Jedro

Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in tudi pravice, stvar ureditve v zadružnih pravilih in v pogodbi, ki jo je direktor sklenil z zadrugo (30. in 33. člen Zakona o zadrugah). Odpravnine razrešenim članom uprave in poslovodjem gospodarskih družb so bile (kasneje, po sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama) urejene v ZGD, ki pa ni splošni predpis, ki bi neposredno veljal tudi za direktorje zadrug. Če naj bi enaka ali podobna odpravnina veljala tudi zanje, bi to morala ustrezno urediti bodisi zadružna pravila, bodisi pogodba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot direktor. V letu 1994 je bil razrešen in razporejen na drugo delovno mesto, o čemer je bilo pravnomočno odločeno z delno sodbo. Sodišče je presodilo, da je bil postopek razrešitve nezakonit. Zaradi nezakonite razrešitve je tožnik zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine v znesku 8,000.000,00 SIT in izplačilo odpravnine v smislu drugega odstavka 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD). Sodišče prve stopnje je zahtevek za odškodnino zavrnilo, zahtevku za plačilo odpravnine po določbah ZGD pa ugodilo. Čeprav v času, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ZGD še ni veljal, je imela tožena stranka v svojih pravilih iz leta 1992, urejeno vprašanje pravice do odškodnine v primeru neutemeljenega odpoklica. Pravila ne povedo, kakšna naj bi bila ta odškodnina, je pa to uredil ZGD v 250. členu, ki je ob razrešitvi tožnika že veljal. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank ugodilo. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine je razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. Odločitev glede plačila odpravnine pa je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Določb ZGD ni mogoče uporabiti, ker se ta zakon ni uporabljal tudi za zadruge, Zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 - ZZad), pa določb o odpravnini nima. Pravna podlaga za odločitev so zato lahko le določbe zadružnih pravil in pogodba o zaposlitvi, ki pa urejata le odškodnino, ne pa tudi odpravnine.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno pravilno razlagati vsebino pogodbe o zaposlitvi in zadružnih pravil. Pogodba v 9. členu določa, da direktor zadrži enako plačo, kot jo je prejemal v zadnjem mesecu pred razrešitvijo, če je razrešen iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Iz take dikcije je očitno, da gre za odpravnino in ne za odškodnino. Enako izhaja tudi iz 52. člena zadružnih pravil, čeprav uporablja izraz odškodnina. Kakršnokoli denarno nadomestilo predčasno razrešenemu direktorju, opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi oziroma v splošnem aktu, ima naravo odpravnine. Gre za denarno nadomestilo zaradi predčasne razrešitve, medtem ko je pravica do odškodnine opredeljena že v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) in jo nima smisla vpisovati v pogodbo. Tudi namen pogodbenih strank je bil v odpravnini, na kar kaže že dejstvo, da pravica do denarnega nadomestila ni vezana na nastanek škode in njeno višino, saj gre razrešenemu direktorju zaradi odpoklica brez utemeljenih razlogov.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP (1977)) Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP (1977) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP (1977) ni ugotovilo, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnik ne zatrjuje.

Zadruga ni gospodarska družba, temveč organizacija vnaprej nedoločenega števila članov, čeprav je njen namen pospeševati gospodarske koristi njenih članov in lahko opravlja dejavnost (prvi odstavek 1. in 2. člena ZZad). Člani zadruge so lahko fizične ali pravne osebe (4. člen ZZad). Direktor je lahko organ zadruge, če tako določijo zadružna pravila (tretji odstavek 14. člena ZZad), in je lahko odpoklican s sklepom organa, ki ga je izvolil (prvi odstavek 33. člena ZZad).

Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in tudi pravice, stvar ureditve v zadružnik pravilih (30. člen ZZad). ZZad pa v prvem odstavku 33. člena določa še, da za zahtevke iz pogodbe, ki jo je odpoklicani direktor sklenil z zadrugo, veljajo splošni predpisi. To pomeni, da je morebitna pravica odpoklicanega direktorja lahko urejena v enem ali obeh aktih, ni pa zanjo neposredne zakonske podlage. Določba prvega odstavka 33. člena ZZad pomeni, da se zahtevki, ki temeljijo na pogodbi, lahko uveljavljajo po splošnih predpisih, ne pa tudi, da se lahko uveljavljajo zahtevki iz drugih predpisov, ki v pogodbi nimajo podlage. Odpravnine razrešenim članom uprave in poslovodjem gospodarskih družb so bile (kasneje, po sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama) urejene v ZGD, ki pa ni "splošni predpis", ki bi neposredno veljal tudi za direktorje zadrug. Če naj bi enaka ali podobna odpravnina veljala tudi za tožnika, bi to moralo ustrezno urediti bodisi zadružna pravila, bodisi pogodba. Ker zato ni podlage za odpravnino tožniku na podlagi drugega odstavka 250. člena ZGD, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zahtevka, ki ju zaradi odpoklica (brez utemeljenega razloga) lahko uveljavlja tožnik iz pogodbe, sta pravica do plače direktorja do izteka mandata in pravica do odškodnine. Po 9. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.1993 (priloga B6), zadrži predčasno razrešeni direktor enako plačo, kot jo je prejemal v zadnjem mesecu pred razrešitvijo (vendar najdalj do poteka mandata), če je bil razrešen iz razlogov, ki niso na njegovi strani. To ne pomeni, da gre za razrešitev brez razlogov, temveč a contrario iz razlogov, ki so na strani zadruge, pri čemer ni bistveno ali so razlogi na eni ali drugi strani krivdni ali ne. Ta pravica ima naravo določenega nadomestila (odpravnine) zaradi predčasne razrešitve.

Pravica do odškodnine, kot jo ureja tretji odstavek 52. člena Zadružnih pravil (priloga B2) pa ureja nekaj drugega: pravico do odškodnine, kadar za odpoklic ni bilo utemeljenih razlogov. To pomeni, da mora biti za odpoklic vedno izkazan nek utemeljen razlog. Če so razlogi za odpoklic na strani odpoklicanega direktorja, mu pravica iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi ne gre. Če pa se izkaže, da zatrjevani razlogi za odpoklic niso bili utemeljeni, lahko uveljavlja pravico do odškodnine - res je sicer, da bi to pravico po splošnih pravilih odškodninskega prava imel tudi, če v zadružnih pravilih ne bi bila izrecno omenjena. V takem primeru je pravica iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi lahko eno od meril za odmero višine odškodnine za gmotno škodo. Pravico do odškodnine pa ima odpoklicani direktor tudi v primerih, ko se kasneje izkaže kot neutemeljen razlog na strani zadruge. V tem primeru mu je pravica iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi šla že na podlagi pogodbe same in jo lahko uveljavlja že iz tega naslova.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).

Sodišče je določbe ZPP (1977) uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).