Jedro

Pri ocenjevanju primernosti posamezne kazni zapora za kazniva dejanja v steku, ko se izpodbija samo ena posamezna kazen kot prenizka, je potrebno upoštevati celotno pogojno obsodbo, torej tudi dolžino preiskusne dobe in posebni pogoj plačila odškodnine v določenem roku, kakor tudi višino določene enotne kazni, ki bo izrečena v primeru preklica pogojne obsodbe.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (točka II/1a in b izreka) in kaznivega dejanja goljufije po istem določilu (točka II/2 izreka). Izrečena je bila pogojna obsodba z določenima kaznima 1 mesec in 15 dni zapora za prvo kaznivo dejanje in 4 mesece zapora za drugo kaznivo dejanje.

Izvršitev določene enotne kazni 5 mesecev zapora je bila odložena za preizkusno dobo 3 let ter s posebnim pogojem plačila odškodnine oškodovanim podjetjem J. v znesku 29.967,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 1994 dalje in v znesku 51.346,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1994 dalje ter K. v znesku

21.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 1994 dalje, obema v roku 6 mesecev, ter Z. T. v znesku 630.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 1997 dalje v roku 3 let. Obdolženka je bila oproščena plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Oškodovanim podjetjem je dolžna plačati premoženjskopravne zahtevke, ki so vsebovani v posebnem pogoju, s tem, da je zavarovalnici dolžna plačati 1,298.594,00 SIT brez obresti.

Z delom premoženjskopravnega zahtevka je bilo oškodovano podjetje K. napoteno na pravdo.

Z isto sodbo je bila zavrnjena obtožba zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika na škodo treh drugih pravnih oseb.

Zoper obsodilni del te sodbe se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Izpodbijal je kazen, določeno v okviru pogojne obsodbe glede kaznivega dejanja pod točko II/2 izreka kot prenizko. Predlagal je spremembo ter zvišanje te kazni ob hkratnem zvišanju enotne kazni ob nespremenjeni pogojni obsodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Drugače kot pritožnik meni sodišče druge stopnje, da je izpodbijana kazen primerna in je zato ni potrebno zvišati. Res je, da je obdolženka storila kaznivo dejanje pod točko II/2 izreka za nadaljevanim kaznivim dejanjem pod točko II/1a in b izreka in da je kasnejše kaznivo dejanje glede na višino pridobljene premoženjske koristi težje. Vendar je že sodišče prve stopnje to razliko upoštevalo pri odločitvi obeh posameznih kazni. Razen tega gre v obeh primerih za časovno odmaknjenost. Končno so tudi preizkusna doba in vsi trije posebni pogoji dovolj učinkovita kazenska sankcija.

Obdolženki preti v primeru preklica pogojne obsodbe izvršitev sedaj določene enotne kazni, ki je po mnenju sodišča druge stopnje ustrezna vsem ugotovljenim okoliščinam. Ob vprašljivosti vzgojnega vpliva te kazenske sankcije na druge tako sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi zavrnitve pritožbe je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.