Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja spornega dne, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik spornega dne storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi, da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2015, reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov tega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in se toženi stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka oziroma razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno razdružilo postopek in zato ni ugotavljalo s strani tožnika zatrjevanih okoliščin glede nezakonitih ravnanj tožene stranke, ki so privedla tožnika v takšno psihično in materialno stanje, da je bil 25. 10. 2015 iz blagajne tožene stranke prisiljen vzeti nekaj gotovine in o tem s pisnim obvestilom seznaniti toženo stranko in Policijsko postajo A.. Trdi, da so zato pravno pomembna dejstva ostala neugotovljena. Sodišču prve stopnje očita, da tožniku ni dovolilo postavljati vprašanj pričam in direktorici tožene stranke v zvezi z nezakonitim postopanjem tožene stranke. Zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Trdi, da mu je bila v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršena pravica do obrambe, ker mu tožena stranka ni dala možnosti zagovora oziroma je bila ta zgolj formalna. Pove, da je tožena stranka pooblaščenca v zvezi s tem pooblastila že 15. 10. 2016, istega dne, ko tožniku ni želela potrditi pole za reprogramiranje kredita. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku 26. 10. 2015 poskušala vročiti dokument z naslovom "izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pisna seznanitev in vabilo na zagovor", ki predstavlja obvestilo o začetku postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor. Trdi, da se je dokument glasil drugače, kot je njegovo vsebino interpretiralo sodišče, zato ga na delovnem mestu upravičeno ni želel sprejeti, saj toženi stranki utemeljeno ni zaupal in je verjel, da mu je bila z njim že odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zatrjuje neverodostojnost priče B.B.. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu sodišče ni dovolilo postavljati vprašanj v zvezi z vročitvijo navedenega dokumenta in glede brisanja kadilskih ur ter zatrjevane reorganizacije v hotelu, s čimer je želel dokazati, da se je tožena stranka odločila, da se bo tožnika znebila, že pred dogodki z dne 25. 10. 2015. Meni, da senat sodišča prve stopnje ni bil nepristranski, kar izhaja iz smeha porotnika in dejstva, da je bil pooblaščenec nasprotne stranke v preteklosti pripravnik predsednice senata. Zatrjuje, da je v spis vložena listina glede vročitve neresnična, saj mu dokument ni bil vročen, ker je sprejem odklonil. Pove, da bi to potrdil C.C., ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo. Navaja, da je s tem, ko je vzel denar iz blagajne tožene stranke in o tem pustil pisno obvestilo ter obvestilo poslal tudi na PP A., ravnal v opravičljivi skrajni sili, ni imel namreč časa in denarja, da bi izterjal 9.000 EUR od tožene stranke po sodni poti, denar pa je nujno potreboval. Pove, da mu direktorica tožene stranke 15. 10. 2016 namenoma ni želela potrditi listine, potrebne za reprogramiranje kredita pri banki. Dalje navaja, da mu ni bila dana možnost zaslišati D.D., E.E. in F.F. ter drugih, ki bi lahko potrdili resničnost njegovih navedb glede trpinčenja, drugega nezakonitega ravnanja s strani tožene stranke, obstoja obveznosti tožene stranke do tožnika ipd. Trdi, da odpovedni razlog ni utemeljen. Pove, da za pooblastilo z dne 15. 10. 2015 tožena stranka ni izkazala, da bi izhajalo iz drugih zadev, kar se mu zdi pravno pomembno. Tožena stranka bi po njegovem mnenju z njim lahko nadaljevala delovno razmerje, saj njena izguba zaupanja do tožnika ni utemeljena. Pravi razlog za odpoved vidi v tem, da je opozarjal na nepravilnosti in nezakonitosti tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo vseh dokazov in prepovedjo postavljanja določenih vprašanj pričam zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica do izvajanja dokazov ni neomejena. Če stranka za dokazovanje istega dejstva (v konkretnem primeru nevročitve listine z naslovom "Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pisna obdolžitev in vabilo na zagovor" - B 3) predlaga zaslišanje večjega števila prič, ne da bi pri tem specificirala, kaj konkretno naj bi posamezna priča izpovedala, potem sodišču ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če ne zasliši vsake od teh prič. Iz dokaznega predloga tožnika ne izhaja, da bi priča C.C. lahko izpovedali kaj drugega, kot sta izpovedali že zaslišani priči G.G. in B.B. (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016). Poleg tega ni spora o tem, da tožnik omenjenega pisanja ni sprejel. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane kršitve s tem, da tožniku ni omogočilo zaslišanja prič, ki so bile predlagane za dokazovanje dejstev, povezanih z njegovimi drugimi tožbenimi zahtevki (denarni zahtevki, odškodnina zaradi trpinčenja na delovnem mestu), glede katerih se postopek na podlagi sklepa sodišča vodi posebej, pod opr. št. Pd 137/2016 oziroma Pd 39/2016. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo o razločitvi postopka, kar je odločba, ki se nanaša na vodenje postopka, zato zoper njo ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP). Tožnikovo zavzemanje, da bi za pravilno odločitev o zakonitosti izredne odpovedi sodišče prve stopnje moralo izvesti tudi vse dokaze, ki se nanašajo na zatrjevana nezakonita ravnanja tožene stranke, ni utemeljeno. Kaj točno se je dogajalo pri toženi stranki pred dejanjem 25. 10. 2015, za odločitev v zadevi ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikovo ravnanje ni bilo storjeno zaradi skrajne sile. Tudi če bi se namreč izkazalo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati neizplačane plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki jih zahteva tožnik, oziroma, da je utemeljen njegov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, to ne bi spremenilo ugotovitve, da si je tožnik 25. 10. 2015 prilastil 1.568,25 EUR in da pri tem ni šlo za skrajno silo po 32. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.; KZ-1). Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo prič, predlaganih za dokazovanje dejstev v zvezi z drugimi zahtevki tožnika, ki bodo obravnavani v drugem individualnem delovnem sporu, oziroma pravilno ni dovolilo postavljanja vprašanj v tej smeri pričam, ki jih je zaslišalo v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Tožniku tako nista bili kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS oziroma mu ni bil onemogočen dostop do sodišča. 7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13; ZDR-1) zaradi dejanja 25. 10. 2015, ko si je pri delu na recepciji hotela iz blagajne prilastil gotovino v znesku 1.568,25 EUR.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da mu je bila kršena pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da mu je 26. 10. 2015 tožena stranka po B.B. ob prisotnosti G.G. in C.C. skušala vročiti listino z vsebino pisne seznanitve s kršitvami in vabilom na zagovor (B 3), tožnik pa je njeno vročitev neutemeljeno zavrnil. Tožnik sicer nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo B.B., vendar pa je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved prič B.B. in G.G., zakonite zastopnice tožene stranke ter listinske dokaze. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Zgolj na podlagi okoliščine, da je priča B.B. zaposlen pri toženi stranki, ni mogoče odreči verodostojnosti njegovemu pričanju. Njegova izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar je bil tudi navedeni opozorjen. Odločitev sodišča prve stopnje, da se nadaljnjih vprašanj priči B.B. ne dovoli več postavljati, ker je z danimi odgovori priča že odgovorila, je utemeljena, saj iz predhodno podanih odgovorov izhaja, da so bila zaslišanemu že zastavljena vsa vprašanja, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec na naroku 1. 7. 2016 tudi nista ugovarjala, da bi s tem sodišče kršilo določbe ZPP, zaradi česar te kršitve v pritožbi ni mogoče uveljavljati.

V zvezi s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ta listina tožniku vročena 27. 10. 2015 še po elektronski poti (A 6), zoper njo pa je tožnik 29. 10. 2015 vložil pri toženi stranki ugovor (B 6), čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje, kar pomeni, da je dejansko svojo pravico do zagovora celo izkoristil po vsebini, zaradi česar so njegove pritožbene navedbe o tem, da mu zagovor ni bil omogočen, tudi zato neutemeljene.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik ravnal v opravičljivi skrajni sili, saj ni imel drugega izhoda in je nujno potreboval denar, sodni postopek pa bi predolgo trajal, poleg tega naj ne bi imel denarja za odvetnika. Po 32. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.; KZ-1) je upravičljiva skrajna sila dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, in ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. Ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (opravičljiva skrajna sila). V predmetni zadevi je torej sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o istočasnosti nevarnosti, pri čemer tožnik ni zatrjeval, da bi šlo za nevarnost za njegovo življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo. Tudi, če držijo tožnikove navedbe, da mu je tožena stranka dolžna plačati določen znesek denarja, to ne pomeni, da ni storil očitane kršitve iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, niti ni mogoče govoriti o dovoljeni samopomoči (to je pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitev ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost - 139. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.; OZ).

10. Tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na njegove druge tožbene zahtevke v zvezi z zatrjevanimi kršitvami tožene stranke in njegovimi denarnimi zahtevki zoper toženo stranko, vključno z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, za odločitev v predmetni zadevi niso pravno pomembne. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 7. 2016 odločilo, da se tožnikove denarne zahtevke v tožbi iz časa sklenjenega delovnega razmerja in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi obravnavajo v drugi zadevi (v povezavi s sklepom z naroka 1. 7. 2016). Skladno z določbo 270. člena ZPP zoper sklep o razločitvi postopka ali združitvi pravd ni pritožbe. Tožnik torej ne more izpodbijati te odločitve sodišča prve stopnje, izvajanje dokazov v predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje omejilo na pravno pomembna dejstva v zvezi z izredno odpovedjo, ki je bila tožniku podana zaradi dogodka 25. 10. 2015. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni ravnal v skrajni sili oziroma da ni šlo za dovoljeno samopomoč, sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov oziroma dovolilo postavljanja vprašanj pričam v zvezi z dogodki, ki naj bi kazali na razloge, zakaj je tožnik storil dejanje 25. 10. 2015. 11. Tudi tožnikova splošna pritožbena navedba, da bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki, saj naj bi zaupanje vanj izgubila neutemeljeno, in ker je v razmerju do njega več let ravnala nezakonito, ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan tudi pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, saj je trdno zaupanje med strankama pogoj za nadaljevanje delovnega razmerja v konkretni zadevi zaradi delovnega mesta tožnika, na katerem se je od njega pričakovalo odgovorno ravnanje, in dejstvo, da delovna opravila receptorja v hotelu vsebujejo tudi dnevne prejeme gotovine s strani gostov hotela, za kar je še posebej pomembno skrbno varovanje gotovine in zaupanje delodajalca v to, da bo delavec tako tudi ravnal. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja 25. 10. 2015, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik 25. 10. 2015 storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).

13. V pritožbi tožnik zatrjuje, da senat sodišča prve stopnje ni bil nepristranski, kar naj bi izhajalo iz ciničnega smeha sodnika porotnika ter dejstva, da je bil pooblaščenec nasprotne stranke nekoč pripravnik pri predsednici senata. Iz zapisnika narokov ne izhaja ne tako ravnanje sodnika porotnika ne ugotovitev, da je bil pooblaščenec tožene stranke v preteklosti pripravnik pri predsednici senata, nit da bi tožnik ali njegov pooblaščenec v zvezi s tem pravočasno uveljavljala kršitev pravil postopka (286.b člen ZPP). Tožnik tudi ni zahteval izločitve predsednice senata in sodnika porotnika, pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj bi bile podane okoliščine, ki kažejo na njuno pristranskost, pa so pavšalne. Zaradi vsega navedenega pritožbena navedba o pristranskosti sodnega senata pred sodiščem prve stopnje ni utemeljena.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.