Jedro

Tožbo je sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka ni izpolnila zakonskega pogoja enoletnega neprekinjenega prebivanja v R Sloveniji (2. odstavek 12. člena ZDS), saj že od leta 1971 živi in dela v tujini (Švici).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik dejansko živi v tujini, zato po njenem mnenju ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega enoletnega prebivanja v Republiki Sloveniji, ki ga določa 2. odstavek 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Izraz "dejansko življenje" pomeni po mnenju tožene stranke fizično prisotnost v Sloveniji. Tudi po sklepu Vlade Republike Slovenije, ki je bil sprejet na njeni 19. seji dne 15.4.1993, v zvezi z določitvijo politike pri izvajanju navedenega zakona, se kot prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji šteje daljša odsotnost iz Slovenije, ki se ne more šteti za turistično potovanje (nad 3 mesece). Za prekinitev dejanskega življenja se šteje tudi večkratna krajša odsotnost, če se oseba vrača v Slovenijo le zato, da bi izigrala navedeno določbo. Po mnenju tožene stranke pa se ne šteje za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji odsotnost oseb, ki so zaposlene pri slovenskih podjetjih, pa so jih le ta napotila na delo v tujino (detaširani delavci) in tudi ne odsotnost oseb, katere so slovenske institucije in podjetja napotila v tujino zaradi šolanja in podobnih razlogov. Iz tožnikove vloge je razvidno, da prihaja v Slovenijo le ob praznikih ter da dejansko živi v tujini. Ker tožnik ne izpolnjuje temeljnega pogoja za redno naturalizacijo z olajšavami, tožena stranka ostalih pogojev ni ugotavljala, saj to ne bi vplivalo na odločitev o stvari. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka morala zavrniti navedeno tožnikovo vlogo.

Tožnik v tožbi navaja, da je pripotoval v Slovenijo leta 1968 in se naselil v M. V M. je živel do leta 1971, ko so ga ekonomski razlogi prisilili, da je odšel na začasno delo v tujino, in sicer v Švico, kjer dela še danes. Eden izmed bistvenih razlogov za tako odločitev je bila tudi skrb za družino. Tega leta se mu je rodil otrok, ki je državljan Republike Slovenije. Z materjo otroka, državljanko Republike Slovenije, se je leta 1981 tudi poročil. Slovenijo je vedno štel za kraj svojega stalnega prebivališča, kamor se vrača kot vsi zdomci, kadar je le možnost. Trden namen pa ima, da bo po upokojitvi v Sloveniji tudi stalno živel. V ta namen sta z ženo s skupnimi sredstvi kupila stanovanjsko hišo v Sloveniji kjer tudi prebiva družina, kadar je v Sloveniji. Z odrekanjem sprejema v državljanstvo je družini in ne samo njemu povzročeno veliko težav. Ne morejo skupaj preživljati dopusta, ker ne dobi dovoljenja za prebivanje za čas kolikor traja dopust. Vsakokratno urejanje dovoljenja je povezano s stroški in izgubo časa. Nima dejanskih možnosti, da bi dobil dovoljenje za prebivanje več kot eno leto, ker nima možnosti, da bi dobil zaposlitev v Sloveniji. Glede na navedeno odločitev tožene stranke ne bo mogel nikoli izpolniti pogoja za sprejem v državljanstvo, kar v končni fazi pomeni razbitje družine. Tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je svojo odločitev oprla le na 12. člen navedenega zakona, ampak bi morala upoštevati tudi 13. člen tega zakona. Glede naturalizacije državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki s svojimi zakonci - slovenskimi državljani živijo v tujini, je že prejšnja vlada Republike Slovenije sklenila, da se presoja sprejem v državljanstvo po postopkih za izredno naturalizacijo pod pogoji 13. člena zakona. Ohranjanje družine je po njegovem mnenju nedvomno tak podoben razlog, kot ga določa 13. člen navedenega zakona. Ustava Republike Slovenije v 53. členu določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Gre za v navedeni ustavi opredeljene temeljne pravice in svoboščine, ki se po 15. členu te ustave neposredno uresničujejo na podlagi ustave. Zato ima torej po tej ustavi pravico terjati od države, da varuje obstoj njegove družine. Ustavna naloga države pa je, da ustvarja za varstvo družine ustrezne razmere. Njegov sprejem v slovensko državljanstvo ni le v njegovem interesu, ampak predvsem tudi v interesu države, da zavaruje obstoj njegove družine. Zato bi tožena stranka v interesu države in varstva človekovih temeljnih pravic in svoboščin morala v konkretnem primeru uporabiti tudi določbo 13. člena navedenega zakona, ne glede na to, da v svoji vlogi za sprejem v slovensko državljanstvo tega ni navedel, ker je pač menil, da izpolnjuje tudi vse pogoje po 12. členu navedenega zakona. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožnik je bil zapisniško seznanjen s pogoji pridobitve državljanstva Republike Slovenije v okviru redne in izredne naturaliizacije. Pri tej seznanitvi je izjavil, da opredeljuje svojo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 2. odstavku 12. člena navedenega zakona. Navedba tožnika v tožbi, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi 13. člen navedenega zakona, zato po mnenju tožene stranke ne vpliva na odločitev v konkretni zadevi. Tožnik je pri zapisniški seznanitvi izjavil, da prihaja v Republiko Slovenijo najmanj trikrat letno od 15 do 30 dni. Na podlagi tožnikovih navedb v vlogi ter na podlagi njegove zapisniške izjave je nesporno ugotovila, da tožnik dejansko živi v tujini ter s tem ne izpolnjuje temeljnega pogoja za redno naturalizacijo z olajšavami, torej dejanskega neprekinjenega enoletnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Glede na ugotovljeno dejansko stanje meni, da je njena odločitev v izpodbijani odločbi pravilna. Zato pri njej vztraja, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po določbi 2. odstavka 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje, lahko oseba, ki je poročena z državljanom Republike Slovenije, z naturalizacijo pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto, če izpolnjuje pogoje iz 4., 5., 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožnik kot državljan druge Republike (Srbije) namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, ampak od 1971. leta naprej živi in dela v Švici, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz njegovih navedb v tožbi. Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi 13. člen navedenega zakona. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov je bil tožnik seznanjen (zapisnik z dne 29.7.1993) s pogoji pridobitve državljanstva Republike Slovenije v okviru redne in izredne naturalizacije. Pri tej seznanitvi je izjavil, da opredeljuje svojo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije kot vlogo po 2. odstavku 12. člena navedenega zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.