Jedro

Postopek na podlagi predloga za obnovo ni priložnost za ponovno logično in dokazno presojo prve sodbe, izven razlogov, na katerih temelji obnovitveni predlog. Sodišče mora ugotoviti, ali bi nov dokaz povzročil drugačno odločitev v prvem postopku, če bi bil lahko že tedaj izveden. Pri tem opravi oceno vseh dokazov, prejšnjih in novih. Če pri tem ugotovi, da nova dejstva in novi dokazi ne morejo vplivati na prejšnjo odločitev, ne more izven tega znova presojati prejšnje dokazne ocene, ker bi to pomenilo novo sojenje brez upoštevnih obnovitvenih razlogov. To pa glede na pravne posledice pravnomočnosti ni mogoče (333. in 334.čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V postopku pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, enoti v Ljubljani opr. št. Pn 34/92 je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je bila prava volja R. Č. v lastnoročno napisani oporoki z dne 27.4.1985 takšna, da tožeča stranka deduje vse premoženje, razen nepremičnine na B. Tožnica G. Č. V., ki so se ji kasneje pridružili tožniki A. P., M. Č. v imenu mladoletnih tožnikov in Z. P. M., je dne 27.12.1995 predlagala obnovo postopka. Kot nov dokaz je predlagala zaslišanje F. I. o tem, da je R. Č. vedno govorila, da bo vse svoje premoženje zapustila vsem svojim nečakom in nečakinjam, pri čemer je kot o dediču najpogosteje govorila o nečaku S., ker da ga ima najrajši od vseh nečakov in da se ji zaradi svojega garaškega življenja zelo smili. Z vlogo z dne 22.11.1996 pa je tožeča stranka predložila sodišču še izvedeniško mnenje dr. T. S. z dne 4.3.1996 o jezikoslovni razlagi oporoke in predlagala, naj sodišče to mnenje upošteva pri odločitvi o dovolitvi obnove postopka.

Sodišče prve stopnje je oba predloga zavrnilo. Štelo je, da je bil predlog v zvezi z izvedeniškim mnenjem dr. T. S. vložen prepozno, več mesecev po tem, ko je stranka mnenje pridobila. Predlog v zvezi s pričo F. I. pa je štelo za pravočasen in dovoljen. Ocenilo pa je, da njeno pričevanje, glede na vsebino njene izpovedi, ne bi moglo biti podlaga za drugačno odločitev, za kakršno se zavzemajo tožniki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep prve stopnje. Potrdilo je stališče, da je bil predlog, ki se je skliceval na izvedeniško mnenje, vložen prepozno in da pričevanje F. I. ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča v postopku, katerega obnovo predlagajo tožniki.

Proti temu sklepu vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354.čl. ZPP ter po prven odstavku 354.čl. v zvezi s 7. členom ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sklep in naloži predsedniku senata, da združi obravnavanje predloga za obnovo postopka z obravnavanjem glavne stvari. Navaja, da je priča F. I. dolga leta prijateljevala z zapustnico R. Č. Ta ji je v razgovorih vedno omenjala oziroma poudarjala, da bo svoje premoženje zapustila vsem nečakom in da bo zato nečak S. po njej veliko dobil. V tem smislu je oporoko zapisala in v prvem odstavku skupaj z vsemi nečaki in nečakinjami postavila za dediča tudi nečaka S. Takšno zapustničino pripovedovanje priči bi sodišče moralo upoštevati kot utemeljen razlog za obnovo postopka. Drugostopni sklep napačno povzema pričevanje F. I. in sicer, ko navaja, da je priča izpovedala "da bo premoženje zapustila vsem nečakom in nečakinjam, še posebej veliko pa S." in nato, "da je zapustnica imela namen največ zapustiti prav S. Č.". Revizija s tem povezuje stališče drugostopnega sklepa, da pričina izpoved ne bi v ničemer spremenila prvotne odločitve. Revizija meni, da je s tem popačen smisel pričine izpovedi. Prava vsebina izpovedi namreč ne daje osnove za sklep, da bi moral biti S. v oporoki poimensko naveden. Kršitev določbe 7.čl. ZPP pa vidi revizija v tem, ker izpodbijani sklep zanika verodostojnost priče F. I. in to zaradi napačno povzetih njenih izjav. Glede izvedeniškega mnenja pa revizija navaja, da se nanaša na pravila slovenske slovnice o tvorbi stavkov in da zato ne gre za prepozno vloženo novo dejstvo. Odločitvi v prvotnem postopku očita še špekuliranje s številom stavkov in preračunljivo kombinatoriko s fantomsko parcelo, zaradi česar logično ni sprejemljiva.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba, izdana v prenjšnjem postopku, katerega obnovo predlaga tožeča stranka, temelji na več razlogih. Neposredno se opira na pričevanje Š. Z. o tem, kaj ji je R. Č. povedala o vsebini svoje oporoke.

Upošteva tudi pričevanja o tem, da je zapustnica svet na B. zapustila M. L. Ugotavlja, v kakšnih odnosih je bila zapustnica z nekaterimi od nečaki. Ukvarja se tudi z jezikovno razlago teksta oporoke. Na ta način ugotavlja vsebino oporoke v skladu s pravo voljo zapustnice. Priča F. I. pa je v postopku za obnovo povedala, kaj je zapustnica njej govorila o svojih namenih. Izpovedala je: "Na vprašanje, ali sva se kaj pogovarjali, kaj bo z njenim premoženjem po njeni smrti, izjavim, da mi je večkrat omenila, da bo svoje premoženje zapustila svojim nečakom in nečakinjam, še posebej pa je izpostavila S. Č. in dejala, da bo dobil veliko" (izpovedba F. I. na obravnavi dne 26.11.1996, l. št. 81 spisa). Ta izpovedba se torej ne nanaša na to, kaj je R. Č. že zapisala v obstoječo oporoko, ampak kaj je priči povedala, da namerava storiti. Razlika med vsebino pričevanja Š. Z. in F. I. je očitna. Š. Z. je izpovedala:"... mi zapustnica oporoke ni pokazala, vendar sem seznanjena z njeno vsebino. Sigurno druge oporoke ni. Po oporoki je zapustnica zapustila, kakor mi je omenila, zemljo na B. L., onim štirim, ki so v oporoki zapisani, pa ostalo premoženje". (Izpovedba na obravnavi dne 26.4.1993, l. št. 22 spisa). Sodba, zoper katero je vložena obnova, temelji na več med seboj dopolnjujočih se dokazih, spričo katerih pričevanje F. I. ne bi moglo povzročiti drugačne odločitve. Vendar se ta ugotovitev nikakor ne nanaša na neverodostojnost priče F. I. V nasprotju s tem, kar navaja revizija, sodišče o njeni verodostojnosti ni dvomilo, le vsebina njene izpovedi ni taka, da bi lahko vplivala na drugačno odločitev v prvem postopku.

Sklep druge stopnje res povzema pričevanje F. I. tako, da navaja o tem "... da bo premoženje zapustila vsem nečakom in nečakinjam, še posebej veliko pa S. Č." in "... da je zapustnica imela namen največ zapustiti prav S. Č.". Temu sledijo razlogi o ugotovitvi sodbe v prvem postopku, da deduje svet na B. M. L. in da priča F. I. o svetu na B. ni ničesar izpovedala. Nato sledi sklep, da izpoved I. zato ne bi v ničemer spremenila prve odločitve. Revizija torej napačno povezuje netočen povzetek pričevanja I. z bistvemim stališčem izpodbijanega sklepa o tem, da temelji osnovna sodba na drugih razlogih, ki jih pričevanje I. ne obravnava in jih zato ne more ovreči. Če bi bilo razlogovanje izpodbijanega sklepa res takšno, kot ga prikazuje revizija, bi bil napačen povzetek vsebine pričevanja podlaga za logično utemeljevanje odločitve sodišča in bi tedaj šlo za odločilna dejstva v smislu 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Ker pa prikazana netočnost ni v ničemer vplivala na presojo drugostopnega sodišča o tem, ali gre za dokaz v skladu z 9. točko 421.čl. ZPP, ne pomeni odločilne okoliščine in zato ne predstavlja očitane kršitve določb pravdnega postopka.

Predloženo izvedeniško mnenje ni novo dejstvo, kot napačno meni revizija, temveč nov dokaz. O izvedencih govori Zakon o pravdnem postopku v osemnajstem poglavju z naslovom Dokazi in izvajanje dokazov. Obnovo postopka po 9. točki 421.čl. ZPP je mogoče predlagati na podlagi novih dejstev ali novih dokazov. Na nov dokaz je mogoče opreti predlog v 30 dneh od dneva, ko ga je mogla stranka navesti sodišču. Izvedeniško mnenje dr. S. je bilo poslano tedanjemu zastopniku tožeče stranke dne 4.3.1996, sodišču pa je bilo predloženo z vlogo z dne 22.11.1996, torej po preteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka. Zato sodišče tega izvedeniškega mnenja ni smelo upoštevati. Kolikor pa se revizija sklicuje na slovensko slovnico kot na splošno znano dejstvo, pa je treba pojasniti, da tudi to ne more biti obnovitveni razlog, ker dejstvo, ki je v času trajanja postopka splošno znano, ni novo dejstvo v smislu 9. tč. 421.čl. ZPP.

Postopek na podlagi predloga za obnovo ni priložnost za ponovno logično in dokazno presojo prve sodbe, izven razlogov, na katerih temelji obnovitveni predlog. Sodišče mora ugotoviti, ali bi nov dokaz povzročil drugačno odločitev v prvem postopku, če bi bil lahko že tedaj izveden. Pri tem opravi oceno vseh dokazov, prejšnjih in novih. Če pri tem ugotovi, da nova dejstva in novi dokazi ne morejo vplivati na prejšnjo odločitev, ne more izven tega znova presojati prejšnje dokazne ocene, ker bi to pomenilo novo sojenje brez upoštevnih obnovitvenih razlogov. To pa glede na pravne posledice pravnomočnosti ni mogoče (333. in 334.čl. ZPP).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl v zvezi s 4. odstavkom 400. čl. ZPP).