Jedro

Kadar delodajalec od delavca zahteva povrnitev škode, ki mu jo je ta povzročil z delom ali v zvezi z delom in delavec uveljavlja soodgovornost oškodovanca, se mora sodišče do takšnih navedb toženca opredeliti. Opustitev opredelitve do ugovora soodgovornosti pomeni kršitev pravice stranke do izjavljanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 240.261,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2010 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 3.377,50 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II Izreka).

Zoper takšno sodbo se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339 člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča glede trditev toženca o soodgovornosti tožeče stranke za nastalo škodo. Toženec je že v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2012 navedel, da tožena stranka ni zagotovila nemotenega delovanja sistema ..., zato je za nastalo škodo soodgovorna najmanj v višini 90 %. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ostalo tudi povsem neugotovljeno kdo je vozniku cisterne izdal potrdilo o ocarinjenem blagu ter mu potrdil carinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo nobenega stališča glede predloga toženca, da se ga na podlagi 183. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) oprosti plačila odškodnine. Takšno odločitev opravičuje tako toženčev odnos do dela kot tudi njegovo gmotno stanje. Bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana ker ni možno preizkusiti stališča sodišča prve stopnje, da naj bi obsežna listinska dokumentacija dokazovala, da je tožeča stranka zoper dolžnike izpeljala intenzivne postopke izvršbe. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj in na podlagi katerih listin je prepričano, da je tožeča stranka storila vse, da bi dolg izterjala od družbe A. d.o.o. ter A.A. Tožeča stranka plačilo carinskega dolga, ki je bilo odmerjeno družbi A. d.o.o. in A.A., terja od toženca, kljub temu, da terjatev iz naslova carinskega dolga zoper navedena zavezanca sploh še ni zastarala in zato ni mogoče trditi, da tega zneska ne bo mogoče izterjati od A.A. in družbe A. d.o.o.. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožeča stranka zoper družbo A. d.o.o. in A.A. sprožila postopke katerih namen bi bil doseči zavarovanje za plačilo carinskega dolga. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka plačilo dolga skušala doseči od B.B., kot zakonite zastopnice in edine družbenice družbe A. d.o.o., saj je bila ta družba 23. 2. 2009 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o višini škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, temveč se v zvezi s tem sklicuje zgolj na pravnomočno kazensko sodbo, ki pa se spet sklicuje na odločbo Carinskega urada M.. Toženec ni imel možnosti sodelovanja v postopku, v katerem je Carinski urad M. izdal odločbo z dne … in tudi ni imel možnosti vložitve pravnih sredstev. Tožeča stranka ga kljub temu bremeni za plačilo carinskega dolga. Toženec je že v odgovoru na tožbo opozoril na nasprotja v odločbi Carinskega urada M., tožeča stranka teh nasprotij ni prepričljivo pojasnila, sodišče prve stopnje pa je kljub temu zaključilo, da je tožeča stranka zaradi ravnanja toženca utrpela škodo v znesku 240.261,19 EUR. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Toženec sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb o soodgovornosti tožeče stranke za nastanek škode in na obstoj pogojev za zmanjšanje odškodnine oziroma oprostitev plačila odškodnine na podlagi 183. člena ZDR. Pravici stranke, da navaja dejstva, predlaga dokaze in podaja pravna naziranja, ustreza obveznost sodišča, da se do teh navedb in predlogov opredeli. Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja. Sodišču se ni potrebno opredeliti do tistih navedb, ki niso dopustne ali pa so za odločitev nerelevantne ter očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, da sta oba ugovora toženca (soodgovornost, zmanjšanje odškodnine) neutemeljena ali pa pravno nepomembna, temveč ju je enostavno spregledalo. Kadar se sodišče ne opredeli do katere od strankinih navedb, ki ni pravno nepomembna in očitno neutemeljena, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ne gre sicer za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba, saj izpodbijana sodba kljub tej pomanjkljivosti ni takšna, da je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le v primeru, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je pritožbeno sodišče sploh ne more preizkusiti. Pač pa je zaradi opustitve dolžnosti opredelitve sodišča prve stopnje do navedb toženca o soodgovornosti tožeče stranke in o obstoju razlogov za zmanjšanje odškodnine po 183. členu ZDR podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, vendar je potrebno šteti, da toženec z navedbo o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb smiselno uveljavlja obstoj te kršitve, čeprav jo napačno kvalificira kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Toženec se je pred zahtevkom tožeče stranke, da ji povrne škodo, ki jo je povzročil s tem, da je kot carinik na mejnem prehodu G. omogočil vstop tovornega vozila, natovorjenega z etilnim alkoholom, ne da bi bilo zagotovljeno zavarovanje za plačilo carinskega dolga oziroma ne da je bil ta dolg plačan, branil z navedbo, da je za škodo odgovorna tudi tožena stranka in sicer najmanj v višini 90 %, ker ni zagotovila nemotenega delovanja sistema .... Kadar delodajalec od delavca zahteva povrnitev škode, ki mu jo je ta povzročil z delom ali v zvezi z delom in delavec uveljavlja soodgovornost oškodovanca, potem se sodišče do takšnih navedb toženca mora opredeliti. Opustitev opredelitve do ugovora soodgovornosti pomeni kršitev pravice stranke do izjavljanja. Prikrajšanja stranke pri pravici do izjavljanja, ki se je zgodilo v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni možno nadomestiti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo ničesar o zatrjevani soodgovornosti tožeče stranke za nastanek škode. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da toženec neutemeljeno uveljavlja soodgovornost tožeče stranke, potem bi razloge za takšno stališče moralo navesti v obrazložitvi. V kolikor bi bilo šele pritožbeno sodišče tisto, ki bi prvo v tem sporu zavzelo stališče glede zatrjevane soodgovornosti tožeče stranke, bi to pomenilo kršitev pravice do pritožbe, saj bi bili ti argumenti preizkušeni le na eni stopnji.

Podobno velja glede toženčevega uveljavljanja oprostitve plačila odškodnine na podlagi določbe 183. člena ZDR. V skladu s to določbo se odškodnina za škodo, ki jo delavec povzroči na delu ali v zvezi z delom, lahko zmanjša ali pa se delavca lahko oprosti njenega plačila, če sta zmanjšanje ali oprostitev plačila primerna glede na delavčevo prizadevanje za odpravo škode, odnos do dela ali njegovo gmotno stanje. Toženec se je na obstoj teh okoliščin skliceval, zato bi se sodišče prve stopnje do tega moralo opredeliti. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je ponovno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvi odstavek 354. člena ZPP namreč določa, da sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Že zgoraj je razloženo, da je kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP po svoji naravi takšna, da je ni možno odpraviti v pritožbenem postopku. Njeno odpravljanje v pritožbenem postopku bi namreč pomenilo, da je tudi pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj bi bila kršena pravica stranke do pritožbe.

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja tudi na preostale bistvene pritožbene navedbe. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni navedlo na podlagi katerih listin je prepričano, da je tožeča stranka storila vse, da bi dolg izterjala od družbe A. d.o.o. in A.A. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavzelo povsem jasno stališče, da obsežna listinska dokumentacija (priloge A20 – A31) izkazujejo, da je tožeča stranka zoper dolžnike intenzivno izpeljala postopke izvršbe, da pa izvršba ni bila uspešna. Sicer pa neuspešna izvršba niti ni pogoj za to, da bi tožeča stranka od toženca smela zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi tega, ker toženec svojega dela ni opravil tako, da bi zavezanec ob uvozu blaga plačal carino, trošarino in DDV. Zaradi navedenega so tudi nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da bi tožeča stranka carinski dolg morala izterjati od B.B. kot zakonite zastopnice in edine družbenice družbe A. d.o.o.. Prav tako v tem sporu ni odločilo dejstvo, kdo je vozniku cisterne izdal potrdilo o carinjenem blagu in mu potrdil carinsko dokumentacijo. Bistveno je, da je bil toženec tisti, ki je na območje EU dovolil vstop tovornemu vozilu, naloženemu s komercialnim tovorom, za katerega niso bile opravljene carinske in davčne formalnosti, zaradi česar je za toženo stranko nastala premoženjska škoda v obliki neplačane carine, trošarine in DDV-ja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o višini škode. Višina škode dejansko izhaja tako iz pravnomočne kazenske sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, K 132/2008 z dne 6. 4. 2009 (priloga A18), kakor iz odločbe Carinskega urada M. z dne … (priloga A14).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izdalo novo sodbo v kateri se bo opredelilo tudi do ugovora toženca, da je za nastanek škode soodgovorna tožeča stranka in da obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bil toženec v skladu s 183. členom ZDR lahko oproščen plačila odškodnine oziroma bi bila ta odškodnina lahko zmanjšana.