Jedro

Ker glavna terjatev ob vložitvi tožbe še ni zastarala, velja za zamudne obresti krajši triletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 456,30 EUR za obdobje od 1. 10. 2016 do 9. 6. 2018 zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8-ih dni od prejema te odločbe plačati 240,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo šestih računov. Po delnem umiku tožbe je sodišče z izpodbijano odločbo postopek ustavilo gleda zahtevka za plačilo zneskov 180 EUR, 431,28 EUR, 45,90 EUR, 362,50 EUR in 362,50 EUR s pripadki (točka I izreka), v ostalem pa razsodilo, da je toženka tožnici dolžna v roku 8-ih dni plačati 456,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje ter ji povrniti 165 EUR stroškov postopka s pripadki (točki II in III izreka).

2. Zoper odločitev se pritožuje toženka. Izpodbija II. točko izreka v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred 10. 6. 2018. Navaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala tudi zastaranje obresti in se ob tem sklicevala na 347. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je obrazložilo le odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja glede glavne terjatve, ne pa tudi glede zamudnih obresti. V tem delu se sodbe zato ne da preizkusiti. Vztraja, da so zamudne obresti za čas od 1. 10. 2016 do 9. 6. 2018 zastarale in je sodišče 347. člen OZ napačno uporabilo. Ker je tožnica kljub zastaranju plačilo obresti še vedno zahtevala, naj ji pritožbeno sodišče naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena. Nasprotuje priglašenim pritožbenim stroškom in predlaga, da jih v celoti nosi toženka sama.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodba nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razloge za zavrnitev ugovora zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje navedlo v točki 14 izpodbijane odločbe in za pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve zadoščajo.

6. V obravnavani zadevi je tožnica od toženke zahtevala plačilo zneska 456,30 EUR, ki ga je namesto založila za plačilo druge polovice zavarovalne premije za leto 2016. Zamudne obresti od tega zneska je zahtevala od 1. 10. 2016 dalje, saj je račun, s katerim je od toženke zahtevala plačilo, zapadel 30. 9. 2016. Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala, da so zamudne obresti zastarale v treh letih in se pri tem sklicevala na 347. člen OZ.

7. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo. Ker ni zastarala glavna obveznost, po njegovem mnenju niso zastarale niti zamudne obresti.

8. Pritožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da velja na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ in v skladu z ustaljeno sodno prakso1 za zamudne obresti krajši triletni zastaralni rok. Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače le v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj se takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen OZ).2 Ker v obravnavanem primeru glavna terjatev ob vložitvi tožbe še ni zastarala, velja za zamudne obresti krajši triletni zastaralni rok.

9. Glede na to, da je bil predlog za izvršbo v obravnavani zadevi vložen 10. 6. 2021, je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred 10. 6. 2018 zastaral. Povedano drugače: tožnica ni upravičena do tistih zakonskih zamudnih obresti, ki so dospele več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo. To pomeni, da gredo tožnici zamudne obresti od vtoževane glavnice le od 10. 6. 2018 dalje.

10. Pritožba toženke je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da je zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 1.10. 2016 do 9. 6. 2018 zavrnilo.

11. Ker je pritožnica s pritožbo uspela le v pogledu dela priznanih zakonskih zamudnih obresti (te po izračunu pritožnice znašajo 61,68 EUR), to na uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni vplivalo. Pritožbeno sodišče zato v to odločitev (točka III izreka) ni poseglo.

12. Je pa pritožnica upravičena do povračila pritožbenih stroškov, saj je s pritožbo v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela odločbe (61,68 EUR) ji je pritožbeno sodišče na podlagi veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo: za sestavo pritožbe 250 točk (tar. št. 22/1), za materialne stroške 5 točk (3. odst. 11. člena OT), 22 % DDV ter plačano takso za pritožbo v višini 54 EUR. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,6 EUR), to skupaj znaša 240,66 EUR. Te stroške ji je dolžna povrniti tožnica v roku 8-ih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1 Glej odločbe VS RS VIII Ips 196/1999, VIII Ips 172/1999, II Ips 53/2007, II Ips 14/2011, II Ips 31/2013, II Ips 43/2021 ter odločbi VSL I Cpg 783/2011 ter II Cp 2345/2018. 2 Glej odločbo II Ips 52/2007.