Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je odmerjena v sklsdu z ustavljeno sodno prakso.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 6.967,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.860,00 EUR od 2. 10. 2002 in od 107,96 EUR od 19. 11. 2002 ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 7.317,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.860,00 EUR od 2. 10. 2002, od 350,00 EUR od 19. 11. 2002 in od 107,96 EUR od 19. 11. 2002. Spremenilo je tudi stroškovno odločitev. V ostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora toženka povrniti tožniku pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo sodišče druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 160/2009 dopustilo glede vprašanja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je tožnik proti drugostopenjski sodbi vložil pravočasno revizijo. Poudarja, da je prisojena odškodnina prenizka in ob tem dobesedno prepiše svoje pritožbene razloge, ki se nanašajo na trajanje in intenzivnost bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem, na intenzivnost in trajanje strahu ter na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Meni, da bi mu morali sodišči prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz teh naslovov in se ob tem sklicuje na zadevo II Ips 41/2006. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V obravnavni zadevi je dopuščeno pravno vprašanje, ali tožniku prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča. 7. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik v delovni nesreči 17. 7. 2002 utrpel povrhnjo opeklino obeh podlahti in leve roke, skupaj 5% telesne površine, ter da je bila poškodba lahka. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnika, izvedenskega mnenja dr. A. B. in njegovega zaslišanja ter medicinske dokumentacije. Revizijskega poskusa prikazati večji obseg škode, kot je ugotovljen v sodbah obeh sodišč, revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni obravnavalo.

8. Revizijsko sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo(1). Zato ne gre za zatrjevani odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča. Zadeva II Ips 41/2006, na katero se sklicuje tožnik, ni primerna, saj je šlo v navedenem primeru za hujšo poškodbo (opekline po roki in obsežna globoka dermalna opeklina na nogi), v njej pa je revizijsko sodišče (glede na vlagatelja revizije) presojalo samo, ali je bila odškodnina odmerjena prenizko, ne pa tudi, ali je bila odmerjena previsoko. Višina odmerjene odškodnine je torej materialnopravno pravilna.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerljive so zlasti zadeve II Ips 484/99, II Ips 277/2003 in II Ips 218/2001.