Jedro

Glede na konkretne dejanske okoliščine oziroma način gradnje obstoječega dvojčka (njegovih konstrukcijskih elementov) z odstranitvijo investitorjevega dela ne bo prišlo do (gradbenega) posega v vmesno steno oz. drug skupen konstrukcijski element. Za samo odstranitev objekta tožnikovo soglasje zato ni potrebno neglede na to, da gre pri odstranitvi polovice dvojčka za ločitev investitorjevega dela objekta od dotedanje skupne vmesne stene.

Čeprav je sodišče delno ugodilo tožbi, so stroški tega sodnega postopka oziroma nagrada za odvetnikovo delo z vidika določb Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu enaki, kot če bi tožnik uspel v celoti.

Prizadeta stranka, ki je v tem upravnem sporu zastopala nasprotni interes od tožnikovega in s tem nastopala na strani toženke ter zagovarjala stališča izpodbijane odločbe, ni upravičena do povračila stroškov upravnega spora. Poleg tega iz stališč, navedenih v 12. in 13. točki obrazložitve, izhaja, da prizadeta stranka v odgovoru, ki ni obligatoren in njegova opustitev za stranko nima posledic, ni navedla ničesar, kar bi bilo pomembno za odločitev v tej zadevi, pa to ne bi bilo navedeno že v izpodbijani odločbi.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, izpostave Moste-Polje, št. 351-98/2013-85 z dne 23. 1. 2015 se odpravi glede gradbenega dovoljenja za gradnjo novega enostanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 783/3 k.o. ... II in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu (glede gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječe polovice dvojčka in garaže na istem zemljišču) se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki), na zemljišču parc. št. 783/3 k.o. ... dovolila odstranitev obstoječega enostanovanjskega objekta (investitorjeve polovice dvojčka) ter garaže in gradnjo novega enostanovanjskega objekta (polovice dvojčka), vse po čistopisu projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. ARH-02/2012, avgust 2014, izdelovalca B. in pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je tožnik v tem postopku sodeloval kot solastnik sosednje nepremičnine parc. št. 783/4 k.o. ... II, na kateri stoji druga polovica obravnavanega dvojčka. Upravni organ je presodil, da načrtovana gradnja kot nadomestna gradnja z odmikom 0,00 m od tožnikovega zemljišča izpolnjuje vse pogoje pogoje po določbah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10, v nadaljevanju OPN), veljavnega do spremembe (Uradni list RS, št. 9/13). Predloženi PGD zagotavlja, da gradnja ne bo ogrozila statične stabilnosti preostalega dela dvojčka, soglasje tožnika kot solastnika vmesnega zidu med obema polovicama dvojčka pa ni potrebno, saj pri gradnji v ta zid in temelj pod njim ne bo poseženo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in mu naložil, naj prizadeti stranki povrne 142,80 EUR stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi poudarja, da po zadnji spremembi PGD gradnja ne bo več posegala v skupno nosilno steno in temelj pod njo, saj je temeljenje objekta predvideno z nosilno temeljno ploščo debeline 40 cm na način, ki ne bo posegel v nosilna temeljna tla srednje prečne stene. Zato so neutemeljena tožnikova vztrajanja pri izsledkih statične presoje družbe C. d.o.o. in pri mnenju D.D. (sicer sodnega izvedenca).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi upravnima organoma obeh stopenj očita, da nista odločila na temelju zakona, ampak na podlagi drugih kriterijev, drugostopenjskega odločba pa nima niti razlogov o odločilnih dejstvih. Kršeni naj bi bili pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS). Ne strinja se z odmero pritožbenih stroškov, saj gre za zadevo, ocenljivo v denarni vrednosti, zato bi jih moral upravni organ obračunati po 1. alineji prvega odstavka tarifne št. 28. Poleg tega prizadeta stranka ni pasivna stranka v upravnem postopku, zato ji ne gre plačilo stroškov tega postopka na podlagi 114. člena ZUP.

Upravnemu organu očita, da ni pojasnil, zakaj šteje, da tožnikovo soglasje za gradnjo ni potrebno. V nadaljevanju zagovarja stališče, da obravnavni dvojček pomeni dvostanovanjsko stavbo zaradi skupnega temelja, skupne ločilne stene in armiranobetonske (AB) nosilne medetažne konstrukcije nad kletjo in lesene medetažne konstrukcije nad nadzemnima etažama. Omenjeni deli so skupni gradbeni elementi v večstanovanjski stavbi po 5. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1) in s tem skupna lastnina. Kadar pa gre za poseg v skupno lastnino, je po 67. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) potrebno soglasje ostalih lastnikov, torej tudi tožnika. Ker tega ni, pravica graditi ni izkazana. Sklicuje se na sodbi tega sodišča U 130/2006 in I U 916/2012. Navaja še, da bo nova stanovanjska hiša imela svojo novo nosilno steno, s čimer bo dosedanja vmesna stena med obema deloma dvojčka postala zunanja stena. Na ta način bo spremenjena njena funkcija oz. raba, zato „rezanja“ enote dvojčka od obstoječe skupne stene ni mogoče obravnavati drugače, kot da gre za poseg vanjo, z njim pa se popolnoma spremeni konstrukcijska in statična stabilnost stavbe.

Nepravilna je presoja statične stabilnosti objekta, v zvezi s tem pa upravni organ ni odgovoril na vprašanje podbetoniranja temeljev. Na to je opozoril že D.D. v svojem mnenju, ki ga je tožnik predložil v postopku. Prav tako je tudi sodna izvedenka E.E. zavzela stališče, da rušenje posega v celotno konstrukcijo objekta.

Oporeka, da gre v obravnavanem primeru za nadomestno gradnjo in da je zato odmik 0,00 m od njegovega zemljišča dopusten brez njegovega soglasja. Upravni organ je spregledal določbo 7. alineje 5. točke 13. člena OPN, ki definira, kakšna gradnja nadomestnih objektov je dopustna. S tem vprašanjem se upravni organ ni ukvarjal. Brez njegovega soglasja ni mogoče zgraditi niti podzemne etaže (kleti), saj mora biti ta po 8. točki 24. člena OPN odmaknjena najmanj 3 m. Predlaga, naj sodišče izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi in postopek ustavi ter mu prizna stroške tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitor A.A. v odgovoru na tožbo opozarja na tožnikova nasprotujoča ravnanja, med drugim, da je v upravnem postopku nasprotoval podbetoniranju, sedaj pa ga zahteva, in da v tožbi izpostavlja, kakšna škoda mu bo nastala, če investitor ne bo po rušitvi takoj nadaljeval z gradnjo, kljub temu pa je predlagal izdajo začasne odredbe, naj investitor preneha z gradbenimi deli. Poudarja, da je v postopku postavljena sodna izvedenka E.E. ugotovila, da je gradnja možna tudi brez podbetoniranja, zato tožnik neutemeljeno vztraja pri mnenju D.D. V dokaz ustreznosti projekta prizadeta stranka prilaga izvedensko mnenje F.F. z dne 1. 6. 2015, ki ga je za potrebe inšpekcijskega postopka, začetega na tožnikov predlog, naročil Inšpektorat RS za okolje in prostor. Mnenje dokazuje, da so bili pri izvajanju del sprejeti in izvedeni vsi potrebni varnostni in zaščitni ukrepi, v njem pa je izpostavljeno, da je edina nevarnost za tožnika njegova nelegalna nadzidava in dozidava objekta, ne pa investitorjeva dela. Podobno je ugotovila že izvedenka E.E. Opozarja še, da drugi solastnik nepremičnine parc. št. 783/4 k.o. ... G.G. gradnji ni nikoli nasprotoval, kar dokazuje, da gradnja dejansko ne predstavlja nevarnosti za tožnikovo življenje in nastanek škode. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče glede na navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo uvodoma poudarja, da je upravni spor namenjen preizkusu zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), konkretno izdanega gradbenega dovoljenja za odstranitev objekta in za gradnjo novega. Zakonitost izdane prvostopenjske odločbe pa se presoja z vidika dejanskega stanja v času njene izdaje in tedaj veljavnih predpisov in ne na podlagi kasneje nastalih dejstev (v obravnavanem primeru že izvršenega rušenja). Zato je za odločitev nepomembno izvedensko mnenje F.F. z dne 1. 6. 2015, kolikor naj bi potrjevalo strokovno izvedbo rušenja. Poleg tega navedeno vprašanje sploh ni predmet obravnave v tem upravnem sporu, ampak so to pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Za odločitev o tožbi je nepomembno investitorjevo nasprotovanje izdani začasni odredbi z dne 11. 5. 2015, saj bo to predmet odločanja o ugovoru, ki ga je zoper njo vložil 3. 6. 2015. Kar zadeva dejstvo nelegalne nadzidave in dozidave tožnikovega dela dvojčka, to po podatkih upravnega spisa v upravnem postopku ni bilo zatrjevano (nedovoljena tožbena novota v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1), posledično tudi ne ugotovljeno v izpodbijani odločbi, zato ga sodišče v tem upravnem sporu ni moglo upoštevati. Dodaja pa, da če to drži, tožnik načrtovani gradnji ne more nasprotovati zaradi okoliščin, ki jih je z nezakonito gradnjo sam povzročil. Omenjeno bo upravni organ, kolikor se bo to pokazalo za potrebno, upošteval v ponovljenem postopku.

Tožnik v II. točki tožbe izraža nestrinjanje z drugostopenjsko odločbo, v III. točki pa pojasnjuje, da je svoje pritožbene očitke, ki niso bili presojeni v postopku na drugi stopnji, dolžan ponoviti v tožbi. Ker nato v nobenem delu (tudi ne v stroškovnem) ne predlaga odločitve, ki bi se nanašala na odločbo druge stopnje, se sodišče – ker je v upravnem sporu vezano na tožbeni predlog (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), predlagana pa je le odprava prvostopenjske odločbe –, do zatrjevanih nepravilnosti drugostopenjske odločbe ni posebej opredeljevalo.

Sodišče se ne strinja s tožbenim očitkom, da organ ni pojasnil, zakaj v obravnavnem primeru ni potrebno tožnikovo soglasje za gradnjo. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da soglasje za manjši odmik ni potrebno, ker gre za nadomestno gradnjo (peti odstavek 24. člena OPN). Prav tako se je upravni organ opredelil do soglasja z vidika varovanja tožnikove solastninske pravice na dosedanji skupni vmesni steni med obema polovicama dvojčka in temelji pod njo z vidika petega odstavka 67. člena SPZ. Ta določa, da je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Organ je zavzel stališče, da soglasje ni potrebno, saj ne odstranitev ne gradnja novega objekta po PGD ne bosta posegla v omenjeno steno, za zagotavljanje statične stabilnosti tožnikovega dela pa v spremenjenem PGD ni več predvideno podbetoniranje temeljev dosedanje skupne vmesne stene (kar bi predstavljajo poseg v njegovo solastnino na tej steni), ampak temeljenje z gradnjo nosilne temeljne plošče debeline 40 cm brez posegov v nosilna temeljna tla srednje prečne stene. Upravni organ se je torej opredelil do tožnikovega soglašanja h gradnji in ga opredelil kot nepotrebnega. Tožnikovo nestrinjanje s temi stališči pa ni več vprašanje obrazloženosti odločbe.

K I. točki izreka V zadevi je sporno, ali je načrtovana gradnja novega objekta v oddaljenosti 0,00 m od tožnikovega zemljišča parc. št. 783/4 k.o. ... v skladu z OPN. Ta v 24. členu določa, da če ni z gradbeno črto določeno drugače, mora biti odmik stavbe tipa NA (v obravnavanem primeru ni sporno, da gre za tako stavbo) od meje sosednje parcele najmanj 4 m (prvi odstavek). Manjši odmik stavbe od parcelne meje brez soglasja lastnikov sosednjih parcel je dopusten takrat, kadar se na mestu poprej odstranjene zakonito zgrajene stavbe postavi nova (nadomestna) stavba (peti odstavek). Odmik podzemnih etaž od meje sosednjih parcel mora biti najmanj 3 m, manjši odmik pa je mogoč s pisnim soglasjem lastnika sosednje parcele (osmi odstavek). V skladu s 45. točko prvega odstavka 3. člena OPN je nadomestna gradnja odstranitev obstoječega objekta in gradnja novega po določbah tega odloka.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik že v svoji vlogi dne 24. 9. 2013 navajal, da je načrtovani objekt glede na obstoječega večji in v kleti poglobljen, ter da iz PGD ne izhaja, da ustreza pogojem za nadomestno gradnjo, s tem pa ne izpolnjuje pogoja za manjši odmik od predpisanega v 24. členu OPN. Zavzel je tudi stališče, da je pri uporabi termina „nadomestna gradnja“ jasno, da se mora nova stavba ujemati s staro in se ne sme bistveno spreminjati v namembnosti, zunanjosti, velikosti in vplivov na sosednje objekte.

Upravni organ se v izpodbijani odločbi do omenjenih pomislekov, ki dejansko pomenijo, da kot nadomestne gradnje ni mogoče obravnavati vsakršne novogradnje na mestu poprej odstranjenega objekta, ni opredelil, pa bi se moral, in sicer tudi z vidika 123. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07). Od odgovora na vprašanje, ali je načrtovani objekt mogoče šteti za nadomestni objekt, je namreč odvisna „ugodnost“ gradnje brez odmika od tožnikovega zemljišča, ne pa na predpisani razdalji najmanj 4 m. ZGO-1 ne pozna (več) pojma nadomestne gradnje, ampak le še gradnjo novega objekta, njegovo rekonstrukcijo in odstranitev (7. točka prvega odstavka 2. člena). ZGO-1B je v prvem odstavku 123. člena določil, da se z dnem začetka uporabe tega zakona za potrebe izdajanja gradbenega dovoljenja šteje, da pojem nadomestna gradnja pomeni odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega; če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, to neglede določbe v prostorskem aktu pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. V obrazložitvi sprememb (Poročevalec DZ, št. 83/07) je pojasnjeno, da se s tem členom ureja prevezava na prostorske akte, ki bi morebiti še uporabljali pojem nadomestne gradnje in se pri tem vezali na definicijo nadomestne gradnje v veljavnem ZGO-1. Glede na navedeno in postavljeni tožnikov ugovor v postopku bi moral upravni organ v izpodbijani odločbi najprej zavzeti jasno stališče, ali OPN za nadomestno gradnjo na območju načrtovane gradnje postavlja še katere druge omejitve razen te, da gre za gradnjo novega objekta na mestu poprej odstranjenega. Nenazadnje v omenjeni 45. točki prvega odstavka 3. člena OPN pri nadomestni gradnji zahteva gradnjo novega objekta po določbah tega odloka, v nadaljevanju pa so nekatere določbe, ki nadomestno gradnjo posebej urejajo (npr. v 13. členu). Če OPN drugih omejitev nima, pa bi se moral upravni organ opredeliti do dopustnosti obravnavane nadomestne gradnje še z vidika 123. člena ZGO-1B. Dodatno nejasnost glede tega, ali gre v obravnavani zadevi samo za nadomestni objekt, namreč vnaša dejstvo, da je upravni organ odmike načrtovanega novega objekta glede na preostala sosednja zemljišča, v delu pa tudi od tožnikovega zemljišča parc. št. 783/4 k.o. ... (na JZ delu), preverjal z vidika zahteve OPN po odmiku 4 m, ki velja za gradnjo novih objektov. Zato se postavlja vprašanje, ali ni treba načrtovanega objekta morda obravnavati tako, kot da bi investitor najprej zgradil nadomestni objekt enake velikosti, potem pa ga prizidal ali nadzidal, pa bi na ta način doseženo povečanje bilo v skladu s pogoji iz OPN.

Ker sodišče izpodbijane odločbe glede obravnavanega vprašanja ne more preizkusiti, je tožbi delno ugodilo, gradbeno dovoljenje za gradnjo novega enostanovanjskega objekta odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). S tem v zvezi dodaja, da če bo organ ugotovil, da gre za nadomestni objekt, bo treba določbe OPN o manjšem odmiku brez soglasja lastnika sosednje nepremičnine že po naravi stvari upoštevati tudi za kletno etažo. Osmi odstavek 24. člena OPN, na katerega se sklicuje tožnik, v razmerju do odmika iz prvega odstavka pomeni le to, da je odmik podzemnih delov stavbe lahko manjši (3 m) glede na sicer predpisan odmik same stavbe nad terenom (4 m).

Ob vsem tem pa sodišče dodaja, da gre v konkretni zadevi za nesoglasje med sosedoma, od katerih naj bi eden (tožnik) brez gradbenega dovoljenja nadzidal svoj objekt na parcelni meji, drugi (prizadeta stranka) pa želi ob tej meji graditi. Ob predpostavki, da so trditve glede tožnikove gradnje pravilne, sta oba v enakem pravnem položaju, saj bo tudi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Zato bi bilo vprašanje odmika mogoče rešiti, če bi oba uspela skleniti poravnavo, ki je za take primere predvidena v prvem odstavku 137. člena ZUP. Ta določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, si mora uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas prizadevati, da se stranke poravnajo, bodisi v celoti ali pa vsaj glede posameznih spornih točk – v konkretnem primeru glede manjšega odmika od meje, upoštevajoč, da je soglasje zanj v prostem razpolaganju strank (tako tudi J. Breznik in ostali v: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 457).

K II. točki izreka Ni sporno, da je predmet gradbenega dovoljenja za odstranitev objekta investitorjeva polovica dvojčka, ki si s tožnikovim delom deli vmesno steno (skupna vmesna stena). Tožnik trdi, da bo investitor posegel v skupni (torej tudi v njegov) vmesni zid v trenutku, ko bosta na vogalih skupne stene „odrezana“ zadnji in sprednji zid investitorjevega obstoječega objekta, s čimer bo dosedanja notranja stena dobila novo funkcijo, saj bo postala zunanja stena tožnikovega objekta. Za tak poseg pa bi moral investitor v skladu s 67. členom SPZ pridobiti njegovo soglasje. Poleg tega bo z rušitvijo obstoječe polovice dvojčka ogrožena statična stabilnost njegove polovice, zato v tožbi vztraja, da bi moral investitor podbetonirati skupne temelje obstoječega objekta.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je tožnik svoj očitek o statični ogroženosti svojega dela objekta utemeljeval s strokovnim mnenjem, ki ga je izdelalo podjetje C. d.o.o. To mnenje je upravni organ zavrnil (8. stran obrazložitve), saj je bila statična presoja v njem izdelana na teoretični predpostavki, ne pa na dejanskem stanju obstoječega objekta. Tožnik je nato (januar 2014) predložil še mnenje D.D., sodnega izvedenca za gradbeno stroko, ki je to mnenje izdelal na podlagi vizualnega ogleda objekta in na podlagi predložene dokumentacije. Ker je v nasprotju s PGD zavzel stališče, da bo z odstranitvijo investitorjevega dela dvojčka prišlo do vplivov na konstrukcijo objekta, je upravni organ za presojo ogroženosti statične stabilnosti tožnikovega objekta postavilo izvedenko gradbene stroke E.E. Iz povzetka njenega mnenja in zaslišanja na ustni obravnavi 27. 8. 2014 v obrazložitvi gradbenega dovoljenja (12. in 13. stran) je razvidno: da imata stanovanjski polovici skupno ločilno steno; da bo ta zaradi odstranitve investitorjeve polovice dvojčka razbremenjena (ker bo novi del načrtovanega objekta z njim dilatiran); da je vsaka medetažna konstrukcija dvojčkov svoj del (opravljeno sondiranje je pokazalo, da sredinski vzdolžni nosilec in plošča nista kontinuirana); da AB plošča nad kletjo ni skupni konstrukcijski element; da z rušenjem plošč in nosilcev investitorjevega dela dvojčka ne bo poslabšana nosilnost in stabilnost tožnikovega objekta; da je treba zaradi predvidene poglobitve kleti investitorjevega novega objekta po odstranitvi obstoječe polovice izvesti podbetoniranje temelja do polovice širine skupne stene; da se s podbetoniranjem posega v temelj skupne stene. Kot izhaja iz zapisnika ustne obravnave, je izvedenka izrazila tudi stališče, da v primeru zadostnega odmika kleti brez podbetoniranja ne bi šlo več za poseg v temelj skupne stene.

Glede na ta stališča je investitor v nadaljevanju postopka predložil spremenjen PGD (čistopis iz avgusta 2014) in v njem predvidel rušenje, ki bo izvedeno na način, da z njim ne bo konstrukcijskih posegov v srednjo nosilno steno in temelj pod njo, temeljenje novega objekta pa je predvidel z nosilno temeljno ploščo debeline 40 cm, brez posegov v nosilna temeljna tla srednje prečne stene.

Iz navedenih stališč izvedenke gradbene stroke tudi po prepričanju sodišča izhaja, da glede na konkretne dejanske okoliščine oziroma način gradnje obstoječega dvojčka (njegovih konstrukcijskih elementov) z odstranitvijo investitorjevega dela ne bo prišlo do (gradbenega) posega v vmesno steno oz. drug skupen konstrukcijski element. Za samo odstranitev objekta tožnikovo soglasje zato ni potrebno neglede na to, da gre pri odstranitvi polovice dvojčka za ločitev investitorjevega dela objekta od dotedanje skupne vmesne stene. Tožnik navedenega ne more izpodbiti s pavšalnim vztrajanjem, da naj bi oba dela imela skupno AB nosilno medetažno konstrukcijo nad kletjo in leseno medetažno konstrukcijo nad nadzemnima etažama.

Res je izvedenka kot ukrep za zagotovitev stabilnosti tožnikovega objekta zahtevala podbetoniranje temelja skupne vmesne stene, ob tem pa izrazila stališče, da če bi imela poglobljena klet investitorjevega novega objekta zadosten odmik in podbetoniranja ne bi bilo, ne bi bilo niti posega v skupno steno. Iz tega izhaja, da je podbetoniranje dejansko ukrep, ki je potreben zaradi predvidene poglobitve kleti investitorjeve polovice dvojčka, torej šele zaradi načrtovane gradnje novega objekta, tako da z vidika odstranitve objekta v nobenem primeru ni relevanten.

Rušenje dela dvojčka v konkretnem primeru torej ni poseg, za katerega bi moral investitor pridobiti tožnikovo dovoljenje, saj z načinom odstranitve v smislu tehničnega postopka ne bo poseženo v dosedanjo skupno vmesno steno. Tožnik se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na stališča tega sodišča v sodbah U 130/2006 in I U 916/2012, saj niti ne zatrjuje, da je šlo v omenjenih zadevah za identično dejansko stanje tako z vidika lastnosti obstoječih kot v pogledu značilnosti načrtovanih novih objektov. Sodišče zato zgolj pojasnjuje, da je v prvi zadevi investitor vložil zahtevo za gradbeno dovoljenje za legalizacijo rekonstrukcije stanovanjskega objekta, ni pa izkazal pravice graditi za izvedena dela, s katerimi je posegel v skupni zid. V drugi zadevi, na kar je utemeljeno opozoril upravni organ v izpodbijani odločbi (19. stran obrazložitve), pa je sodišče odločalo o primeru, ko je imel dvojček poleg skupne stene še skupno strešno konstrukcijo, nameravana ločitev (odstranitev) dela dvojčka pa je bila predvidena po sredini obstoječega dimnika in po sredini skupne strešne kritine, torej s posegom v skupno lastnino, investitorja pa nista zatrjevala, da posega v skupno steno z odstranitvijo ne bo oz. sta v pritožbi celo navedla, da je konstrukcija stavbe izvedena enotno za oba dela dvojčka. Povedano pomeni, da avtomatično enačenje pravnih posledic odstranitve polovice dvojčka za vse primere ni mogoče, saj je odvisno od načina gradnje (konstrukcijske povezanosti obeh delov v smislu skupnih konstrukcijskih elementov) in od tehnike odstranjevanja dela objekta.

Poleg tega je v tej zadevi iz celotnega poteka postopka, vlog strank in njihovih izjav na ustnih obravnavah razvidno, da je tožnik ves čas odrekal soglasje k načrtovani gradnji (odstranitvi in novogradnji). Tako je njegova pooblaščenka na ustni obravnavi 27. 8. 2014 med drugim navedla, da gre v konkretnem primeru za poseg v skupne nosilne konstrukcijske elemente, da je pravica stranke z interesom, da varuje svoje lastninska upravičenja, četudi za ceno, da soglasja ne da, in da je drugotnega pomena, ali gre za tehnično sprejemljive rešitve. Navedeno brez dvoma pomeni, da je tožnik zavrnil soglasje tudi za poseg, s katerim bi bilo poseženo v temelje skupne vmesne stene, to je za podbetoniranje.

Glede na navedeno je razumljivo investitorjevo ravnanje, da je po izraženem stališču izvedenke glede potrebnosti podbetoniranja temeljev in ob odsotnosti tožnikovega soglasja za tak ukrep spremenil PGD in predvidel drugačno temeljenje svojega objekta (z nosilno temeljno ploščo debeline 40 cm in brez posegov v nosilna temeljna tla srednje prečne stene). Zakaj naj bi šlo v tem primeru za poseg v skupne elemente, iz tožbe ni razvidno, zato je stališče, da gre tudi po spremembi PGD za tak poseg, neutemeljeno.

Zaradi spremenjenega PGD se tožnik ne more uspešno sklicevati niti na to, da je varnost njegovega objekta še bolj ogrožena, ker je podbetoniranje iz njega izpuščeno (nadomestil ga je odmik kleti z gradnjo nosilne temeljne plošče, op. sodišča). Čistopis PGD iz avgusta 2014 mu je bil namreč poslan v izjavo (poziv z dne 8. 9. 2014), v odgovoru z dne 25. 9. 2015 pa spremembam z vidika statike obrazloženo ni nasprotoval, ampak je pavšalno vztrajal pri dosedanjih navedbah. Poleg tega je navedel, da skuša spremenjeni PGD teoretično rešiti gradnjo na način, da se z njo ne posega v skupne konstrukcijske elemente, vseeno pa da stoji na stališču, da investitor potrebuje njegovo soglasje, ker se spreminja raba dosedanje vmesne stene.

Ob takem stanju (ker zoper nove rešitve ni bilo ugovorov, ki bi se nanašali na statiko) je upravni organ ravnal pravilno, ko se je pri presoji, ali so izpolnjene zahteve projektiranja za gradnjo, oprl na predloženi PGD, v zvezi z njim pa je bil dolžan presoditi le še, ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ter ali so revidenti in odgovorni revidenti, ki so jo opravili, med revidiranjem izpolnjevali pogojev za revidenta in odgovornega revidenta (4. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Tako mu ni bilo treba niti posebej pojasnjevati, zakaj podbetoniranje po spremembi PGD ni več potrebno. Posledično je za odločitev v tem upravnem sporu nepomembno tožbi priloženo dodatno mnenje D.D. iz aprila 2015. Tožnik ne zatrjuje, da predloženi PGD za odstranitev objekta in za gradnjo novega nima vseh sestavin, ki jih določa Pravilnik o projektni dokumentaciji. Kot izhaja iz izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja (točka (I/4) in iz predloženega PGD, je njegov sestavni del tudi čistopis načrta gradbenih konstrukcij iz avgusta 2014, v njem pa izjava odgovornega projektanta o rušenju, ki da je predvideno na način, da ne bo konstrukcijskih posegov v srednjo nosilno steno in temelj pod njo, in o temeljenju objekta na način, da ne bo posegov v nosilna temeljna tla srednje prečne stene, poleg tega pa tudi, da je treba pred izvedbo izdelati tehnološki načrt rušenja obstoječega objekta in gradnjo novega.

Sodišče se strinja z upravnim organom, da je navedeno zadostna podlaga za odločitev, da za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev objekta in novogradnjo z vidika zagotavljanja statične stabilnosti tožnikovega dela dvojčka (kot tudi z vidika stanja dotedanje skupne vmesne stene, ki ostaja nespremenjeno), ni bilo ovir. Glede na omenjeno določbo 66. člena ZGO-1 je očitno, da upravni organ brez nasprotnih trditev in zanje predloženih dokazov (prvi odstavek 65. člena ZGO-1), ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti in strokovnosti v njej predstavljenih rešitev. Te pripravijo projektanti oz. odgovorni projektanti, to je osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oz. ki projektantu odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo, skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev (4.2.1. točka istega člena). Omenjene pooblaščene osebe odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). Vse to pomeni, da gradbeno dovoljenje potrjuje, da za gradnjo (sem sodi tudi odstranitev objekta) z vidika izpolnjevanja upravnopravnih pogojev ni ovir, kar pa ne izključuje odgovornosti projektanta, investitorja ali drugega udeleženca pri gradnji za škodo, ki pri tem nastane.

Kar zadeva predlog sodne izvedenke, naj se opravi komisijski pregled, iz obrazložitve njenega mnenja z dne 10. 7. 2014, izhaja, da gre za dejanje pred začetkom rušenja, kar pomeni, da se nanaša na fazo izvajanja gradnje. Zato se upravni organ do tega predloga v obravnavanem postopku ni bil dolžan opredeliti. Drugačno tožbeno stališče je neutemeljeno.

Investitor ne potrebuje tožnikovega soglasja za odstranitev objekta niti zaradi zatrjevane spremenjene funkcije dosedanje skupne vmesne stene, ker da naj bi ta postala zunanja stena njegovega objekta. Ker je investitor zahteval tudi gradbeno dovoljenje za gradnjo novega oziroma nadomestnega objekta, bo vprašanje, ali nov objekt glede na način gradnje dejansko spreminja rabo te stene in je zato potrebno soglasje, predmet obravnave v ponovljenem postopku za izdajo dovoljenja za gradnjo novega objekta. Zato sodišče glede na vse do sedaj znano le pripominja, da bo pri tem treba upoštevati ne le golo dejstvo notranja/zunanja stena, ampak tudi to, ali je spremenjena njena (v dosedanjem postopku ugotovljena) funkcija požarnega zidu, ali je zaradi načina izvedbe dilatacije (ki bo zapolnjena z izolacijskim materialom) dejansko mogoče govoriti o zunanji steni, ali je to funkcijo v gradbenem smislu vmesna stena opravljala že v starem dvojčku ipd.

Ker tožnik v tožbi ne nasprotuje rušenju garaže, je sodišče glede na vse navedeno in ob presoji, da za odločitev ostale tožbene navedbe niso pomembne, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K III. in IV. točki izreka Če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje (tretji odstavek 25. člena ZUS-1).

Čeprav je sodišče delno ugodilo tožbi, so stroški tega sodnega postopka oziroma nagrada za odvetnikovo delo z vidika določb Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu enaki, kot če bi tožnik uspel v celoti. Sodišče mu jih je zato priznalo v skladu z omenjenim pravilnikom, ki v 5. členu določa tudi to, da se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku po tem pravilniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če v postopku nastanejo stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, je po drugem odstavku 3. člena pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV (kot je to v obravnavanem primeru razvidno iz seznama davčnih zavezancev DURS), od tega zneska upravičen še do priglašenega 22 % DDV, to je 49,87 EUR. V presežku je zahtevek za povračilo v tožbi priglašenih stroškov neutemeljen. Kljub delnemu uspehu s tožbo tožnik po presoji sodišča ne more dobiti povrnjenih stroškov za izdano začasno odredbo z dne 11. 5. 2015. Ta je bila izdana zaradi izkazane verjetnost nastanka težko popravljive škode v smislu negativnega vpliva gradnje na stabilnost in varnost njegovega dela dvojčka, kar pa je bilo zavrnjeno z odločitvijo o zavrnitvi tožbe zoper gradbeno dovoljenje za odstranitev objekta, tožnik pa ni uspel izkazati negativnega statičnega vpliva na njegov objekt niti z vidika gradnje novega objekta. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Glede na navedeno prizadeta stranka, ki je v tem upravnem sporu zastopala nasprotni interes od tožnikovega in s tem nastopala na strani toženke ter zagovarjala stališča izpodbijane odločbe, ni upravičena do povračila stroškov upravnega spora. Poleg tega iz stališč, navedenih v 12. in 13. točki obrazložitve, izhaja, da prizadeta stranka v odgovoru, ki ni obligatoren in njegova opustitev za stranko nima posledic, ni navedla ničesar, kar bi bilo pomembno za odločitev v tej zadevi, pa to ne bi bilo navedeno že v izpodbijani odločbi.