Jedro

Prekrškovni organ v uvodu pritožbe sicer navaja, da sodbo Okrajnega sodišča v Piranu izpodbija iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, vendar je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da se le te dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča, s katero je bilo zahtevi za sodno varstvo ugodeno, ni dovoljena.

Očitek prekrškovnega organa, da je bila z odločitvijo sodišča prve stopnje onemogočena pravica oškodovanca do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ni utemeljen, saj oškodovanca ni med upravičenci do vložitve zahteve za sodno varstvo (59. člen ZP-1), prav tako ga ne omenjajo določbe 65. člena ZP-1, ki se nanašajo na odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Sicer pa za oškodovanca to ni ovira, da ne bi mogel eventualnega zahtevka uveljavljati v pravdi.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo kršitelja V.P. vloženo po svojem zagovorniku zoper odločbo PPP št. 1 in postopek zoper kršitelja zaradi suma storitve prekrškov po prvem odstavku 6. člena, drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ter po drugem odstavku 18. člena ZOIzk-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo. Odločilo je še, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun prekrškovnega organa.

Zoper sodbo je prekrškovni organ vložil pritožbo, kot navaja, iz razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in odpravi ugotovljene kršitve, opravi zaslišanje oškodovanca B.A. ter policistov D.Š. in A.O. ter s sodbo odloči o zadevi tako, da kršitelja spozna za odgovornega storitve očitanih mu prekrškov.

Pritožbo je bilo treba zavreči, ker ni dovoljena.

Prekrškovni organ v uvodu pritožbe sicer navaja, da sodbo Okrajnega sodišča v Piranu izpodbija iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, vendar je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da se le te dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča, s katero je bilo zahtevi za sodno varstvo ugodeno, ni dovoljena.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, se pritožnik ne strinja s posameznimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in to izpostavlja v pritožbi v poudarjenem tekstu („da je bil kršitelj seznanjen s prekrškom, nič pa ne piše s kakšnim prekrškom“; „se za oškodovanca ne ve, zato ni moč ugotoviti niti, ali je do prvega prekrška sploh prišlo“), temu pa prav tako v poudarjenem tekstu nasproti postavlja trditve kot: „v obrazložitvi spremnega dopisa št. 2 so bili kršitelju predočeni vsi očitani mu prekrški in sicer po prvem odstavku 6. člena, drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru in prvem odstavku 18. člena Zakona o osebni izkaznici, zato je ugotovitev sodišča da kršitelju prekrški niso bili predočeni, nepravilna“ ter da je prekrškovni organ v odločbo zapisal tudi ime in priimek naznanitelja oziroma oškodovanca B.A., kar naj bi dokazovalo, da je bil oškodovanec sodišču znan. Pritožnik še meni, da je sodišče s tem, ko je svojo odločitev sprejelo le na podlagi izjave kršitelja, ravnalo v nasprotju s 95. členom ZP-1, kateri opredeljuje pravice oškodovanca, saj mu je s tem onemogočilo pravico do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, do predložitve dokazov in drugih v 95. členu ZP-1 navedenih pravic. Dalje pritožnik še izpostavlja, da kršitelj ni bil obravnavan kot lastnik psa, ki ni bil na povodcu, pač pa so policisti z njim začeli postopek zaradi kršitve določil prvega odstavka 6. člena ZJRM-1. Meni, da je opravičevanje nadaljnjega ravnanja kršitelja s strani sodišča nedopustno, saj iz odpravljenega plačilnega naloga kakor tudi iz predmetne odločbe o prekršku jasno izhaja, da je V.P. v nadaljnjem postopku s policisti storil še več samostojnih prekrškov in sicer po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ter po 2. točki prvega odstavka 18. člena Zakona o osebni izkaznici. Z opravičevanjem ravnanja kršitelja sodišče dejansko priznava, da je kršitelj v nadaljevanju storil očitane mu prekrške. Glede omenjenih kršitev pa so tako v plačilnem nalogu kakor tudi v odločbi o prekršku navedeni dokazi, to sta priči policista D.Š. in A.O. Pritožnik meni, da je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo prišlo do bistvene kršitve določb postopka o prekršku (drugi odstavek 155. člena ZP-1), saj sodišče prič ni zaslišalo, čeprav je z njihovimi podatki razpolagalo, prav tako je ustavilo postopek o prekršku zaradi vseh kršitev, čeprav je navedlo, da je bil kršitelj upravičeno nejevoljen in je zato povzročil incident. V tem primeru bi sodišče sicer kršitelju namesto globe lahko izreklo le opomin ne pa postopek ustavilo, saj je kršitelj s svojim dejanjem izpolnil vse znake očitanih mu prekrškov, ti pa so bili tudi zajeti in konkretizirani v plačilnem nalogu in odločbi o prekršku. Glede na navedeno pritožnik meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določila 5. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, češ da ni dokazano, da je prekršek storil kršitelj.

Takšna pritožba, čeprav pritožnik v zaključku trdi, da je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo prišlo do bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, dejansko izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo seznanilo s celotnim spisom - plačilnim nalogom z opisom dejanja in dokazi, ugovorom kršitelja zoper plačilni nalog, odločbo o prekršku z dne 7. aprila 2011 kot tudi z zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil kršitelj zoper odločbo prekrškovnega organa, ni pa ocenilo, da bi bilo potrebno dokazni postopek bodisi ponoviti ali pa kakorkoli dopolniti. Prekrškovni organ je imel ob predložitvi zahteve za sodno varstvo možnost, da ob posredovanju v odločitev pristojnemu sodišču opozori na dokaze, ki navedbe vlagatelja zahteve za sodno varstvo izpodbijajo, pa tega ni storil. Sicer pa bi moral biti pritožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka o prekršku iz drugega odstavka 105. člena ZP-1 konkretiziran. To pomeni, da bi moral pritožnik v pritožbi konkretno navesti v čem je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost sodbe. Glede na navedeno so pritožbene navedbe s katerimi prekrškovni organ izpodbija ugotovljeno dejansko stanje prepozne, oziroma bi jih moral ob ustrezni angažiranosti uveljavljati v postopku, preden je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev. Glede na to, da pritožba iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1 v tem postopku ni dovoljena, jo je zato višje sodišče ob uporabi določbe prvega odstavka 163. člena ZP-1, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, zavrglo.

Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi očitek prekrškovnega organa, da je bila z odločitvijo sodišča prve stopnje onemogočena pravica oškodovanca do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ni utemeljen, saj oškodovanca ni med upravičenci do vložitve zahteve za sodno varstvo (59. člen ZP-1), prav tako ga ne omenjajo določbe 65. člena ZP-1, ki se nanašajo na odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Sicer pa za oškodovanca to ni ovira, da ne bi mogel eventualnega zahtevka uveljavljati v pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi z določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1.