Jedro

Pristopnik k dolgu ima proti upniku praviloma vse ugovore, ki jih ima dolžnik proti upniku. Med drugim tudi ugovor, da obveznost ne obstoji ali da je previsoka. Te ugovore pa pristopnik izgubi, kadar izrecno prizna obstoj dolga in njegovo višino in se ob tem posebej zaveže za njegovo izpolnitev poleg dolžnika.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 57.586,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2007 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.597,97 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter naloži tožeči stranki v plačilo pravdne stroške tožene oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zoper toženko v stečajnem postopku ni bila priglašena terjatev, zato zoper njo tožba sploh ni dopustna in bi jo bilo treba zavreči. Terjatev družbe A. d.o.o. ima naravo judikatne terjatve, kar pomeni, da se lahko nanaša le na pravno osebo in ne tudi na toženko. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo strokovna dejstva, čeprav ne razpolaga z grafološkim znanjem. Toženka je trdila, da podpis na Pogodbi o najemu skladiščne površine in skladiščenju blaga v večnamenskem skladišču z dne 28.1.1999, ni njen, zato bi sodišče moralo postaviti izvedenca grafologa, ne pa, da je samo zaključevalo, da ni logično, da bi nekdo drug podpisal toženko, češ da nihče od tega ne bi imel nobene koristi. Sodišče prve stopnje ugotavlja veljavnost Pogodbe o najemu skladiščnega prostora na podlagi nekih ustnih najemnih pogodb, pri čemer ta dejstva ugotavlja mimo trditvene podlage. Sodišče ugotavlja pogodbeni namen toženke iz pogodbe o prevzemu dolga brez dokazne in trditvene podlage. Tožeča stranka bi morala najprej postaviti jasno trditveno podlago, da je tožena želela pristopiti k dolgu, kljub temu, če družba ne bi podpisala pogodbe o prevzemu dolga. Sodišče je ugotavljalo, kakšna je bila volja toženke celo mimo njene izpovedi, kjer je izpovedala, da se ni želela zavezati kot nova dolžnica oziroma, da se kakorkoli zaveže. Sodišče napačno razlaga 5. člen Podobe o prevzemu dolga, ki predstavlja pogoj za veljavnost pogodbe. Ker odstopnik pogodbe ni podpisal, je pogodba neveljavna. Stranki sta izrecno izključili kakršnokoli obveznost toženke, če ne pride do podpisa s strani odstopnika. Ker je pogodba postala neveljavna, kar ugotavlja tudi sodišče, ni mogla vzpostaviti nobenega drugega pogodbenega razmerja, zato ta pogodba ne more imeti značaja pogodbe o pristopu k dolgu. V razlogih sodbe je protislovje, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Sodišče na eni strani ugotavlja, da je Pogodba o prevzemu dolga neveljavna, po drugi strani pa na podlagi te pogodbe ugotavlja neko drugo pogodbeno razmerje, katerega iz neveljavne pogodbe ne more biti.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede veljavnosti Pogodbe o prevzemu dolga z dne 30.3.2005 se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje. Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (1. odst. 427. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Kljub temu da bi izjavo volje tako za prevzemnika kot za dolžnika v obravnavanem primeru dala ista oseba (toženka), ni mogoče šteti, da je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga. Stranke so namreč v 5. členu Pogodbe o prevzemu dolga določile, da stopi pogodba v veljavo s podpisom vseh treh pogodbenih partnerjev, torej tudi A. d.o.o.. Navedeni člen Pogodbe o prevzemu dolga je šteti kot dogovor o pisni obliki sicer neobličnega posla. Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, je nična, če sta stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika (2. odst. 55. člena OZ). Vendar kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe (89. člena OZ). Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je mogoče glede na namen strank listino, ki sta jo podpisali toženka in tožnica šteti kot pogodbo o pristopu k dolgu. V skladu s 432. členom OZ je namreč pogodba o pristopu k dolgu pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta zaveže upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. Sodišče prve stopnje je pri presoji namena strank pravilno izhajalo iz besedila Pogodbe o prevzemu dolga (2. odst. 4. člena Pogodbe). Dodatno pa je sodišče prve stopnje s prepričljivo dokazno oceno, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, presodilo izpovedi S.M. ter toženke ter pravilno zaključilo, da je bil namen strank ob sklepanju pogodbe ta, da se toženka zaveže za plačilo obveznosti, ki jih je imela pred tem A. d.o.o., posledično pa je pravilno štelo, da je toženka s podpisom pogodbe pristopila k dolgu. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugotavljalo namen toženke pri sklepanju pogodbe. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka navedla, da je bil poslovni namen Pogodbe o prevzemu dolga zavezati toženko k izpolnitvi, takšen namen pa je dosežen tudi s pogodbo o pristopu k dolgu, s čimer je podala trditveno podlago, v okviru katere je sodišče tudi odločilo.

Pristopnik k dolgu ima praviloma proti upniku vse ugovore, ki jih ima tudi dolžnik proti upniku. Med drugim tudi ugovor, da obveznost ne obstoji ali da je previsoka. Te ugovore pa pristopnik izgubi, kadar izrecno prizna obstoj dolga in njegovo višino in se ob tem posebej zaveže za njegovo izpolnitev poleg dolžnika. V zvezi z možnimi ugovori, ki jih lahko toženka uveljavlja v predmetni pravdi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo pomen 1. člena Pogodbe o prevzemu dolga, na katerega se sklicuje tožeča stranka v svojih navedbah in katerega vsebino je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo v sodbi. V 1. členu Pogodbe o prevzemu dolga je zapisano, da pogodbene stranke kot nesporno ugotavljajo, da ima družba M. d.d. kot upnik, na podlagi poslov, ki sta jih sklenila, terjatev do družbe A. d.o.o., ki na dan 30.3.2005 znaša 19.177.141,81 SIT. Pogodbo je nesporno podpisala poleg tožeče stranke tudi toženka, s čimer je priznala, da obstoji dolg tretje osebe (A. d.o.o.) do tožeče stranke, priznala pa je tudi višino tega dolga. Dejstvo, da je bila terjatev tožnice proti A. d.o.o., v stečajnem postopku neprerekana in je s tem pridobila značaj pravnomočno razsojene zadeve, zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti sicer res ne more imeti učinka proti toženki kot pristopnici k dolgu. Vendar pa podpis na listini, s katero se ugotavlja, da terjatev upnika proti dolžniku obstoji, zavezuje tudi tretjega kot podpisnika te listine, čeprav listine dolžnik ni podpisal. Seveda brez podpisa dolžnika na listini takšna ugotovitev ne bi imela učinka proti samemu dolžniku, nobene ovire pa ni, da bi takšna ugotovitev obstoja dolga, učinkovala proti osebi, ki je listino podpisala, če se le-ta ne bi sklicevala na zmoto, prevaro ali kakšno drugo napako volje, zaradi katere o resničnem obstoju dolga ne bi bila pravilno seznanjena. Tožena stranka ugovorov v tej smeri ni podala. Ker je obstoj in višino terjatve toženka v Pogodbi o prevzemu dolga priznala, je s tem tudi izgubila ugovore, da terjatev ni nastala, kot tudi ugovore glede njene višine. Edini ugovor, ki ga je toženka podala glede dolga, h kateremu naj bi pristopala je, da ni podpisala Pogodbe o skladiščenju, iz katere naj bi dolg izhajal. Vprašanje ali je toženka dejansko podpisala Pogodbo o skladiščenju ali ne, pa se ob dejstvu, da je s podpisom listine – Pogodbe o prevzemu dolga – potrdila obstoj dolga, izkaže za nepomembno. Nepomembno pa je tudi vprašanje ali morebiti dolg izhaja iz kakšne druge pogodbe oziroma se nanaša na drugo obdobje, zato so vse ugotovitve sodišča prve stopnje, kot tudi pritožbene navedbe v tej smeri, neupoštevne.

Kot neutemeljene, pritožbeno sodišče zavrača navedbe, da terjatev proti toženki ni bila priglašena v stečajnem postopku, vodenem proti A. d.o.o., zaradi česar bi moralo sodišče predmetno tožbo kot nedopustno zavreči. V stečajnem postopku upniki priglasijo terjatev, ki jo imajo proti stečajnemu dolžniku. Navedba porokov ali sodolžnikov ob priglasitvi terjatve ni predpisana z nobenim zakonom, niti to ni določeno kot procesna predpostavka za morebitno kasnejšo tožbo proti sodolžniku. Ker toženka ni bila stečajna dolžnica ni jasno, zakaj bi tožeča stranka morala v stečajnem postopku priglasiti terjatev zoper njo.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o pritožbi. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).