Jedro

Pogodbena kazen je lahko med pogodbenima strankama dogovorjena tudi kot odmena za škodo. Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi utemeljeno opozorila, da med pravdnima strankama pogodbena kazen ni bila dogovorjena. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe 30. 8. 2011 pojasnila, kaj dejansko predstavlja pogodbena kazen, podala podrobne trditve zanj in predložila dokaze, vendar to ne pomeni, da je šele takrat vložila tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka uveljavljala že z vložitvijo tožbe (predloga za izvršbo) z dne 10. 12. 2010 in je povračilo škode zahtevala pravočasno, znotraj triletnega zastaralnega roka.

Ker so dela na sušenju objekta bila končana konec septembra 2007 in je tožeča stranka z iztekom septembra 2007 vedela za višino škode v zvezi sušenjem objekta, vedela pa je tudi za povzročitelja škode in ob tem menila, da tožena stranka škodo povzročila s kršitvijo pogodbe, je s 1. oktobrom 2007 začel teči triletni zastaralni rok za uveljavitev škode za sušenje in bi tožba bila pravočasna, če bi bila vložena 1. 10. 2010.

Izrek

Pritožba se zavrne glede I. točke izreka izpodbijane sodbe, kolikor je z njo zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 6.336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, v preostalem se v zvezi z izpodbijano I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe glede tožbenega zahtevka za plačilo 6.693,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nadaljnjih pravdnih stroškov pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba v tem obsegu razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 412/2011 z dne 5. 6. 2012 izreklo: “ I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 183193/2010 z dne 14. 12. 2010 se razveljavi v delu, katerem je toženi stranki naloženo plačilo glavnice v znesku 13.029,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2010 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 198,12 EUR in se tožbeni zahtevek zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1.134,60 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Zoper to sodbo je vložila po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo tudi vse pritožbene stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za glavnični znesek 2.742,76 EUR, ki ga je tožeča stranka v računu št. ... z dne 2. 10. 2010 označila kot pogodbeno kazen, zavrnilo, ker je tožena stranka podala med drugim ugovor zastaranja. Pri tem sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je bil za znesek 2.742,76 EUR vložen predlog za izvršbo pred iztekom triletnega zastaralnega roka, vendar pod oznako v računu “pogodbena kazen”. Dejstvo je, da je tožeči stranki nastala škoda v tej vtoževani višini kot posledica pogodbene kazni, ki jo je tožeča stranka bila dolžna plačati investitorju K. d.o.o. med drugim zaradi zamude tožene stranke, ki se je zavezala po ponudbi št. ... z dne 15. 6. 2007 delo izvesti do 2. 7. 2007, dejansko pa dela, kot se ga je zavezala izvesti še do danes ni dokončala. Samo označbo “pogodbena kazen” pri znesku 2.742,76 EUR je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pojasnila, terjatev iz tega naslova pa je pravočasno uveljavljala v sodnem postopku, kar sicer sodišče prve stopnje samo ugotavlja in ugovora zastaranja ne bi smelo upoštevati.

Pritožba meni, da je sodišče neutemeljeno sledilo ugovoru tožene stranke glede zastaranja terjatve iz naslova sušenja objekta v znesku 5.760,00 EUR. Tožeča stranka je zatrjevala, da je objekt sušila dva meseca, potem, ko je začelo v juliju 2007 zamakati, škoda pa je bila ugotovljena šele, ko je bilo sušenje po dveh mesecih zaključeno, kar ne pomeni, da je bilo zaključeno v mesecu avgustu in septembru 2007, iz dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 22.9.2010 pa izhaja, da je škoda, ki je tožeči stranki nastala zaradi sušenja objekta le ocenjena in še ni izračunana. Tako tudi ta del vtoževane terjatve še ni zastaral. Sodišče prve stopnje v zvezi z vtoževano terjatvijo v znesku 1.776,00 EUR, ki se nanaša na poškodovanje rampe, ni zaslišalo priče V. M. niti ni postavilo izvedenca gradbene stroke, kot je predlagala tožeča stranka, temveč meni, da bi morala tožeča stranka za dokazovanje dogodka predložiti gradbeni dnevnik, vendar pa tožeča stranka trdi, da je dogodek in vzročno zvezo ter višino škode mogoče dokazovati tudi z dokazi, kot jih je predlagala, sodišče prve stopnje pa zavrnitev dokazov sploh ni obrazložilo, temveč je sklepalo na podlagi nekih svojih ugotovitev, za kar pa sploh nima strokovnega znanja.

Tudi glede terjatve za znesek 2.174,88 EUR, ki se nanaša na dodatne /ponovne kleparske obrobe nad streho zaradi nedokončanih dimnikov, je izvajalo zaključke ne da bi prehodno dopustilo izvedbo dokaza po postavitvi izvedenca gradbene stroke. Iz ponudbe št. P-07-072-5 z dne 15. 6. 2007 izhaja, da dobava in montaža Schiedel dimnikov Quadro predstavlja kompletno z vsemi elementi, ki zagotavljajo funkcionalno celoto dimnika, na to vprašanje, če kvadro elementi predstavljajo tisti element, ki zagotavlja funkcionalno celoto, lahko odgovori le izvedenec gradbene stroke, ki ga je tožeča stranka predlagala, sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo, ne da bi obrazložilo zakaj, ta dokaz pa je bistven pri izkazovanju vzročne zveze med opustitvami tožene stranke in škodo, ki je nastala tožeči stranki.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka vtožuje terjatev v znesku 13.029,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi računa št. ... z dne 2. 10. 2010, s katerim je toženi stranki zaračunala škodo, povzročeno na objektu K. v D. in sicer: pogodbeno kazen v znesku 2.742,76 EUR; sušenje objekta 5.760,00 EUR; popravilo poškodovane klančine v znesku 1.776,00 EUR; dodatne kleparske obrobe nad streho zaradi nedokončanih dimnikov ( 5 mesecev) v znesku 2.174,88 EUR in izvedeniško poročilo v znesku 576,00 EUR; tožena stranka je bila podizvajalec tožeče stranke na objektu SO Domžale investitorja K. d.o.o. in je pogodba bila sklenjena na podlagi ponudbe tožene stranke št. ... z dne 15. 6. 2007 in na podlagi te ponudbe izdane naročilnice tožeče stranke št. ... z dne 15. 6. 2007; tožena stranka se je zavezala, da dela konča v 14 dneh, torej najkasneje do 2. 7. 2007, vendar dela ni dokončala niti do takrat in jih še vedno ni; zaradi zamude tožene stranke pri izdelavi dimnika, tožeča stranka del na objektu ni zaključila v pogodbenem roku in je zato pri končni situaciji morala odbiti 60.000, 00 EUR pogodbene kazni, ki jo je uveljavljal investitor zaradi zamude; tožeči stranki je tako nastala škoda 60.000,00 EUR, ki je bila posledica tudi zamude tožene stranke in delno povračilo te škode, ki jo je poimenovala “pogodbena kazen” zahteva od tožene stranke; 29. 7. 2007 je nadzorni objekta tožeči stranki poslal e-mail, da prihaja do zamakanja objekta zaradi zamude pri postavitvi schiedel dimnikov in tožeča stranka je morala takoj pristopiti k sušenju razmočenih zidov in zato uporabila 9 sušilnikov, ki so delovali 24 ur dnevno dva meseca; najemnina za 1 sušilec na mesec znaša 250,00 EUR x 9 sušilcev x 2 meseca = 4500,00 EUR, pri čemer je bilo pri sušenju potrebno odnašati vodo, ki so jo odnašali delavci tožeče stranke in sicer skupaj 30 ur po 10,00 EUR/uro=300,00 EUR, skupaj torej 4800,00 EUR brez DDV; tožena stranka je dne 20. 12. 2007 poškodovala dostopno rampo v klet, ker je kombi tožene stranke zapeljal na sveže položen beton in so pri tem nastale poškodbe, ki jih je tožeča stranka odpravila s svojimi delavci; porabila je 82 ur x 15,00 EUR (strošek delavca /uro)= 1230,00 EUR + 2 m³ betona po 125,00 EUR, skupaj 1.480,00 EUR brez DDV in ta škoda je na računu označena kot popravilo klančine; na dimnikih so še sredi decembra 2007 manjkali kvadro elementi, to so elementi, ki se montirajo na golo tuljavo dimnika iznad strehe, zato je morala tožeča stranka poskrbeti, da ob tuljavi niso vdirale meteorne vode in je ob golo tuljavo izvedla kleparsko obrobo, ki pa jo je morala potem, ko je tožena stranka pristopila k izvedbi kvadro elementov odstraniti, po montaži elementov pa znova izvesti kleparsko obrobo, kar ji sicer ne bi bilo potrebno, če bi tožena stranka pravočasno montirala kvadro elemente in tako je morala tožeča stranka opraviti izvedbo kleparske obrobe dvakrat, sicer bi jo samo enkrat, ta strošek je na računu označen kot dodatna kleparska obroba nad streho zaradi nedokončanih dimnikov (5 mesecev) v znesku 1812,40 EUR brez DDV, ki je izračunan iz površine 60,41 m² po 30,00 EUR za m²; tožeča stranka je morala zaradi zavarovanja dokazov angažirati izvedenca, za kar ji je nastal strošek 480,00 EUR brez DDV; tožena stranka je ugovarjala pogodbeni kazni, ki med strankama ni bila nikoli dogovorjena, poleg tega tožena stranka ni nikoli zamujala z izvedbo del in zamuda ni bila nikoli grajana, objekt pa se že dve leti uporablja; morebitna korespondenca med tožečo stranko in njenim naročnikom tožene stranka, ki z njo ni bila seznanjena, ne zavezuje; tožena stranka pa se je sicer morala prilagajati dinamiki izvedbe del po ostalih izvajalcih in je dimnike lahko vgradila šele potem, ko je objekt bil pripravljen za montažo dimnikov; tožena stranka ugovarja zastaranje terjatve iz naslova “pogodbene kazni”, saj je tožeča stranka šele z vlogo z dne 30. 8. 2011 pojasnila, da gre pri tej postavki na računu dejansko za pogodbeno škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila zaradi zamude pri izvedbi del in se kaže v tem, da je glavni naročnik tožeči stranki dne 16. 4. 2008 obračunal pogodbeno kazen 60.000,00 EUR, torej je ta terjatev zastarala, ker je tožeča stranka šele 30. 8. 2011 postavila zahtevek za povrnitev te škode, kar pa je po preteku treh let; poleg tega tožeča stranka sploh ni prikazala izračuna deleža tožene stranke pri domnevnem oškodovanju zaradi zamude in tako zahtevka sploh ni mogoče preizkusiti; iz elektronske pošte, ki jo je predložila tožeča stranka sledi, da je do zamakanja prišlo zaradi nedokončane strehe in ker objekt ni bil zaščiten pred padavinami, sploh pa cel objekt ni mogel biti zmočen zaradi nedokončanih dimnikov; tožena stranka dostopne rampe v klet ni poškodovala; tožena stranka ne ve, kaj so kvadro elementi, ki jih jih ni ponudila s ponudbo in jih ni bila dolžna montirati, kakor se tudi ni zavezala k izvedbi kleparskih del; tožeča stranka ni nikoli reklamirala izvedbo del niti je ni pozvala k odpravi napak, zato je tudi angažiranje izvedenca odvečno; tožena stranka je ugovarjala zastaranje celotne vtoževane terjatve.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje zmotno materialno pravno presodilo da je tožbeni zahtevek za povračilo “pogodbene kazni” v znesku 2.742,76 EUR zastaral iz razloga, ker je tožeča stranka šele s svojo pripravljalno vlogo z dne 30. 8. 2011 pojasnila, da v tem delu dejansko vtožuje pogodbeno škodo, ki ji je nastala zaradi zamude pri izvedbi del strani tožene stranke in ji je nato njen naročnik ob potrjevanju končne situacije z dne 31. 3. 2008 obračunal pogodbeno kazen v znesku 60.000,00 EUR, delež tožena stranke pa je vtoževana terjatev in je tako tožba vložena po izteku treh let glede na določbo 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da odškodninske terjatve zastarajo v treh letih od kar je oškodovanec zvedel za škodo, prepozna, saj je vložena 30. 8. 2011, za škodo pa je tožeča stranka izvedela 31. 3. 2008. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da je tožeča stranka šele z vlogo z dne 30. 8. 2011 vložila tožbo za plačilo terjatve 2.742,76 EUR, saj je takrat le razjasnila v okviru procesnih pravic, da odgovori na trditve tožene stranke, da ta del zahtevka po vtoževanem računu, ki se na njem glasi “pogodbena kazen” v razmerju med pravdnima strankama predstavlja pogodbeno škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila zaradi zamude pri izvedbi del, kar je naročnik tožeče stranke sankcioniral s pogodbeno kaznijo do tožeče stranke, v razmerju med pravdnima strankama pa gre za zatrjevano kršitev pogodbenih obveznosti v smislu 239. člena OZ v zvezi z 243. členom OZ in za povzročeno tako imenovano škodo zaradi zaupanja.

Če je tožeča stranka to škodo na računu v specifikaciji računa poimenovala “pogodbena kazen”, pri čemer pa je na računu št 50/10 z dne 2. 10. 2010 v uvodu izrecno navedla (listina A9 v spisu): “zaračunavamo vam škodo povzročeno na objektu K. v D.”, tožbo pa je vložila kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v smislu 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kar pomeni, da ji k predlogu ni bilo potrebno priložiti računa, temveč ga je morala le določno označiti in potem, ko je tožena stranka obrazloženo ugovarjala sklepu o izvršbi (drugi odstavek 53. člena ZIZ), izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in opravljena izvršilna dejanja, ter odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ), je tožeča stranka šele v vlogi z dne 30. 8. 2011 lahko razjasnila, kaj vtožuje pod “pogodbeno kaznijo”, saj v predlogu za izvršbo tega niti objektivno ni mogla, je pa to morala storiti skladno z določbo 108. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP, da je tožbo, ki je nepopolna, če se postopek začne s predlogom za izvršbo, naredila popolno in sklepčno.

Te razjasnilne trditve tožeče stranke pa ni mogoče šteti tako, da je šele z njimi postavila tožbeni zahtevek za povračilo škode, saj je ta bil postavljen že z vložitvijo predloga za izvršbo z dne 10. 12. 2010 in ne prvič šele z vlogo z dne 30. 8. 2011 kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ki v celoti spregleda specifičnost teka postopka iz izvršilnega v pravdni postopek in časovno zmožnost tožeče stranke, da trditve poda šele s prvo vlogo v pravdnem postopku, predvsem pa spregleda celovito vsebino vtoževanega računa, ki izrecno navede, da se z njim zahteva povračilo škode.

Res je, da je pogodbena kazen lahko med pogodbenima strankama dogovorjena tudi kot odmena za škodo (247.člen OZ), tako da je tožena stranka sicer utemeljeno opozorila v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da med pravdnima strankama pogodbena kazen ni bila dogovorjena, toda tožeča stranka s tem, ko je v dopolnitvi tožbe 30. 8. 2011 pojasnila, kaj dejansko predstavlja pogodbena kazen, ni šele tedaj vložila tožbenega zahtevka, temveč je le podala podrobne trditve zanj in predložila dokaze.

Tako je tožeča stranka z vložitvijo tožbe (predloga za izvršbo) z dne 10. 12. 2010 ob upoštevanju zastaralnega roka iz tretjega odstavka 352. člena OZ (odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti) v zvezi s 349. členom OZ (terjatve iz gospodarskih pogodb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih) tožbo za povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi tega, ker je morala svojemu naročniku dne 31. 3. 2008 priznati pogodbeno kazen, med drugim zaradi zatrjevane zamude pri izvedbi del na strani tožene stranke, vložila pravočasno, znotraj triletnega zastaralnega roka in je zato v tem delu pritožbi bilo ugoditi.

Pritožba pa nima prav, ko očita zmotno uporabo materialnega prava, kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za vtoževanih 5.760.00 EUR iz naslova škode zaradi sušenja objekta zaradi zastaranja terjatve.

Pritožba sicer meni, da je zmoten dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sušenje izvajala v avgustu in septembru 2007, češ da takšne trditve ni podala, vendar pa temu ni tako, saj je v vlogi z dne 30. 8. 2011 trdila: “iz e-maila z dne 29. 7. 2007 izhaja, da je nadzorni C. D. tožeči stranki posredoval urgenco s sledečo vsebino: Gradnja na objektu ne poteka skladno s terminskim planom: - zamuda pri postavitvi schiedel dimnikov/postavitev dimniških vratc-streha objekta/in posledično zamakanje celega objekta; s citiranim mailom tožeča stranka dokazuje, da je zamakanje objekta zaradi meteornih v vzorčni zvezi z neaktivnostjo pri izvedbi del s strani tožene stranke in je zato tožeča stranka bila dolžna takoj pristopiti k sušenju zidov”, torej je sodišče prve stopnje naredilo pravilen dejanski zaključek, da je tožeča stranka z deli na sušenju pričela „takoj“ , torej v avgustu (ker je mail z dne 29. 7. 2007) in jih izvajala še v septembru, ker je tožeča stranka še trdila, da je sušenje potekalo 24 ur dnevno dva meseca.

Ker so dela na sušenju objekta, glede na ugotovljeno dejansko stanje, bila končana konec septembra 2007, je tedaj tožeča stranka vedela tudi za strošek sušenja, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje in ne vzdržijo pritožbene trditve, da je škoda tedaj bila zgolj ocenjena, ker da je sodišče prve stopnje spregledalo dopis z dne 22. 9. 2010 (listina A 12 v spisu), kjer je to jasno zapisano, toda dopis glasi: “škoda, ki je bila povzročena, je samo ocenjena, in še ni zaračunana in navedena je postavka-sušenje objekta (dva meseca devet sušilcev) - 4.800,00 EUR”, kar ne more pomeniti nič drugega kot, da je tožeči stranki višina bila znana, vendar pa je toženi stranki še ni zaračunala.

Pa tudi če je škoda zgolj ocenjena, to ne pomeni, da še škoda oškodovancu ni znana, saj vèdenje o škodi ne pomeni, da mora poznati konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode in višino, saj ni potrebno, da je škoda določena, temveč določljiva (1). Tako je tožeča stranka konec avgusta vedela, koliko je znašala mesečna najemnina za en sušilec in koliko je bil strošek delavcev, ki so odnašali vodo, tako da so ji bili znani vsi elementi za določitev višine škode, če pa je menila, da je to samo ocenjena vrednost pa to ne pomeni, da je v smislu vèdenja o škodi še manjkal kakršenkoli element. Ker je tožeča stranka tako z iztekom septembra 2007 vedela za višino škode v zvezi sušenjem objekta, vedela je za povzročitelja škode in menila je, da tožena stranka škodo povzročila s kršitvijo pogodbe, je s 1. oktobrom 2007 začel teči triletni zastaralni rok za uveljavitev škode za sušenje v znesku 5.760,00 EUR glede na določbo tretjega odstavka 352. člena OZ v zvezi s 349. členom OZ in tožba bi bila vložena pravočasno, če bi bila vložena 1. 10. 2010. Tožba vložena 10. 12. 2010 pa je za vtoževano terjatev 5.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi vložena prepozno, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožba pa je utemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje, da je tožečo stranko prikrajšalo za obravnavo pred sodiščem in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z vtoževano terjatvijo za plačilo škode zaradi popravila klančnine v znesku 1.776,00 EUR in zaradi dodatnega dela na kleparskih delih v znesku 2.174,88 EUR, saj drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje zgolj na pavšalni ravni obrazložilo, da je vse dokaze, razen listinskih, zavrnilo, ker stranke z njimi ne dokazujejo odločilnih dejstev za odločitev v tem postopku ali pa so te nesporne, nato pa podajalo lastno dokazno oceno trditev strank, ne da bi zato imelo podlago v dokazih, ki sta jih predlagali stranki (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi stroški popravila klančine) ali pa mimo trditev tožeče stranke in zgolj kot nedokazno ocenjene in povzete trditve tožene stranke (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s kleparskimi deli).

Tožena stranka res ni na naroku za glavno obravnavo (zapisnik z glavne obravnave z dne 5. 6. 2012 - listna številka 79-80 spisa), potem ko je sodišče vse dokaze, razen listinskih zavrnilo, pri čemer je enako kot v sodbi zgolj pavšalno navedlo, da jih zavrača, ker so nepotrebni, saj stranke z njimi ne dokazujejo odločilnih dejstev oziroma so ta nesporna, uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in bi lahko skladno z določbo 286.b člena ZPP bila prekludirana za pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se smejo ne glede na opustitev pravočasnega notificiranja bistvene kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno uveljavljati le tiste kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, med njimi pa kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

Toda tožeča stranka tudi iz sedaj izpodbijane sodbe ni izvedela konkretno, zakaj je sodišče prve stopnje vse dokaze, razen listinskih, zavrnilo, predlagani pa so bili dokazi z zaslišanjem strank, zaslišanjem prič in dokaz z izvedencem gradbene stroke in tako ji ni mogoče očitati, da bi morala bistveno kršitev določb uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje, saj bi jo sicer prikrajšali za pravico do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave RS) in za pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) (2).

Tako je sodišče prve stopnje s pavšalnim zavračanjem dokaznih predlogov nedvomno storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je zato bilo pritožbi ugoditi v izpodbijanem delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka v znesku 1.776,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v znesku 2.174,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba pa ni izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje, kolikor je to zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na stroške izvedenskega mnenja v znesku 576,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato se šteje, da je v tem delu sodba sodišča prve stopnje nesporna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo glede I. točke izreka izpodbijane sodbe kolikor je z njo zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 6.336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) in ugodilo pritožbi v zvezi z izpodbijano I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe glede tožbenega zahtevka za plačilo 6.693,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nadaljnjih pravdnih stroškov in izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP in 355. člen ZPP), saj samo ne more odločiti o zadevi, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS), pritožbeno sodišče pa je moralo v celoti razveljaviti tudi odločitev glede izvršilnih stroškov kot glede pravdnih stroškov, ker je od končne odločitve o glavni stvari odvisna tudi odločitev glede vseh teh stroškov postopka (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti vse tiste dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali v zvezi svojimi trditvami, kolikor so te toliko določno podane, da jih je mogoče in jih je sploh potrebno dokazno preizkusiti z vsemi predlaganimi dokazi, po izvedenem dokaznem postopku pa bo moralo na podlagi skrbne dokazne ocene presoditi, katera dejstva šteje za dokazana, na ugotovljeno dejansko stanje pa bo moralo tudi pravilno uporabiti materialno pravo.

Op. št. (1): primerjaj dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 479 Op. št. (2): primerjaj sklep VS RS II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2011