Jedro

Obramba toženke zoper istočasen, protipraven napad tožnice, je bila nujna (neizogibna), a je toženka s praskanjem tožnice in klofute prekoračila sorazmernost med napadom in obrambo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrže kot prepozna.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku dne 09.05.2003 v 30%, v preostalem delu (70%) pa zanjo odgovarja tožeča stranka sama.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa, saj je sodišče poklonilo veri le toženi stranki, ki ima zagotovo interes, da pred sodiščem ne govori resnice, dokazna ocena sodišča je subjektivna, sodišče pa je ugotovitve izvedenca v primerjavi z ostalimi dokazi napačno presodilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper del, s katerim je sodišče spoznalo toženo stranko za soodgovorno za škodo v obsegu 30%, iz vseh pritožbenih razlogov. V jedru pritožbe nato specificira pritožbene razloge in izrecno graja zmotno dokazno oceno mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče je zaradi zmotne dokazne ocene izvedenih dokazov zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj odškodninska odgovornost tožene stranke ne obstoji. Tožena stranka ne soglaša z razlogi sodbe glede prekoračitve silobrana, saj je bila toženka s strani tožnice fizično napadena in se je morala braniti. V svoji obrambi toženka tožnici ni povzročila poškodb, ki bi presegale okvir silobrana, prav tako ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka uporabila močnejšo silo kot je bilo v danem trenutku potrebno, saj je uporabila minimalno silo. Poškodbe toženke so bile hujše kot tožničine, saj jih izvedenec opredeli le kot sled poškodovanja in ne lahko telesno poškodbo. Sodišče ne pove, kako naj bi toženka sicer odvrnila napad, po logiki sodišča bi toženka morala mirno prenašati napad tožnice in ji ponuditi „še drugo lice“.

Tožnica in toženka na pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je prepozna.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka (II. odst. 343. čl. Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), zoper prvostopenjsko sodbo pa se smejo stranke pritožiti v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe (I. odst. 333. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila v pravnem pouku ustrezno poučena o pritožbenem roku, vmesno sodbo pa je prejela 07.02.2009, kar jasno izhaja iz datuma, čitljivo izpisanega z besedami na vročilnici. 07.02.2009 je bila sobota, zato je skladno z II. odst. 111. čl. ZPP (dan vročitve se ne všteje v začetek teka pritožbenega roka, pač pa se vzame za začetek roka prvi naslednji dan), rok pričel teči v nedeljo 08.02.2009, iztekel pa se je v nedeljo 22.02.2009. Če je zadnji dan roka nedelja, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (IV. odst. 111. čl. ZPP), v obravnavani zadevi torej v ponedeljek, 23.02.2009. Pritožbeno sodišče poudarja, da so sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, za štetje roka pomembni le, če se rok na tak dan izteče. Tožeča stranka je pritožbo vložila 24.02.2009 ob 23.50 uri na Petrolu, torej dan po izteku pritožbenega roka, kar je razvidno iz kuverte Pošte Slovenije. Skladno s 352. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice s sklepom zavrglo kot prepozno, ne da bi obravnavalo njeno utemeljenost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 09.05.2003 prišlo do škodnega dogodka v kuhinji in kasneje tudi na hodniku prvega nadstropja stanovanjske hiše na Polzeli, v katerem sta bili poškodovani obe pravdni stranki. Po presoji sodišča je bila tožeča stranka tista, ki je izzvala obračun, najprej z besedami, nato z vstopom v kuhinjo tožene stranke. Prepir je prerasel v fizični obračun, pri čemer je tožeča stranka toženo napadla z natikačem, poskusila pa jo je udariti tudi z metlo in vrtljivim stolom. Tožena stranka je želela poklicati policijo in odšla na hodnik, tožnica ji je sledila, tožena stranka se je pričela braniti s prijemanjem tožnice za roke in s klofuto. Tožena stranka se je nato vrnila v kuhinjo, kamor se je vrnila tudi tožnica. Toženka je želela tožnico izriniti iz kuhinje s potiskanjem, a jo je tožnica potisnila nazaj, pri čemer je toženka izgubila ravnotesžje, padla in si poškodovala levo koleno. Takšno ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno ni sporno, nanj pa je sodišče pravilno apliciralo I. odst. 138. čl. in I. odst. 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju, da je tožena stranka pri fizičnem obračunu utrpela podplutbo na licu, odrgnino in poškodbo levega kolena, tožena stranka pa je v tem istem prepiru tožečo strank poškodovala tako, da ji je povzročila rdečino obraza in odrgnine po zgornjih okončinah in prsnem košu. Sodišče je ocenilo, da gre v obravnavani zadevi za prekoračen silobran, kar je ustrezno obrazložilo in se pravilno naslonilo na določbo Kazenskega zakonika, ki opredeljuje posamezne elemente silobrana. Silobran je tista obramba, ki je neizogibno (nujno) potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Napad tožnice je bil protipraven, saj se je vsak dolžan vzdržati ravnanj, s katerim se utegne drugemu povzročiti škoda (10. čl. OZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje pomeni napad z natikačem aktivnost usmerjeno v poškodovanje pravno zavarovane dobrine drugega.

Obramba tožene stranke je bila istočasna in nujna, saj se je tožena stranka branila v situaciji, v katero jo je potegnila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka vendarle s prijemanjem tožeče stranke, praskanjem in klofuto prekoračila sorazmernost med obrambo in napadom. V obravnavani zadevi gre sicer za kolizijo dveh enakovredno zavarovanih dobrin (nedotakljivost telesne integritete), a način obrambe tožene stranke in njene telesne značilnosti, botrujejo odločitvi, da gre za prekoračen silobran. V primeru prekoračenega silobrana pa ne velja pravilo o izključitvi odgovornosti povzročitelja škode (I. odst. 138. čl. OZ).

Pritožbene navedbe, da je tožena stranka utrpela hujše posledice kot tožeča, same po sebi za ugotovitev prekoračenega silobrana in njegovega obsega ne zadoščajo in so zato neutemeljene. Tožeča stranka res ni utrpela poškodb, ki bi ustrezale kriteriju lahke telesne poškodbe, a so bile tudi na njenem telesu sledi poškodovanja, ki kažejo na aktivno ravnanje tožene stranke. Pri presoji prekoračitve silobrana je treba upoštevati sredstva in možnosti s katerimi napadeni v trenutku napada razpolaga. Res je, da je bila toženka s strani tožnice fizično napadena in se je morala braniti, a je toženka uporabila močnejšo silo kot je bila v danem trenutku potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedencu, ki je povedal, da so praske tožnice na predelu prsnega koša, na zgornjih okončinah posledica aktivne udeležbe druge osebe. V konkretnem primeru je bila torej podana tudi aktivnost tožene stranke, saj je izvedenec poudaril, da takšne praske - odrgnine (poteg z robom nohta prsta roke) praviloma niso obrambni akt glede na oškodovanca, prav tako pa je bila na tožničinem obrazu po dogodku opazna rdečina, ki je bila po mnenju izvedenca lahko le posledica sile srednjega močnega udarca z razprto roko - dlanjo, ali s hrbtiščem roke s klofuto. Izključil je možnost udarca s pestjo, vendar ima klofuta vsebino nekega dejanja, ki ni pasivno. Tožena stranka tako ni uporabila minimalne sile, potrebne za odvrnitev napada, lahko pa bi reagirala ustrezneje tudi glede na njeno starost in višino, saj je skoraj polovico mlajša in dobrih 15 cm višja od tožeče stranke. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za škodni dogodek odgovorna v 30 %.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter pravilno uporabilo določbe OZ. Pri tem pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Tožeča in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato sami trpita svoje pritožbene stroške.