Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo razliko v plači do plače, kot je bila določena za dolžnost, na kateri je dejansko delal, ni pa utemeljeno odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku izdati novo odločbo o plači, saj sodišče tega delodajalcu ne more nalagati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka in sklepa spremenita tako, da v celoti glasita: Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 1. 9. 2001 do 7. 10. 2002 izplačati razliko v plači med količnikom 2,40, povečanim z dodatkom v višini 10 %, dodatke v višini 0,70 količnika ter dodatek za delovno dobo in količnik v višini 2,30, povečanim za obdobje v višini 35 %, dodatke v višini 0,77 količnika ter dodatek za delovno dobo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja v plačilo do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 753,12 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 7,76 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločba št. ... z dne 23. 11. 2009, razveljavi v 1. točki izreka v besedilu „delno“ in 2. točki izreka v celotnem besedilu, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati novo dodatno odločbo za obdobje od 1. 9. 2001 do 7. 10. 2002, tožniku za navedeno obdobje priznati poračun in izplačati razliko v višini med količnikom 2,40, povečanim za dodatke v višini 10 %, dodatke v višini 0,70 količnika ter dodatek za delovno dobo in količnikom v višini 2,30, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,77 količnika ter dodatek za delovno dobo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja v plačilo do plačila, kar zahteva tožnik več pa se zavrne. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 872,40 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena v zvezi s 3. točko 338. člena ZPP in po 14. točki 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da ni bilo sporno dejstvo, da je tožnik celotno vtoževano obdobje delal na delovnem mestu „mehanik za bojna vozila (civilna oseba) SV“, za katerega je za tožnika, upoštevajoč njegova napredovanja, veljal količnik 2,40 s pripadajočimi dodatki. Prav tako ni sporno dejstvo, da je tožnik v vtoževanem obdobju prejemal plačo za dela „avtoelektričar I (civilna oseba)“ po količniku 2,30 (upoštevaje tožnikova napredovanja), s pripadajočimi dodatki. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik za vtoževano obdobje zahteva le plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal – „mehanik za bojna vozila“ s količnikom 2,40 s pripadajočimi dodatki. Pri tem pa je sodišče prezrlo oz. sploh ni ugotavljalo, pa bi to moralo, skupen količnik (torej z vsemi vtoževanimi dodatki) za določeno delovno mesto tožnika. Tožnik namreč vtožuje razliko med količnikom 2,40, povečanim za dodatek v višini 10 %, dodatek v višini 0,70 količnika ter dodatek za delovno dobo, kar skupaj znese 3,34 količnika ter dodatek za delovno dobo in količnik v višini 2,30 (delovno mesto avtoelektričarja), povečanim za dodatek v višini 35 %, dodatek v višini 0,70 količnika ter dodatek za delovno dobo, kar skupaj znese 3,875 količnika ter dodatek za delovno dobo. Iz vsega navedenega sledi, da je osnovni količnik avtomehanika večji, vendar je potrebno upoštevati tudi vse dodatke, ki skupaj sestavljajo plačo. Plača je namreč sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. V tem primeru se izkaže, da je skupni količnik avtomehanika nižji od skupnega količnika avtoelektričarja. S tem, ko je tožnik zatrjeval, da je vseskozi delal na delovnem mestu avtomehanika, ni jasno, kaj naj bi tožena stranka izplačala kot razliko, saj tožnik ni upravičen do količnika za delovno mesto avtoelektričar. V kolikor bi tožena stranka morala izplačati razliko bi tožniku izplačala plačo za delo, ki ga ni opravljal, torej za delo avtoelektričarja za kar je kot rečeno že sam izpovedal, da tega dela ni opravljal. Tožnik je torej, ob upoštevanju dodatkov od 1. 1. 2003, kljub nižjemu količniku 2,00, povečan za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,77 količnika ter dodatek za delovno dobo, dejansko prejemal višjo plačo za delo, kot na dolžnosti mehanika, kljub temu, da dela avtoelektričarja ni opravljal. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj je sodišče kot vrednost spora upoštevalo 7.000,00 EUR, razlika, ki pa jo vtožuje tožnik, pa nikakor ne znaša 7.000,00 EUR. Prav tako ni jasno, kako je sodišče določilo nagrado za narok v višini 391,00 EUR, saj po tarifni št. 3102 znaša 291,60 EUR (upoštevajoč vrednost predmeta, kot ga je priznalo sodišče. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno nepravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se le pavšalno sklicuje pritožba. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo.

Tožnik je s tožbo uveljavljal razveljavitev izpodbijane odločbe št. ... z dne 23. 11. 2009 v 2. točki izreka in delno v 1. točki izreka ter priznanje razlike v plači za obdobje od 1. 9. 2001 do 1. 1. 2003 med količnikom v višini 2,40, povečanim za pripadajoče dodatke in količnikom v višini 2,30, povečanim za pripadajoče dodatke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Uveljavljal je torej plačilo prikrajšanja pri plači kot razliko med plačo, ki jo je prejel na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe za delovno mesto „avtoelektričar I“ (od 1. 9. 2001 do 7. 10. 2002) in plačo, ki bi mu šla za delovno mesto, na katerem je delo dejansko opravljal „mehanik za bojna vozila (civilna enota) SV“. Tožnik je torej zatrjeval, da je dejansko opravljal drugo delo kot tisto, na katero je bil razporejen, razliko v plači pa je uveljavljal kot denarno terjatev. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 23. 11. 2009 delno ugodila tožnikovi zahtevi in sicer, da se mu za obdobje od 8. 10. 2002 do 1. 1. 2003 poračuna in izplača razlika v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi med količnikom v višini 2,40, povečanim za pripadajoče dodatke; zavrnila pa je njegovo zahtevo za obdobje od 1. 9. 2001 do 7. 10. 2002 in obrazložila, da se je tožnik strinjal z razporeditvijo na dolžnost „mehanik za bojna vozila“ šele 8. 10. 2002, zato tožena stranka pred tem datumom tožnika ni mogla razporediti na to delovno mesto in zato je upravičen do izplačila razlike šele po obdobju 8. 10. 2002 do 1. 1. 2003. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in priče B.D., ki je bil nadrejeni delavec tožniku ugotovilo, da je bil tožnik celotno sporno obdobje, od 1. 9. 2001 do 1. 1. 2003, formalno razporejen na formacijsko dolžnost „avtoelektričar I (civilna oseba)“, dejansko pa je celotno vtoževano obdobje delal na formacijski dolžnosti „mehanik za bojna vozila (civilna oseba)“ za katero velja količnik 2,40 s pripadajočimi dodatki. Tožnik pa je plačo prejemal po količniku 2,30 s pripadajočimi dodatki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači med plačo, po dejanskem delu in plačo, katero je v spornem obdobju prejel izplačano za delovno mesto „avtoelektričar I (civilna oseba)“. Da je delavec upravičen do plače po dejanskem delu je odločilo Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 95/2009 z dne 17. 2. 2007 in v sodbi VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo zahtevku tožnika in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati novo dodatno odločbo za obdobje od 1. 9. 2001 do 7. 10. 2002, pa je napačna. Sodišče ni pristojno nalagati delodajalcu, da je dolžan izdati odločbo o plači. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in spremenilo odločitev v 2. točki izreka tako, da je črtalo besedilo „tožena stranka je dolžna tožniku izdati novo dodatno odločbo za obdobje od 1. 9. 2001 do 7. 10. 2002“.

Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje prezrlo oz. ni ugotavljalo, da je tožnik ob upoštevanju dodatkov od 1. 1. 2003 za delovno mesto avtoelektričar, za katero je določen količnik 2,30, kljub nižjemu količniku, dejansko prejemal izplačano višjo plačo, kot bi jo na dolžnosti mehanika, pa predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi 337/1 člena ZPP ni upoštevalo, saj tožena stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške: nagrado za postopek po tarifni št. 3100, glede na vrednost spornega predmeta po 12. členu istega zakona 316,00 EUR in nagrado za narok po tarifni št. 3102 v znesku 391,00 EUR ter po tarifni št. 6002 za materialne stroške 20,00 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV-ja znaša 872,40 EUR. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče napačno določilo nagrado za narok v višini 391,00 EUR ker, ob upoštevanju tarifne št. 3102, znaša nagrada za narok dejansko 291,60 EUR. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju navedenega znižalo stroške postopka na znesek 753,12 EUR.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče neutemeljeno kot vrednost spora tožniku priznalo 7.000,00 EUR. Za določitev vrednosti je odločilna vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi (2. odstavek 44. člena ZPP). S to vrednostjo se je strinjala tudi tožena stranka, saj je ob upoštevanju te vrednosti tudi priglasila stroške odgovora na tožbo.

Pritožbeno sodišče je nadalje sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Ker je toženka s pritožbo uspela (2 %), ji je pritožbeno sodišče tudi prisodilo neznatni del pritožbenih stroškov po veljavi ZOdvT (Ur. l. RS, št. 67/2008). Priznalo je nagrado za postopek 388,80 EUR (tarifna št. 3210), kar glede na dosežen uspeh s pritožbo znaša 7,76 EUR.