Jedro

Z odlokom o izplačevanju vojaških pokojnin (Ur. l. RS 4/92) se ne urejajo in tudi ne omejujejo pravice iz pokojninskega zavarovanja, niti ni z njegovimi določbami kršeno temeljno načelo, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci ali delodajalci ali država za določene osebe vplačevali prispevke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravic do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, potem, ko je ugotovilo, da S.S. ni izpolnjeval v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanih pogojev, da bi bil po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in da bi do 18.10.1991 vložil zahtevek in izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke sicer ugotovilo, da je tožnik do 18.10.1991 vložil zahtevek za priznanje pravice do pokojnine, za katere priznanje so bili po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev izpolnjeni pogoji, kljub tej ugotovitvi pa vzdržalo v veljavi odločbo sodišča prve stopnje. V svojih razlogih je navedlo, da izpolnitev le enega od pogojev iz 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka ne zadošča za priznanje uveljavljenega tožbenega zahtevka.

Proti sodni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in odločbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji poudarja, da je odlok protiustaven, saj posega v tožnikove z ustavo zagotovljene pravice in temeljne svoboščine. Z odlokom, ki ga je sprejel nepristojni organ, je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, izhajajoče iz 14. člena ustave Republike Slovenije in pravica do socialne varnosti iz 50. člena ustave. Opozarja tudi na svoj nezavidljiv socialni položaj.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v predmetni sporni zadevi niso podane.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava pa ni utemeljena. Dne 25.6.1991 je bila na seji skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti je bilo določeno, da v skladu z njimi organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po določbi 21. člena navedenega ustavnega zakona Republiški izvršni svet skrbi za njegovo izvrševanje in v okviru svojih pristojnosti sprejema za to potrebne akte in ukrepe, ki so potrebni za njeno izvrševanje, ter o tem poroča Skupščini Republike Slovenije najmanj vsake tri mesece. To pomeni, da je imel Izvršni svet pooblastilo za izdajo izvršilnega predpisa tudi za izvajanje 18. člena ustavnega zakona. Po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije zagotavlja Republike Slovenija med drugim varstvo pravic uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona, to je do 25. junija 1991, določali predpisi SFRJ. Varstvo pravic je bilo z omenjeno določbo zagotovljeno samo tistim uživalcem pokojnine, ki so na dan uveljavite ustavnega zakona imeli pravnomočno odločbo o upokojitvi.

Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije izdal na podlagi določbe 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/92), ki v 1. členu določa, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 26.6.1991 dalje.

Trditev tožnika, da naj bi bilo z izdajo odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin preseženo pooblastilo Izvršnega sveta SR Slovenije, ne drži. Odlok ne ureja zakonodajne materije, saj ne določa pravic, niti ne določa pogojev za njihovo pridobitev, zato ni, kot je že ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-89/93 z dne 20.1.1994 v neskladju z ustavnim določilom iz 50. oziroma 87. člena. Z njim tudi ni kršeno določilo 2. člena ustave, ki opredeljuje Slovenijo kot pravno in socialno državo. Načelo pravne države pomeni, da je potrebno pri sprejemanju zakonskih in podzakonskih predpisov spoštovati ustavne določbe, na podlagi katerih se urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine ter državna ureditev. Odlok te določbe ne krši. V 2. členu odloka so kot uživalci določene tudi osebe, ki na dan uveljavitve ustavnega zakona še niso imeli odločbe o upokojitvi, vendar predstavlja ta določba posebno ugodnost za določene vojaške osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25.6.1991 oziroma so pokazale posebno pripravljenost do osamosvojitvenih procesov s tem, ko so se dale na razpolago ali so bile v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma, so pristopile k teritorialni obrambi. Takšna določitev uživalcev pa ne pomeni kršitve enakosti pred zakonom, saj odlok ne dela razlike med osebami, ki so bile v enakem položaju. Odlok samo natančneje določa, komu naj se izplačuje akontacija vojaške pokojnine oziroma druge dajatve, pridobljene na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev na podlagi 18. člena ustavnega zakona, ne ureja pa pravic vojaških upokojencev oziroma vojaških zavarovancev, kar bo moral urediti zakon.

Z omenjenima predpisoma se ne urejajo in tudi ne omejujejo pravice iz pokojninskega zavarovanja, niti ni z njunimi določbami kršeno temeljno načelo, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci ali delodajalci ali država za določene osebe vplačevali prispevke.

Temeljna značilnost sodobnega socialnega zavarovanja je, da temelji na načelih obveznosti, vzajemnosti in solidarnosti. To seveda velja za zavarovance iste zavarovalne organizacije. V bivši SFRJ so vojaške osebe imele svojo zavarovalno organizacijo - Skupnost socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev. Znotraj te skupnosti je veljalo načelo vzajemnosti in solidarnosti ter minulega dela. Ta načela pa niso veljala med to skupnostjo in Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Bivša Republika Slovenija kot federalna enota ni imela nobenih obveznosti do vojaške Skupnosti socialnega zavarovanja, zato vse pravice, ki jih sedaj zagotavlja vojaškim zavarovancem, Republika Slovenija zagotavlja prostovoljno. Tako je bila tožniku na podlagi sklepa Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu pod opr. št. 97760 VP-11260/92 z dne 13.1.1992 priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 1.1.1992 dalje v znesku 13.879,50 din. Odmere in izplačila akontacije tožniku s citirano odločbo sicer priznane pokojnine, pa toženi zavod ni prevzel, saj sta tako zavod kot obe nižji sodišči ugotovili, da ne izpolnjuje v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka predpisanega pogoja, to je, da se je po 18.7.1991 nahajal v katerem izmed naštetih stanj.

Pravico do prevzema izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pridobijo po 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacije vojaške pokojnine osebe, ki do 18. julija 1991 še niso uveljavile pravice do vojaške pokojnine, vendar so do 18. oktobra 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, če so bile ves čas po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Ko je bilo ugotovljeno - kar v reviziji tudi ni osporavano - da tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka, saj po 18.7.1991 ni imel statusa, kot je za priznanje akontacije predpisan, prav tako tudi ne pogoja iz 1. alinee 2. dostavka citiranega določila (ni uveljavil pravice do pokojnine do 18.7.1991) je pritrditi stališču izpodbijane sodne odločbe, da je bila tožniku v skladu z določbami omenjenega odloka utemeljeno odklonjena pravica do akontacije vojaške pokojnine. Torej je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo pravilno uporabljen materialnopravni predpis.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in zakona o službi v oboroženih silah, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. dostavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).