Jedro

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. S spremembo 41. člena ZZDej-K tožnici koncesija ni bila odvzeta, ampak je bil za razliko od prej nedoločenega roka njenega trajanja, določen rok trajanja 15 let.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Mestne Občine Novo mesto (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo spremenila tretjo točko izreka odločbe o podelitvi koncesije RK-15-38/99-SV z dne 20. 5. 1999, izdane tožnici tako, da je spremenila trajanje koncesije iz nedoločenega v določen čas in sicer za obdobje 15 let (skladno s četrtim odstavkom 41. člena prehodnih in končnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti - v nadaljevanju ZZDej-K (1. točka izreka). Koncesija se izvaja v obsegu 1,00 TIMA (2. točka izreka). Obdobje podelitve koncesije iz 2. točke izreka te odločbe se šteje od dneva uveljavitve ZZDej-K, od 17. 12. 2017 do 17. 12. 2032. Med Mestno občino Novo mesto kot koncedentom in tožnico kot koncesionarjem bo sklenjen aneks h koncesijski pogodbi (3. točka izreka). Vse ostale določbe koncesijske odločbe RK-15-38/99-SV z dne 20. 5. 1999 ostanejo nespremenjene (4. točka izreka). Stroški postopka niso nastali (5. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, po katerem se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo te novele podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Koncedent v 12 mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti izda odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu s tem zakonom in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi glede trajanja koncesije. Navedena novela zakona je stopila v veljavo 17. 12. 2017. Tožnica je prvostopenjskemu organu 3. 9. 2018 predložila vsa potrebna dokazila o izpolnjevanju zakonskih pogojev za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Občinska uprava Mestne občine Novo mesto je 20. 5. 1999 izdala Odločbo o podelitvi koncesije RK-15-38/99-SV, s katero je tožnici kot koncesionarki podelila koncesijo za opravljanje javne zdravstvene službe na področju zobozdravstva odraslih ne območju Mestne občine Novo mesto in 20. 5. 1999 s tožnico sklenila pogodbo o koncesiji, ki ureja medsebojna koncesijska razmerja. Koncesijsko razmerje traja nedoločen čas. Glede na predhodno navedeno zakonsko določbo ZZDej-K je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti izdal izpodbijano odločbo o spremembi navedene koncesijske odločbe, s katero je trajanje koncesije za nedoločen čas spremenil v določen čas in sicer do 17. 12. 2032, z možnostjo podaljšanja.

2. Župan Mestne Občine Novo mesto kot pritožbeni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da je 17. 12. 2017 stopil v veljavo ZZZDej-K, ki je v 41. členu spremenil trajanje koncesij in sicer se koncesije, ki so bile ob uveljavitvi podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, šteto od uveljavitve tega zakona. Koncedent je v roku 12 mesecev od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti dolžan izdati odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določiti novo obdobje podelitve koncesije v skladu s predhodno navedenim zakonom. Določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K je jasna in ne dopušča drugačne interpretacije. Glede tožničinega ugovora o neustavnosti navedene zakonske določba navaja, da ni v pristojnosti upravnega organa, da bi dvomil v pravilnost in zakonitost zakonske norme. Zavrne tudi tožničin ugovor glede posega v pridobljene pravice. Pritožbeni organ meni, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijano odločbo. Zanj namreč velja načelo zakonitosti, kar je pojasnil. V skladu s predhodno navedenim je tožničino pritožbo zavrnil. 3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Uvodoma povzema potek dosedanjega upravnega postopka in navaja zakonsko ureditev iz četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi nepravilna in nezakonita. S pravnomočno odločbo o podelitvi koncesije RK-15-38/99-SV z dne 20. 5. 1999 je bila tožnici podeljena koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe na področju zobozdravstvenega varstva odraslih v Mestni občini Novo mesto za nedoločen čas. Z izpodbijano odločbo pa je bila spremenjena na škodo tožnice tako, da ji je bila odvzeta že podeljena pravica do izvajanja navedene koncesijske dejavnosti za nedoločen čas in spremenjena v določen čas (15 let). Tožnica poudarja, da je bila odločba o podelitvi koncesije tožnici z dne 20. 5. 1999 pravnomočna in ji upravni organ teh pravic ne more več spreminjati. V nadaljevanju se sklicuje na določbo četrtega odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da je podana kršitev 4. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijana odločba je nezakonita. Kršeni sta načeli pravnomočnosti in zakonitosti. Z izpodbijano odločbo je kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS ter načelo pravnomočnosti in zakonitosti iz 158. člena Ustave RS, kar pojasni.

4. V nadaljevanju navaja vsebino pogodbe o koncesiji 1/99 in meni, da njene vsebine brez tožničinega soglasja ni mogoče spreminjati. Tožnica pa ni dala soglasja za spremembo obdobja trajanja predmetne koncesijske dejavnosti iz nedoločenega časa v določen čas. Tudi iz navedenega razloga je izpodbijana odločba nezakonita in je z njo poseženo v ustavno pravico enakega varstva pravic pred upravnimi organi iz 22. člena Ustave RS ter v načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS, zato naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi iz razloga, ker temelji na protiustavnem določilu četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, saj je na njegovi podlagi prvostopenjski organ retroaktivno posegel v tožničine pridobljene pravice in skrajšal obdobje trajanja predmetne koncesije z veljavnostjo za nazaj ter s tem kršil 155. člen Ustave RS, kar pojasni. Meni tudi, da za takšen poseg ni bilo podanih razlogov javne koristi. Skrajševanje trajanja koncesijske dejavnosti na 15 let bo po mnenju tožnice škodljivo vplivalo na kvaliteto zdravstvenih storitev in bo v škodo javne koristi. Koncesionarji pa tudi ne bodo investirali v modernejšo opremo zaradi negotovosti ali jim bodo koncesije, ki so podeljen za 15 let nato podaljšane. Odločitev o podaljšanju koncesije pa bo lahko tudi povsem arbitrarna, brez strokovne podlage, zgolj politična, zaradi favoriziranja javnih zavodov. Takšna zakonska rešitev bo po mnenju tožnice povzročila nepopravljivo škodo.

6. Tožnica tudi pričakuje, da bo Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K v nasprotju z Ustavo RS in navedeno določbo razveljavilo. Tožeča stranka vztraja, da je podana kršitev prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona (155. člen Ustave RS) in kršitev pravice do enakega varstva pravic (2. člen Ustave RS). Kršeno je tudi načelo pravne države. Sodišču predlaga, da na podlagi 156. člena Ustave RS predmetni postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti določbe četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, saj je navedena določba zakona v očitnem nasprotju z Ustavo RS, ki prepoveduje retroaktivno veljavo zakonov in je tudi v nasprotju z načelom pravnomočnosti in z določilom, da je Republika Slovenija pravna država.

7. Glede na vse predhodno navedeno tožnica sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožnici naj tudi prisodi povrnitev vseh stroškov tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožničino tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov tega sodnega postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Uvodoma povzema potek postopka in tožničine tožbene ugovore. Sklicuje se na 41. člen ZZDej-K, ki se stopil v veljavo 17. 12. 2017. Izpodbijana odločba je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi zakonskih določb. Tožničini očitki, da je izpodbijana odločba nepravilna, nezakonita in neustavna, so neutemeljeni, kar pojasni. Tudi organe samoupravnih lokalnih skupnosti veže načelo zakonitosti, za kar se sklicuje na 6. člen ZUP in 153. člen Ustave RS. Vezanost upravnega organa oz. organa samoupravne lokalne skupnosti na zakon je absolutna. Prvostopenjski organ je ravnal pravilno in zakonito, ko je z izpodbijano odločbo spremenil trajanje koncesije iz nedoločenega časa v določen čas z možnostjo podaljšanja. Zakonska dikcija določbe 41. člena ZZDej-K je jasna. Zavrača pa tudi tožničine ugovore glede povratnih učinkov zakona (ugovor retroaktivnosti) ter glede posega v pridobljene pravice, kar pojasni. Uskladitev že podeljenih koncesij glede obdobja podelitve je nujna z vidika javne koristi in javnega interesa in ne gre za kršitev ustavnih določb glede prepovedi retroaktivnosti in tudi ne gre za arbitrarno odločitev tožene stranke. Izpodbijana odločba tudi ne krši ustavnega načela zaupanja v pravo. Predlog tožnice, da naj sodišče prekine predmetni postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K pa naj sodišče zavrne, kar utemelji.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi o spremembi trajanja koncesije, ki je bila podeljena za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas. Prvostopenjski organ se je pri izdaji izpodbijane odločbe oprl na četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, po katerem se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona (tj. pred 17. 12. 2017) podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Koncedent v 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu s tem zakonom in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Če koncesionar ne želi skleniti dodatka h koncesijski pogodbi, glede trajanja koncesije veljajo določbe o spremembi koncesijske pogodbe. Koncedent po preteku 15 let po uveljavitvi tega zakona preveri realizacijo programa v podeljenem obsegu ter ali še obstoji potreba po opravljanju koncesijske dejavnosti. Če ugotovi, da so izpolnjeni prej navedeni pogoji, lahko na podlagi pozitivnega mnenja ZZZS ter pristojne zbornice ali strokovnega združenja podaljša obdobje koncesije v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 43. člena zakona.

11. Relevantno dejansko stanje in sicer, da je prvostopenjski organ tožnici z izpodbijano odločbo spremenil čas trajanja koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe za področje zobozdravstva, odrasli v obsegu 1,00 TIMA tako, da je namesto za nedoločen čas, kot je bila podeljena z odločbo o podelitvi koncesije RK-15-38/99-SV z dne 20. 5. 1999 za program zobozdravstvo – odrasli, v obsegu 1 TIMA, z izpodbijano odločbo podeljena za določen čas, tj. do 17. 12. 2032, med strankama ni sporno. Nesporno je tudi, da je v določbi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K določeno, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo te novele podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. V obravnavani zadevi so po presoji sodišča sporna izključno pravna vprašanja, in sicer vprašanje skladnost četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K z Ustavo RS.

12. Sodišče je v istovrstni zadevi na podlagi 156. člena Ustave RS prekinilo postopek odločanja in z zahtevo pred Ustavnim sodiščem RS začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K (oz. njegove prve povedi, ki spreminja koncesije, podeljene za nedoločen čas, v koncesije za določen čas in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K), ker je ocenilo, da povratno (retroaktivno) posega v pridobljene pravice koncesionarjev in da je zato v neskladju s 155. členom oz. z 2. členom Ustave RS.

13. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 (v nadaljevanju tudi odločba Ustavnega sodišča RS) odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Presodilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS. ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je pričel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K). To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona (9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

14. Ustavno sodišče RS se je opredelilo še do zatrjevane kršitve načela pravne države iz 2. člena Ustave RS, ki zagotavlja, da država posamezniku ne bo poslabšala njegovega pravnega položaja arbitrarno, brez utemeljenega razloga. Presodilo je, da je imel zakonodajalec za sprejetje izpodbijane ureditve stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, tj. v varstvu konkurence kot ustavno varovani kategoriji in v izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov, kar je Ustavno sodišče RS v svoji ustavno-sodni presoji že sprejelo kot ustavno dopusten cilj (11. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS). Po oceni Ustavnega sodišča RS je ureditev tudi skladna z načelom varstva zaupanja v pravo v smislu njene uveljavitve, saj ne gre za prenehanje koncesij na podlagi izpodbijane ureditve, temveč za spremembo podeljenih koncesij za čas trajanja 15 let, kar je čas, ko se lahko koncesionar prilagodi novim okoliščinam (da po poteku koncesije morda ne bo več izbran). Pritrdilo je še razlagi zakonodajalca, da je bila sprememba ureditve relativno predvidljiva zaradi sprememb Zakona o javno - zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP) in sprejetja Direktive 2014/23/EU. Ustavno sodišče RS je upoštevalo relativno dolgo trajanje koncesijskega razmerja in možnost njegovega podaljšanja (13. točka in 14. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

15. Glede na zgoraj povedano sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. člena oz. 2. člena Ustave RS, saj je že Ustavno sodišče RS presodilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavno-pravno skladna. Že Ustavno sodišče RS je tudi pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj.

16. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi relevantno tudi dejstvo, da s spremembo 41. člena ZZDej-K tožnici koncesija ni bila odvzeta, ampak je bil za razliko od prej nedoločenega roka njenega trajanja, določen rok trajanja 15 let, pri čemer to obdobje teče od uveljavitve zakona in zato ne posega v obdobje, v katerem jo je koncesionar že izvajal. 17. Neutemeljen je po mnenju sodišča tudi tožničin ugovor o arbitrarnosti. Zakonodajalec lahko pravico omeji, če to zahteva javna korist. Tudi v tem primeru ga veže načelo sorazmernosti, test pa obsega le sorazmernost v ožjem smislu, saj Ustava RS sama določa, kdaj je poseg dopusten, tj. ko gre za varstvo javne koristi.1 V tem primeru je javna korist varstvo zdravja in življenja ljudi. To izhaja tudi iz predloga zakona, v katerem je zakonodajalec med cilji, načeli in poglavitnimi rešitvami predloga zakona navedel, da je zagotavljanje dobre in vsem dostopne zdravstvene dejavnosti eden izmed najpomembnejših javnih interesov države. Javni interes se zasleduje skozi celotno spremembo navedenega zakona - tudi preko podeljevanja koncesij na transparenten način - saj se koncesija podeli preko javnega razpisa, če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti zdravstvenih storitev. Temeljno poslanstvo zdravstvene dejavnosti je zadovoljevanje potreb prebivalstva, zato mora biti prevladujoča javna in nepridobitna zdravstvena dejavnost, ki temelji na shemi solidarnosti in ne na gospodarski shemi.2 Ustavno sodišče RS je v odločbah U-I-194/17 in U-I-193/19 tudi poudarilo, da je zakonodajalčev cilj, tj. prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v javnih zavodih ustavno dopusten. Glede na navedeno je po presoji sodišča neutemeljen tožničin tožbeni ugovor, da je država arbitrarno, brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala njen pravni položaj.

18. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 navedlo, da zagotavljanje javne mreže zdravstvene službe prek javnih zavodov in prek koncesionarjev vzpostavlja konkurenco med javnimi zavodi in koncesionarji, hkrati pa je z omejitvijo trajanja koncesije zagotovljena tudi konkurenca med obstoječimi in potencialnimi koncesionarji. Drugi odstavek 43. člena ZZDej določa, da koncedent najpozneje 12 mesecev pred potekom obdobja podelitve koncesije preveri realizacijo programa v podeljenem obsegu ter ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije, upoštevaje drugi odstavek 42. člena tega zakona. Če so izpolnjeni prej navedeni pogoji, koncedent na podlagi pozitivnega ZZZS in pristojne zbornice oziroma strokovnega združenja podaljša obdobje podelitve koncesije za naslednjih 15 let. Drugi odstavek 42. člena ZZDej pa določa, da se koncesija podeli, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oz. če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev. Koncedent torej o podaljšanju ne odloči na podlagi izjave javnega zavoda, ampak na podlagi strokovnih mnenj ZZZS in pristojne zbornice oziroma strokovnega združenja. Ali za podaljšanje koncesije ni potrebe, ker bo program lahko izvajal javni zavod (da je to primarna oblika, pa je po presoji Ustavnega sodišča RS cilj, ki je v skladu z Ustavo RS), bo na podlagi strokovnih izhodišč tretjih oseb presojal koncedent. Konkurenca med javnimi zavodi in koncesionarji je torej vzpostavljena v tem smislu, da koncesije ne bodo več potrebne, če bodo javni zdravstveni zavodi v prihodnje pri izvajanju zdravstvene dejavnosti tako uspešni, da ne bodo potrebne.

19. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožničin tožbeni očitek, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Na podlagi sporne določbe četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, po kateri se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona (tj. pred 17. 12. 2017) podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let od uveljavitve tega zakona. Koncedent pa je v 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona dolžan po uradni dolžnosti izdati odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določiti novo obdobje podelitve koncesije v skladu s tem zakonom. Glede na predhodno navedeno zakonsko dikcijo so bili upravni organi na državni, kakor tudi na lokalni ravni dolžni slediti tem zakonskim določbam. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ za upravne organe velja načelo zakonitosti, na podlagi katerega so dolžni ravnati po zakonu in niso pristojni za presojanje ustreznosti zakonske ureditve. Glede na predhodno navedeno je prvostopenjski organ tudi v obravnavani zadevi sledil določbi 41. člena ZZDej-K in izdal izpodbijano odločbo. Navedeno je bil dolžan storiti za vse subjekte, ki jim je bila podeljena koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti za nedoločen čas. Tožnica pa tudi sicer ni konkretno pojasnila na kakšen način naj bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo v načelo enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem, državnimi organi in nosilci javnih pooblastil, kot to določa 22. člen Ustave RS.

20. Glede odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 v zvezi s presojo ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K sodišče navaja, da so odločitve Ustavnega sodišča RS obvezne (1. člen ZUstS). Ustavno sodišče RS je ugotovilo obstoj dopustnih ciljev, ki jih je zasledovala izpodbijana zakonska ureditev (določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K). Nestrinjanju tožnice in pričakovanju odločitve, ki bi bila v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča RS, sodišče ne more slediti. Sodišče je bilo v predmetni zadevi dolžno upoštevati razlago Ustavnega sodišča RS, zavzeto v zadevi U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, saj prepričljivih ustavnopravnih argumentov zoper to stališče ni našlo. Sodišče ni dolžno slediti vsakemu predlogu stranke za vložitev zahteve za oceno ustavnosti in postopek prekiniti. Dolžno pa se je opredeliti do argumentiranih nosilnih pravnih naziranj stranke, kar je v tej sodbi tudi storilo.

21. Zgolj v primeru, če sodišče pri svojem odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS). Po povedanem sodišče sodi, da za tožnico sporna določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ni v nasprotju z Ustavo RS, kot to ugovarja tožnica v tožbi.

22. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (na nejavni seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnico in toženko ni sporno, to je, da je bila pred uveljavitvijo ZZDej-K tožnici z odločbo toženke podeljena koncesija za nedoločen čas, ki je bila z izpodbijano odločbo na podlagi določbe četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K spremenjena v koncesijo za določen čas oz. za obdobje 15 let od uveljavitve ZZDej-K. Kadar dejansko stanje med strankama ni sporno, kot je obravnavani primer, ima na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave. Glede tožničinega tožbenega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitih zastopnikov tožnice, pa sodišče meni, da gre v obravnavanem primeru izključno za pravno vprašanje ob nespornem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Zato predhodno navedenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje zakonitih zastopnikov tožnice ni sledilo.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zahtevek toženke za povrnitev stroškov postopka je zato sodišče zavrnilo.

1 Enako kot opomba 2, strani 1041 - 1042. 2 Glej predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (EVA 2015-2711-0033), strani 15 in 16.