Jedro

Kadar delodajalca istočasno zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se skladno z 11. členom ZKolP uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Da se lahko opravi primerjava, katere določbe so ugodnejše, pa je treba najprej ugotoviti, ali kolektivne pogodbe dejansko urejajo vsebinsko isti institut (faktor Foe). Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je mogoče Foe iz Dogovora 2017 uporabiti v novem plačnem sistemu. Pravilno je ugotovilo, da faktor Foe po vsebini ni več enak, kot tudi, da se je stari Foe deloma pretvoril v novo osnovno plačo, zato vrednost Foe iz Dogovora 2017 ne more biti uporabljena v novem plačnem sistemu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 2. člen Dogovora o ureditvi razmerij z dne 20. 12. 2017 (Dogovor 2017) med predlagateljem in nasprotnim udeležencem ni prenehal veljati (I. točka izreka) in zavrnilo predlog, da je nasprotni udeleženec dolžan upoštevati 2. člen Dogovora 2017 pri izračunu plač; da je kršil navedeni člen, ker od 1. 1. 2020 pri izračunu plač zaposlenim, za katere je bil Foe po Dogovoru 2017 ugodnejši, tega ni upošteval; da mora napraviti izračun plač na podlagi Kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev A. d. d. z dne 30. 12. 2019 (PKP 2019), Dogovora o sklenitvi kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev družbe A. d. d. z dne 30. 12. 2019 (Dogovor 2019) in Dogovora 2017, in sicer od 1. 1. 2020 dalje, pri tem pa za vsakega upoštevati vrednost Foe, ki je zanj ugodnejša in izplačati morebitno razliko med tako izračunanimi in dejansko izplačanimi plačami skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da mora objaviti sodbo na oglasnih deskah in intranetu (II. točka izreka). Odločilo je, da mora predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nasprotni udeleženec z dvema reprezentativna sindikatoma sklenil PKP 2019, ki velja od 1. 1. 2020, in Dogovor 2019, ki je med drugim določil faktorje uspešnosti organizacijske enote (Foe) in se je uporabljal za plače do vključno decembra 2020, potem pa se naj bi Foe izračunal po PKP 2019. Predlagatelj PKP 2019 in Dogovora 2019 ni podpisal, je pa podpisal Dogovor 2017, ki se je med drugim nanašal na faktorje Foe in je te določil na način, da je vrednosti, ki so veljale na dan podpisa dogovora, povišal za 3 odsotne točke. S PKP 2019 je prišlo do nekaterih sprememb, obdržal pa se je del plače na podlagi delovne uspešnosti. Z Dogovorom 2019 so bili določeni Foe z nižjo vrednostjo kot v Dogovoru 2017, zato mora nasprotni udeleženec upoštevati vrednosti Foe, ki so za delavce ugodnejše (11. člen ZKolP). Formula za izračun dela plače na podlagi delovne uspešnosti se ni spremenila, zato se lahko uporabi Foe iz Dogovora 2017. Čeprav se plače delavcem niso znižale, se tudi niso povišale. Masa plač je ostala približno enaka, kar je bil cilj nasprotnega udeleženca, kot je izpovedal B. B. Z višanjem osnovnih plač na račun dodatkov se plače niso znižale, znižale pa so se glede na spremembe, ki bi delavcem pripadale s 1. 1. 2020 upoštevajoč nov Zakon o minimalni plači, če bi veljal prejšnji plačni sistem. Čeprav je bil stari Foe vključen v formulo za prevedbo osnovnih plač, do dejanskega učinka ni prišlo. Pri nekaterih delavcih ni imel vpliva na osnovno plačo, kar je predlagatelj prikazal na modelu konkretnega zaposlenega, to pa je priznala tudi priča C. C. Da se osnovne plače niso povišale na račun dela faktorja Foe, potrjuje tudi Predstavitev predloga plačnega modela v družbi A. d. d. po 31. 3. 2019 z dne 2. 4. 2019. Iz tega dokumenta tudi izhaja, da je nasprotni udeleženec primerjal oba Foe-ja in ni izpostavil vsebinskih, ampak le številčne spremembe. Nasprotni udeleženec tudi ni pojasnil vpliva starega Foe na nove plače in posledičnim znižanjem nove vrednosti Foe. Sodišče je ugotovilo, da je bil vpliv faktorja Foe pri prevedbi plač različen, kljub temu pa je zmotno zaključilo, da je vpliv bil, zato se Foe iz Dogovora 2017 ne more uporabiti v novem plačnem sistemu. Ni razloga, da se plača z novim sistemom ne sme povišati. Nasprotni udeleženec se je zavezal spoštovati Dogovor 2017, ki še vedno velja, v novem plačnem sistemu je še vedno uporabljen isti faktor (Foe), zato se lahko uporabi vrednosti iz Dogovora 2017. Ali se je osnovna plača zvišala na račun Foe iz Dogovora 2017, ni pomembno. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da se osnovna plača določi glede na zahtevnost dela, del plače za delovno uspešnost pa se ne sme pretvoriti v osnovno plačo. Odločitev bi morala biti odvisna od vprašanja, ali je Foe iz obdobja pred 1. 1. 2020 v svojem bistvu identičen Foe v novem plačnem sistemu. Oba imata isto poimenovanje, formula za izračun plače za delovno uspešnost ostaja enaka, tudi iz navedb nasprotnega udeleženca, da so nove vrednosti posledica delne vtopitve v osnovne plače, izhaja, da gre za isti faktor. Formula za izračun Foe je v bistvenem identična tisti iz PKP 2016, le nekoliko bolj je razdelana. Ob približno istih vrednostih, pripeljeta do enakih rezultatov. Nova formula ne izkazuje zmanjšanja Foe, zato ne drži, da je Foe nižje vrednosti zaradi delne vtopitve pri prevedbi osnovnih plač. Da zmanjšanje iz formule ni razvidno, bi lahko potrdil izvedenec finančne stroke, ki bi lahko tudi pojasnil, da sta Foe po PKP 2016 in PKP 2019 v bistvenem enaka. Z neizvedbo tega dokaza je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Formula za izračun Foe je bila vedno sporna. Foe se ni računal po formuli ne po PKP 2016 ne po PKP 2019, zato formula ne sme imeti pomena, ki ji ga je pripisalo sodišče. Formula ne bi smela biti bistvena tudi zato, ker so bile z Dogovorom 2017 dogovorjene točno določene vrednosti Foe. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se predlogu v celoti ugodi, podredno pa vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe ter priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Od 1. 1. 2020 je plačni sistem pri nasprotnemu udeležencu urejala PKP 2019. S PKP 2019 so se spremenile vrednosti osnovnih plač in formula za izračun faktorja uspešnosti organizacijske enote (Foe), ukinil se je dodatek za bolovanje in dodatek za stalnost, del plače iz naslova delovne uspešnosti pa se je še naprej računal po isti formuli. Istočasno s PKP 2019 je nasprotni udeleženec z dvema reprezentativnima sindikatoma, ki sta podpisala tudi PKP 2019, sklenil Dogovor 2019. V Dogovoru 2019 je bila določena formula za prevedbo osnovnih plač in vrednost faktorja Foe, ki se uporablja pri prevedbi plač in pri izračunu dela plače iz naslova delovne uspešnosti od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020, pri čemer pa so ti faktorji nižji kot v Dogovoru 2017. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 2. člen Dogovora 2017, ki ureja faktor Foe, ostaja v veljavi, izpodbijana sodba je v tem delu pravnomočna, kar pomeni, da so bile pri nasprotnem udeležencu na dan 1. 1. 2020 v veljavi tri kolektivne pogodbe, ki so urejale faktor Foe. Kadar delodajalca istočasno zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se skladno z 11. členom Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Ur. l. RS, št. 46/2006 in nasl.) uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Da se lahko opravi primerjava, katere določbe so ugodnejše, pa je potrebno najprej ugotoviti, ali kolektivne pogodbe dejansko urejajo vsebinsko isti institut (faktor Foe). Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je mogoče Foe iz Dogovora 2017 uporabiti v novem plačnem sistemu. Pravilno je ugotovilo, da faktor Foe po vsebini ni več enak, kot tudi, da se je stari Foe deloma pretvoril v novo osnovno plačo, zato vrednost Foe iz Dogovora 2017 ne more biti uporabljena v novem plačnem sistemu.

8. Delovna uspešnost se je pri nasprotnemu udeležencu tako pred spremembo plačnega sistema s PKP 2019 kot po njej računala na podlagi iste formule, to je Poe=Po*Foe*P.1 Čeprav se formula za izračun dela plače iz naslova delovne uspešnosti ni spremenila, to samo po sebi ne pomeni, da se lahko pri izračunu delovne uspešnosti uporabi Foe, kot je bil določen v prejšnjem plačnem sistemu. Ni sporno, da se poimenovanje faktorja Foe ni spremenilo. Tako pred 1. 1. 2020 kot po 1. 1. 2020 se je delovna uspešnost izračunala upoštevajoč Foe, spremenila pa se je vsebina Foe. Foe se v obeh plačnih sistemih izračuna na podlagi formule, ki je po PKP 2019 bistveno drugačna. Po PKP 2016 se je Foe izračunal po formuli Foe=(a*(R-S))/Do*Kp,2 po PKP 2019 pa po formuli Foe=a x (D-Dpog)/D x (R-S )/(D0 - MD) x Kp.3 Iz same primerjave obeh formul in njunih spremenljivk je razvidno, da na določitev Foe po PKP 2019 vplivajo druge spremenljivke. Posledično je Foe po svoji vsebini drugačen, gre za drug faktor, čeprav se ni preimenoval. Le v primeru, če se vsebina Foe ne bi spremenila, bi se lahko na podlagi 11. člena ZKolP ugotavljalo, kateri Foe je višji, iz Dogovora 2017 ali Dogovora 2019 oziroma PKP 2019. Ker uporaba vsebinsko drugačnega Foe v novem plačnem sistemu ni mogoča, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo preostali del zahtevka predlagatelja.

9. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neizvedbe dokaza s postavijo izvedenca finančne stroke, je neutemeljen. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloči sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče postavi izvedenca, kadar je za odločitev potrebno posebno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), kar ni primer v tej zadevi. Da iz formule Foe po PKP 2019 ni razvidno, da se je del starega Foe upošteval pri določitvi novih osnovnih plač, izhaja iz formule za izračun Foe, zato ni bilo potrebno posebno znanje, s katerim bi razpolagal le izvedenec finančne stroke. Izvedenec prav tako ni bil potreben za to, da bi pojasnil, ali sta Foe po PKP 2016 in PKP 2019 v bistvenem enaka, saj iz primerjave obeh formul za izračun Foe jasno izhaja, da gre za po vsebini različen faktor. Za takšen dokazni zaključek ni bilo potrebno posebno znanje, s katerim sodišče prve stopnje ni razpolagalo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog predlagatelja za postavitev izvedenca finančne stroke, svojo odločitev s tem v zvezi pa je tudi ustrezno obrazložilo.

10. V novem plačnem sistemu so bile osnovne plače določene glede na znesek stare osnovne plače, znesek obstoječe plače iz naslova delovne uspešnosti, dodatek za stalnost, minulo delo in nebolovanje, ponder delovnega mesta in procent dodatka za minulo delo (2. člen Dogovora 2019). Glede na prvi in drugi odstavek 127. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, delovna uspešnost pa glede na gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela. Nasprotni udeleženec je pri določitvi novih osnovnih plač sicer upošteval delovno uspešnost izračunano s starim Foe, kot tudi novi Foe, vendar slednje ne pomeni, da je osnovne plače določil nezakonito. Pri določitvi novih osnovnih plač so se upoštevale tudi stare osnovne plače, predlagatelj pa ne zatrjuje, da po starem sistemu osnovne plače niso bile določene upoštevajoč zahtevnost dela. Pri tem za odločitev v predmetni zadevi niti ni bistveno, da se je del starega Foe pretvoril v nove osnovne plače. Nasprotni udeleženec je s tem sicer utemeljeval, da je bil Foe v Dogovoru 2019 določen nižje, vendar okoliščina, da ni prikazano, da se je osnovna plača dvignila za toliko kot se je znižal Foe ne pomeni, da se je Foe le znižal, ne pa tudi vsebinsko spremenil. Kot je bilo že pojasnjeno, je Foe po PKP 2019 in Dogovoru 2019 po vsebini drugačen, zato se pri izračunu delovne uspešnosti od 1. 1. 2020 ne more uporabljati Foe iz Dogovora 2017. Posledično tudi ni pomembno, kakšen je bil vpliv starega Foe na določitev nove osnovne plače in okoliščina, da se zaradi upoštevanja Foe iz Dogovora 2017 pri določitvi osnovne plače slednja ni zvišala vsem delavcem.

11. Pritožbene navedbe, da formula za izračun Foe ni pomembna, ker naj bi bil faktor Foe znesek, neodvisen od formule, so neutemeljene. Iz 2. člena Dogovora 2017 izhaja, da se Foe, ki se uporablja in izplačuje kot del plače iz naslova delovne uspešnosti na dan sklenitve dogovora, poveča za tri odstotne točke za vsako organizacijsko enoto, dvig pa je veljal od 1. 1. 2018 dalje. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je Dogovor 2017 le povečal vrednost Foe, ki je bila izračunana na podlagi formule, ni pa spremenil narave Foe na način, da bi določil, da je Foe fiksna vrednost in ni več predmet izračuna. Dejstvo, da nasprotni udeleženec ni dvakrat do štirikrat na leto izračunal Foe, kot je bilo predvideno v 11. členu PKP 2016, ni odločilno. Prav tako ne, da je nasprotni udeleženec tudi po 1. 1. 2021 uporabljal vrednosti Foe, kot so bile začasno določene v Dogovoru 2019. Nasprotni udeleženec je glede tega zatrjeval, da je tudi v letu 2021 in 2022 uporabil vrednost Foe iz Dogovora 2019, ker bi bil Foe po formuli za izračun po PKP 2019 negativen, zato so s sklepi uprave ohranili vrednost Foe iz Dogovora 2019, da ne bi prišlo do znižanja plač. Slednje ne dokazuje, da se Foe ne računa po formuli in da gre za fiksni znesek, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

12. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi nasprotni udeleženec, saj njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pri čemer je Po osnovna plača, Foe faktor uspešnosti organizacijske enote, P pa ponder. 2 R je neto realizacija OE; S so vsi stroški OE vključno z Do; Do je osnovni strošek dela OE (plače brez Foe); a je delež pokritja 3; KP je faktor za korekcijo učinkov ponderjev. 3 R je neto realizacija igralniških OE brez realizacije iz naslova napitnine in neto realizacija gostinsko hotelskih OE povečana za interne popuste; S so vsi stroški OE, vključno z Do. V stroških OE igralnic so stroški reinvestiranja v goste: strošek hrane, strošek pijače, strošek nočitve, strošek wellnessa, ki jih igralnica koristi kot storitev s strani gostinstva po interno dogovorjenih cenah na osnovi voucherjev; Do je osnovni strošek dela OE, brez stroškov dela članov uprave in delavcev, ki imajo plačo določeno z mnogokratnikom in vsebuje natančno določene stroške izplačanih bruto plač in drugih osebnih prejemkov; MD je strošek dela na osnovi dodatka za minulo delo; a je delež pokritja 3; KP (faktor za korekcijo učinkov ponderjev) je vsota osnovnih plač zaposlenih / vsota zmnožkov (osnovne plače x ponder DM); D je strošek dela (po interni metodologiji) in vsebuje natančno določene postavke bruto plač, drugih osebnih prejemkov, stroške plačil študentskim servisom, stroške sejnin in plačil za opravljanje funkcije nadzornikov in članom komisij nadzornega sveta ter strošek pogodb o delu in strošek premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja; Dpog je strošek pogodbenega dela; Po je osnovna plača; P je ponder Foe.