Jedro

Prisilno delo, ki ni bilo odrejeno iz rasnih, političnih, nacionalnih ali verskih razlogov ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano v revizijskem postopku (na podlagi 29. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS, št. 18/03 - uradno prečiščeno besedilo, dalje: ZZVN, v zvezi s 101. in 102. členom Zakona o vojnih invalidih, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 95/97), po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote B, št. .... z dne 11. 6. 2003, zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otrok starša, ki je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, pa zavrnila. V obrazložitvi navaja, da je v revizijskem postopku iz zbrane dokumentacije v spisu ugotovila, da je bil tožničin oče A.A. poleti 1941 odpeljan na delo v Celovec, kjer je delal barake preko organizacije TODT. Oče je po enem letu v Celovcu umrl dne 11. 12. 1942, družina pa ni izvedela za vzrok njegove smrti. Tožena stranka je ugotovila, da organ prve stopnje pri odločitvi zahteve tožnice za priznanje statusa ni dosledno upošteval določil ZZVN. Ta v 2. členu določa, da se za delovnega deportiranca šteje oseba, ki jo je okupator zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslal na prisilno delo. Iz zgodovinskih dejstev izhaja, da med žrtve vojnega nasilja - delovne deportirance ni mogoče šteti tistih, ki sta jih na delo poslala delovni urad (Arbeitsamt) ali Borza dela s svojimi podružnicami, kakor tudi ne tistih, ki so delali pri organizaciji TODT, saj so bili na to delo poslani zaradi potreb po delovni sili, ki so jo narekovale vojne razmere in so za delo dobivali plačo. Tem osebam je bil čas prisilnega dela štet v pokojninsko dobo, če so ga uveljavljale. Oče tožnice je bil poslan v Celovec preko organizacije TODT iz ekonomskih in ne iz političnih, rasnih, verskih ali nacionalnih razlogov, in ni izgubil življenja v okoliščinah, ki jih zakon predvideva kot okoliščine za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zato pogoji materialnega predpisa za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja niso izpolnjeni.

Tožnica je zoper odločbo tožene stranke vložila tožbo, v kateri navaja, da je po njenem mnenju pravilna odločitev organa prve stopnje, ki ji je priznal status otroka starša, ki je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka ji tega statusa ni priznala in se zato čuti prizadeto. Njen oče je bil poslan na prisilno delo, odpeljan je bil z delovnega mesta - iz mizarske delavnice C v B skupaj z drugimi delavci, torej je bil delovni deportiranec. To je potrdila tudi priča - učenec C.C. . Govorilo se je, da jih je odpeljala organizacija TODT, točno pa se ne ve, pripominja pa, da oče ni dobil nobenega denarja. Družino je preživljala mati, decembra 1942 pa je dobila obvestilo, da je oče umrl. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Kot izhaja iz upravnih spisov, tožnica uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN, po katerem ob pogojih iz 1. člena pridobi tak status tudi otrok, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Tožnica dokazuje, da je njen oče izgubil življenje kot delovni deportiranec na delu v Celovcu, kjer je delal barake preko organizacije TODT in je v letu 1942 umrl. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da oče tožnice ni izgubil življenja v okoliščinah, ki jih opredeljuje ZZVN kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Po določbah ZZVN se za delovnega deportiranca šteje le oseba, ki jo je okupator zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslal na prisilno delo (1. odstavek 2. člena). Po presoji sodišča je možno to določbo razlagati tako, da so okoliščine, ki jih določa kot relevantne za priznanje tega statusa (delovnega deportiranca), naštete taksativno. Tožnica kot okoliščino za priznanje statusa navaja, da je bil oče prisilno odpeljan na delo v Celovec iz mizarske delavnice skupaj z drugimi delavci. V obravnavani zadevi torej ni izkazano, da bi bil odpeljan zaradi narodnostnega, političnega, rasnega ali verskega razloga, kar je eden izmed pogojev za priznanje statusa. Prisilno delo, ki ni bilo odrejeno iz rasnih, političnih, nacionalnih ali verskih razlogov ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca. Okoliščina, da je bil oče odpeljan skupaj z drugimi delavci iz mizarske delavnice pa kaže prav na to, da je bil odpeljan zaradi potreb po delovni sili, ne pa iz razlogov, ki jih kot relevantne za priznanje statusa žrtve zahteva ZZVN. To je pravilno ugotovila že tožena stranka, ki se je pri presoji te okoliščine oprla tudi na zgodovinska dejstva, da tistih, ki so delali pri organizaciji TODT, ni mogoče šteti med delovne deportirance, ker so bili na delo poslani zaradi potreb po delovni sili. Pravilna je zato tudi nadaljnja ugotovitev izpodbijane odločbe, da ni izkazano, da bi oče tožnice izgubil življenje v okoliščinah, ki jih zakon predvideva kot okoliščine za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Navedbo tožnice, da je zaradi nepriznanja statusa prizadeta, sodišče razume, vendar pa pri tem opozarja, da morajo biti za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja izpolnjeni vsi pogoji, ki jih materialni predpis zahteva, v obravnavanem primeru pa ti pogoji nedvomno niso izpolnjeni. Ne glede na to, da tožnica v tožbi relativizira dejstvo, da je očeta na prisilno delo odpeljala organizacija TODT in navaja, da se točno ne ve, kdo ga je pravzaprav odpeljal, (kar je v nasprotju s tožničinimi navedbami v zahtevi za priznanje statusa in tudi z njeno izjavo, dano na zaslišanju), sodišče predvsem opozarja, da niso izkazane z zakonom zahtevane okoliščine narodnostnega, političnega, rasnega ali verskega razloga za to, da je bil oče odpeljan. Tudi pričevanje C.C., takratnega učenca v mizarski delavnici, na katerega se tožnica sklicuje v tožbi, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj dejstvo, da je bil tožničin oče odpeljan v tujino iz delavnice, med strankama ni sporno, vendar to dejstvo samo po sebi še ni dokaz, da je tožničin oče izgubil življenje v okoliščinah, ki jih zakon določa kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Odločba tožene stranke je glede na zgoraj navedeno pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).