Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker je določba 93. k člena ZTuj-1 jasna in ne potrebuje dodatne razlage, vprašanje razlage te določbe ZTuj-1 ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka pavšalne navedbe o nastanku zelo hudih posledic ni konkretizirala niti je ni izkazala, zato pogoj za dovoljenost te revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Postojna z dne 31. 1. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 28. 3. 2011. Prvostopenjski upravni organ je zavrnil prošnjo revidentke (slovenske državljanke) za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje revidentkine matere A. A. (roj. ... v kraju X., državljanke Y.), v Republiki Sloveniji iz razloga združitve družine. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ima revidentkina mati dovolj sredstev za preživljanje, saj prejema pokojnino, ki v državi Y. zadošča za življenje. Glede na to, da revidentka matere na podlagi prvega odstavka 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ni dolžna preživljati, njena mati ni „družinski član“ v smislu četrte alineje 93. k člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje postavlja vprašanje, ali je v obravnavani zadevi, to je pridobitev prvega dovoljenja za začasno prebivanje revidentkine matere v Republiki Sloveniji, izpolnjen pravni standard „preživljanja starša po polnoletnem otroku.“ Njena mati je invalidka, v državi Y. nima sorodnikov, zdraviti se mora v Sloveniji in potrebuje stalno oskrbo.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, glede na okoliščine obravnavanega primera ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago določb ZTuj-1 in ZZZDR.

10. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija v upravnem sporu namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 obe z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010).

11. Prav takšno je vprašanje, ki ga postavlja revidentka. To vprašanje namreč po vsebini predstavlja vprašanje razlage določbe četrte alineje 93 k. člena ZTuj-1 (na kateri temelji izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje in pred njim upravnih organov), ki pa je po presoji Vrhovnega sodišča jasna in nedvoumna. V navedeni določbi ZTuj-1 je določeno, da so družinski člani lahko tudi starši slovenskega državljana, ki jih je ta dolžan preživljati po določbah slovenskih predpisov. Dolžnost preživljanja staršev po polnoletnem otroku je v slovenski pravni ureditvi urejena v ZZZDR. Ta v 124. členu (med drugim) jasno in nedvoumno določa, da so polnoletni otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje. Odločitev sodišča prve stopnje (in pred njim upravnih organov) o tem, ali za revidentko v obravnavanem primeru obstaja dolžnost preživljanja njene matere v smislu 93. k člena ZTuj-1, pa je odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki pa na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 niso predmet revizijske presoje.

12. Ker je navedena določba ZTuj-1 jasna in ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Po presoji Vrhovnega sodišča zato izpostavljeno vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Revidentka v obravnavani zadevi navaja, „da ima izpodbijana sodba zanjo zelo hude življenjske posledice, ki segajo tudi na zmožnost preživetja njene matere.“

15. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega vsebino je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presojalo, mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice.

16. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revidentka s svojo navedbo zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Svoje pavšalne navedbe o nastanku zelo hudih posledic ni konkretizirala niti je ni izkazala, zato pogoj za dovoljenost te revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

17. Glede na obrazloženo revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).