudi očitki o kršitvah po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nezadostno obrazloženostjo odpovedi pogodbe.

10.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik, kot samostojni podjetnik, s toženko sklenjeno pogodbo o storitvah. Dela ni opravljal v poslovnih prostorih toženke, ampak v A. v Ruski federaciji. Ni bil zavezan k spoštovanju delovnega časa toženke, prav tako toženka njegovega dela ni nadzirala. Za opravljene storitve, pri čemer ni bilo pomembno, ali jih je opravil sam, ali zanj kdo drugi, je prejemal mesečno plačilo. Ker tožnik ni podal konkretnih trditev o organizaciji delovnega procesa pri toženki, niti o dinamiki in nadzoru njegovega dela ter podrejanja navodilom za delo toženke, sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov delovnega razmerja (saj očitno ni delal po navodilih in nadzorom toženke).

11.Sodišče je pravilno upoštevalo in obsežno obrazložilo tudi določbo prvega odstavka 23. člena ZDR-1 v točki 9 obrazložitve, da tožnik v sporu ni zatrjeval obstoja nobene od v 6. členu Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT; Ur. l. RS, št. 45/2015 in nasl.) relevantnih okoliščin.

12.Posledično je tako pravilno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ne samo v zvezi z obstojnem in transformacijo delovnega razmerja, ampak tudi glede reparacije in reintegracije in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. in 154. člena ZPP, saj tožnik s pritožbo ni uspel.

Zveza: