Jedro

Ker se predlagana začasna odredba ne nanaša na sporno pravno razmerje, kar pomeni, da potreba za začasno ureditev stanja ni niti verjetno izkazana, ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 787/2002-18 z dne 18.7.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo tožnica uveljavlja hkrati s tožbo, s katero izpodbija odločbo tožene stranke z dne 21.3.2002. Z navedeno odločbo je bila zavržena njena pritožba zoper enotno dovoljenje za gradnjo, ki ga je izdala Upravna enota K. z dne 27.12.2001, (investitorju S. T. d.o.o K.), za gradnjo distribucijskega centra in plinskega voda, pod tam navedenimi pogoji, ker pritožiteljica nima lastnosti stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku. Tožnica je v zahtevi za izdajo začasne odredbe med drugim predlagala, da investitor ne sme ničesar spremeniti na zemljišču, parc. št. 425/1 k.o. S., da mora na tem zemljišču takoj prenehati z vsakršnimi deli in ne sme storiti ničesar, kar bi lahko spremenilo stanje zemljišča in tožnici povzročilo škodo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da je bilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe pred tem sodiščem že odločeno s sklepom, št. U 787/2002-5 z dne 16.5.2002, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na pritožbo tožnice, s sklepom, št. I Up 751/2002-2 z dne 20.6.2002, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek, ker je menilo, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe obravnavati po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Po presoji sodišča, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZUS. Hujše škodljive posledice naj bi tožnici po njenem zatrjevanju nastale zaradi pozidave zemljišča parc. št. 425/1 k.o. S. Za izdajo začasne odredbe na navedeni pravni podlagi ne zadošča nastanek kakršnekoli materialne škode, pač pa je za hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS, po mnenju sodišča, šteti le tiste hujše škodljive posledice, katerih nastanek je vsaj verjetno izkazan in jih tudi ne bi bilo mogoče, v kolikor bi nastale, v celoti odpraviti. V konkretnem primeru škodo, ki naj bi nastala tožnici iz naslova posesti parc. št. 425/1, n-i šteti za hujše škodljive posledice. Tožnica, razen po-sestne pravice na predmetni parceli, drugih pravic niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, pač pa svoje pravice v smislu lastninskih upravičenj utemeljuje zgolj z okoliščino, da je sprožila ustrezne postopke za vračilo razlaščenega zemljišča pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Ta okoliščina pa v konkretnem primeru, ne da bi tožnica v tem postopku vsaj verjetno izkazala, da bo pred Okrožnim sodiščem uspešna, ne zadošča za izdajo začasne odredbe.

Ravnanja varnostikov podjetja ... v imenu lastnika zemljišča pa tudi ni šteti za grozeče nasilje v smislu ZUS. Poleg tega pa se v postopku, ki teče pred sodiščem, izpodbija odločba o zavrženju tožničine pritožbe zoper izdano enotno dovoljenje za gradnjo, ker je tožena stranka menila, da jo je vložila neupravičena stranka. V tem upravnem sporu je med strankama sporno vprašanje, ali ima tožnica v postopku za izdajo upravnega dovoljenja (investitorju) lastnost stranke v postopku, medtem ko tožnica zahteva izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče investitorju- prepovedalo gradnjo predvidenih objektov na zemljišču parc. št. 425/1 k.o. S. Po presoji sodišča tožnica zahteva izdajo začasne odredbe v zadevi, ki ni predmet tega upravnega spora, torej v drugem pravnem razmerju. Že zaradi tega, glede na navedeno pravno podlago, tožnica ne more uspešno zahtevati izdaje začasne odredbe.

V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS. Po njenem mnenju ni pravilno stališče sodišča, da se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša na drugo pravno razmerje in ne na sporno pravno razmerje iz tega upravnega spora. S predlagano začasno odredbo želi ohraniti nespremenjeno stanje in zavarovati svoje pravne koristi in pravice, saj bo zaradi izvrševanja enotnega gradbenega dovoljenja zahtevek po vrnitvi razlaščenega premoženja v naravi postal brezpredmeten. T-o pa zanjo predstavlja nepopravljivo škodo in s tem hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Napačno je stališče sodišča, da ravnanja varnostnikov podjetja ... ni mogoče šteti za grozeče nasilje, saj prav okoliščina, da kršijo Zakon o zasebnem varovanju, nedvomno pomeni grozeče nasilje za njo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaj-e odločbe do dne plačila.

Prizadeta stranka S.T. d.o.o. K. v odgovoru na pritožbo prereka navedbe pritožnice. Strinja se z odločitvijo sodišča in z razlogi, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Po njenem mnenju, poleg neizpolnjenega pogoja iz 2. odstavku 69. člena ZUS, ki se nanaša na sporno pravno razmerje, tudi ni izpolnjen drug pogoj za izdajo začasne odredbe na tej pravni podlagi, ki se nanaša na hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožnici ne more nastati nobena škoda, saj do vrnitve nepremičnin ni upravičena, o čemer so odločila pristojna sodišča na vseh stopnjah, prav tako v zvezi s tem obstajajo pravnomočne odločbe upravnih organov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo stroškov celotnega postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS, ki jo pravilno povzema in se nanjo sklicuje sodišče prve stopnje, je odredba o začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje. Torej ni samostojen procesni inštitut, ampak je vedno vezana na predmet sproženega upravnega spora, pri čemer je, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, relevantno sporno pravno razmerje, ki je predmet upravnega spora. Sporno pravno razmerje je predmet izpodbijanja s tožbo in hkrati razlog za iz-dajo začasne odredbe do odločitve o tožbi. Če je verjetno izkazana potreba, se z začasno odredbo na navedeni pravni podlagi začasno uredi stanje, glede na razmerje, sporno v sproženem upravnem sporu, ni pa mogoče z njo urejati drugega razmerja. Začasna ureditev stanja po navedeni določbi ZUS je mogoča samo ob verjetno izkazanih pogojih iz te določbe.

V tem upravnem sporu se izpodbija odločba o zavrženju pritožbe neupravičene stranke zoper enotno dovoljenje za gradnjo, ki je bilo izdano investitorju S.T. d.o.o. K. Sporno v tem upravnem sporu je le vprašanje, ali ima tožnica v postopku za izdajo navedenega upravnega dovoljenja lastnost stranke in s tem tudi, ali je upravičena vložiti pravno sredstvo proti tej upravni odločbi. Začasna ureditev stanja, ki se v obravnavanem primeru zahteva, pa se po svoji vsebini, ne nanaša na sporno p-ravno razmerje, ki je predmet tega upravnega spora. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, tožnica namreč zahteva začasno ureditev stanja, nastalega zaradi izvrševanja dovoljenja za gradnjo, presoja zakonitosti izdanega upravnega dovoljenja za gradnjo pa ni predmet tega upravnega spora.

Ker se predlagana začasna odredba, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne nanaša na sporno pravno razmerje sproženega upravnega spora, kar pomeni, da potreba za začasno ureditev stanja z začasno odredbo, kakršna je bila zahtevana, niti ni verjetno izkazana, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za njeno izdajo.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevo za izdajo odredbe za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS že zato, ker ni verjetno izkazano sporno pravno razmerje, niti ni pomembno, ali so izpolnjeni še ostali pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se takšna odredba lahko izda na navedeni pravni podlagi. Zato na odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na verjetno izkazanost hujših škodljivih posledic oziroma grozečega nasilja, in jih pritožbeno sodišče n-iti ni presojalo.

O predlogu za plačilo stroškov postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper izpodbijani sklep na podlagi 73. člena, v zvezi s 68. členom ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.