Jedro

Obdolženec kot tajnik Sveta krajevne skupnosti ob izkopu gradbene jame za postavitev luči javne razsvetljave ni mogel delovati v tem svojstvu, saj tudi glede na opis njegovih del in nalog na kraju dogodka ni imel nikakršnih pristojnosti ter zato ni mogel ravnati v svojstvu odgovorne osebe, s tem pa tudi ni mogel biti storilec kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ.

Ker je sam sodeloval v prepiru ob izkopu gradbene jame in ob predhodnem opozorilu nato zvočno posnel na diktafon izjavo prizadete, tudi ni mogel biti storilec kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po členu 148 KZ, saj v opisu dejanja manjka bistveni element - prisluškovanje ali snemanje izjave ali pogovora, ki mu nista namenjena. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je obtožni predlog državnega tožilca zavrglo ter je zato pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje iz razloga po 1. točki 1. odstavka 277. člena ZKP v zvezi s členom 437 ZKP zavrglo obtožni predlog državnega tožilca, ki je obdolžencu očital storitev uvodoma navedenih kaznivih dejanj.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil okrožni državni tožilec ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predlagal, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Višji državni tožilec iz Ljubljane je predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da obdolženca, sicer tajnika Sveta krajevne skupnosti občine R..., v obravnavanem primeru ni mogoče šteti za uradno osebo v smislu 2. odstavka 126. člena KZ, zaradi česar tudi ne more biti storilec kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ. Po 3. točki 2. odstavka 126. člena KZ je uradna oseba v smislu Kazenskega zakonika lahko tudi oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon in na podlagi zakona izdani predpisi. Državni tožilec je v dokaz svoje trditve o takšnem statusu obdolženca kot uradne osebe predložil Statut občine R..., ki pa v svojem 46. členu le določa, da ima Svet KS tajnika, ki pomaga predsedniku Sveta pri njegovem delu, vodi zapisnik in opravlja druge naloge po nalogu predsednika. Prav noben podatek v kazenskem spisu pa ne povezuje zatrjevanega ravnanja obdolženca s takšnim opisom del in nalog, pri izvrševanju katerih bi bilo eventuelno mogoče delo obdolženca kot tajnika Sveta krajevne skupnosti opredeliti kot opravljanje določene uradne dolžnosti. V obravnavanem primeru pa ni dvoma, da je bil obdolženec na kraju dogodka prisoten kot eden od krajanov, prebivajočih na območju krajevne skupnosti, kjer so se izvajala dela za postavitev javne razsvetljave, pri tem pa v času dogodka vsa ustrezna dovoljenja še niso bila izdana.

Ne glede na to, da iz navedenih razlogov obdolženec tudi ne more biti storilec kvalificirane oblike kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po III. odstavku 148. člena KZ, pa tudi sicer v njegovem ravnanju niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja v temeljni obliki, tedaj po I. odstavku tega člena.

To kaznivo dejanje namreč stori lahko le tisti, ki prisluškuje (s posebnimi napravami) pogovoru ali izjavi, ki mu nista namenjena, ali pa takšen pogovor ali izjavo, ki mu nista namenjena, zvočno snema. V obravnavanem primeru že iz opisa dogodka v obtožnem predlogu izhaja, da je obdolženec z diktafonom le snemal izjave M. Z. ter bil s tem pri samem dogodku prisoten, pri čemer tudi iz vseh podatkov v spisu izhaja, da je prav zaradi prepira med Z. in O. potegnil iz žepa diktafon ter z opozorilom, da ga bo tudi uporabil, želel pomiriti strasti med sodelujočimi v prepiru. Ker tedaj pogovoru med obema ni niti prisluškoval, niti ni mogoče zaključiti, da izjave Z. niso bile namenjene njemu, v njegovem ravnanju ne morejo biti podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Sicer pa že sam abstrakten in konkreten opis obdolžencu očitanega dejanja ne vsebuje znakov kaznivega dejanja iz 1. odstavka 148. člena KZ, saj zgolj neupravičeno zvočno snemanje in kasnejše predvajanje posnetka ne more pomeniti izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja, saj ni opisano prisluškovanje oziroma njegovo snemanje, tedaj prestrežena izjava prizadetega, ki v nobenem primeru ne bi bila namenjena storilcu kaznivega dejanja.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca, ki zmotno meni, da je obdolženec ravnal v svojstvu odgovorne osebe in da so z neupravičenostjo zvočnega snemanja izpolnjeni vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po členu 148 KZ, zavrnilo kot neutemeljeno (3. odstavek 402. člena ZKP).