Jedro

Potek desetletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 379. člena ZOR ni taka sprememba dejanskega stanja, ki bi utemeljevala vložitev nove tožbe za dosego nove sodbe in z njo novega izvršilnega naslova glede terjatve, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, pa je zaradi neaktivnosti upnika njena prisilna izvršitev kljub najdaljšemu zastaralnemu roku zastarala. Kljub zastaranju judikatne terjatve gre še vedno za isto terjatev, ki še naprej obstaja, čeprav samo v naturalni obliki. Drugačno stališče obeh nižjih sodišč o pomenu poteka časa bi popolnoma izničilo institut zastaranja in s tem vneslo pravno negotovost v obligacijska razmerja njihovih udeležencev.

Ker gre v prvi in tretji pravdi za spor med istima strankama za izpraznitev istega stanovanja zaradi njegove nezakonite uporabe, je utemeljen toženčev ugovor res iudicata.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi obeh sodišč se razveljavita in tožba zavrže. Tožeča stranka mora plačati tožniku pravdne stroške v skupnem znesku 968,87 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora izprazniti enosobno stanovanje v pritličju hiše v Ljubljani ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožnici. V razlogih je zavrnilo toženčev ugovor, da gre za že razsojeno stvar, ker je ugotovilo, da tožeča stranka na podlagi sodne poravnave iz leta 1989 v času vložitve sedanje tožbe zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka nima več pravnega naslova za izpraznitev, ker poravnava ni več izvršljiva. V času vložitve prejšnje tožbe v zadevi V P 1123/94 je ta naslov še imela, ker še ni poteklo deset let in je bila zato takratna tožba zavržena. Nato je pojasnilo še razloge, zakaj je toženčeva uporaba stanovanja nezakonita.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glede ugovora že razsojene stvari je navedlo, da je v sporu IV P 241/89 in v sedanjem sporu res pravna podlaga tožbenega zahtevka (nezakonita uporaba stanovanja) enaka, različno pa je dejansko stanje. V drugi pravdi pod V P 1123/94 je bila tožba zavržena z razlogi, da je o zadevi odločeno že s sodno poravnavo, dejansko pa je bila zavržena, ker tožnica zanjo ni imela pravnega interesa, ker je že imela izvršilni naslov za dosego želenega cilja. V sedanji pravdi pa tožnica ima interes za tožbo, ker zaradi poteka desetih let sodna poravnava ni več izvršljiva.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev obeh sodb in zavrženje tožbe. Po ponavljanju kronološkega poteka dogodkov v zvezi s spornim stanovanjem obrazloženo ugovarja vsem materialnopravnim stališčem obeh sodišč. Na koncu revizije toženec vztraja tudi pri ugovoru o že razsojeni stvari in zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. (prav 12.) točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec primerja zahtevke iz vseh treh pravd, razloge pritožbenega sodišča iz druge pravde za zavrženje tožbe in obrazloženo graja razloge pritožbenega sodišča v sedanji pravdi, da naj bi se dejansko stanje v primerjavi s sojenjem v prvem sporu spremenilo in da naj bi tožnica ponovno pridobila pravni interes za uveljavljanje identične terjatve.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Med tožnico oziroma njenimi pravnimi prednicami in tožencem so tekli trije spori zaradi zatrjevano nezakonite uporabe istega stanovanja. V prvi zadevi pod IV P 241/89 je bila 22.11.1989 sklenjena sodna poravnava, s katero se je toženec zavezal izseliti do 31.12.1991 (ker je računal, da bo na drug način uredil stanovanjsko vprašanje). Ker tega ni storil, je bila v letu 1994 vložena nova izpraznitvena tožba z enako trditveno podlago o nezakoniti uporabi, ki se je vodila pod V P 1123/94 in je bila zavržena iz razloga že razsojene stvari (ne pa zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa, kot je pritožbeno sodišče samo "dopolnilo" razloge pritožbene odločbe iz druge pravde). Sedaj obravnavana zadeva je torej tretja pravda, ki teče med (upoštevaje zakonsko pravno nasledstvo) istimi strankami, gre za isto stanovanje, tožbeni zahtevek je enak, pravna podlaga o nezakoniti uporabi stanovanja pa tudi. Edina razlika je potek časa. Razlog obeh sodišč za zavrnitev toženčevega ugovora o že razsojeni stvari je, da tožnica zaradi poteka desetletnega roka za zastaranje judikatne terjatve nima več naslova za izpraznitev stanovanja (prvo sodišče) oziroma da ima zato interes za novo tožbo (pritožbeno sodišče). Navedeni razlog je materialnopravno zmoten. Potek desetletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) ni taka sprememba dejanskega stanja, ki bi utemeljevala vložitev nove tožbe za dosego nove sodbe in z njo novega izvršilnega naslova glede terjatve, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, pa je zaradi neaktivnosti upnika njena prisilna izvršitev kljub najdaljšemu zastaralnemu roku zastarala. Potek časa sam po sebi ne more predstavljati take spremembe dejanskega stanja, ki bi glede na razloge prvega sodišča ustvarila drugačno in novo podlago za tožbo, ker pač ni več izvršljive sodne odločbe. Kljub zastaranju judikatne terjatve gre še vedno za isto terjatev, ki še naprej obstaja, čeprav samo v naturalni obliki. Še vedno jo je mogoče prostovoljno in veljavno izpolniti, uveljavlja pa se lahko tudi v izvršilnem postopku, saj se zastaranje upošteva le na ugovor dolžnika (primerjaj 11. točko prvega odstavka 55. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Potek časa ne utemeljuje niti interesa za novo tožbo, kot je navedlo pritožbeno sodišče. Drugačno stališče obeh nižjih sodišč o pomenu poteka časa bi popolnoma izničilo institut zastaranja in s tem vneslo pravno negotovost v obligacijska razmerja njihovih udeležencev. Prav pravna varnost pa je temeljni razlog za sprejem instituta zastaranja.

Pravkar povedano pomeni, da tožnica v tej pravdi uveljavlja isti tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljala že v prvi (in tudi drugi) pravdi in o katerem je bilo že pravnomočno odločeno z odobritvijo in zapisom sodne poravnave. Toženčev ugovor res iudicata je zato utemeljen, razlogi obeh sodišč o zavrnitvi njegovega ugovora pa so zmotni. Že pravnomočno odločena zadeva je procesna ovira, ki onemogoča meritorno obravnavanje. Sodišče mora nanjo paziti ves čas postopka tudi po uradni dolžnosti.

Ker je podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa. Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na določbah drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določbah odvetniške in taksne tarife. V izreku odločbe so upoštevani pravdni stroški v odmerjenih zneskih 490,17 EUR za postopek na prvi stopnji in 478,70 EUR za revizijsko stopnjo, za pritožbeno stopnjo pa toženec stroškov ni priglasil. Odločitev o stroških celotnega postopka zajema tudi odločitev, da zaradi končnega rezultata tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega odgovora.