Jedro

Toženec ni prejel navodil, kako poknjižiti blagovne in finančne dobropise, zaradi česar je treba šteti, da za škodo, ki jo je zaradi inventurnih mankov utrpela tožena stranka, ni podana njegova krivdna odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 3. 2008, opr. št. VL 11771/2008, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna v 8 dneh po vročitvi sklepa plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.362,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2008 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka odmerjene na 142,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2008 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 991,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku roka za plačilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. V pritožbi navaja, da so v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju (bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), saj sodišče v obrazložitvi najprej navaja, da tožeča stranka ni dokazala katere so bile obveznosti toženca kot poslovodje, zaradi česar ni izkazano njegovo protislovno ravnanje, v nadaljevanju pa se v nasprotju s prej navedenim sklicuje, da je splošno znano, da so trgovski poslovodje odgovorni za delo podrejenih in da nadzirajo njihovo delo. Protislovnost je torej v opustitvi nadzora nad delom podrejene delavke in zato je protipravnost podana v opustitvi nadzora nad delom podrejene delavke. Toženec je bil kot poslovodja odgovoren za delo T. in ker to delo ni bilo pravilno je odgovoren za škodo, ki je zaradi tega ravnanja nastala. V izpodbijani sodbi ni dokazno ocenjena izpoved T., da ji je toženec naročil, kako naj katere od dobropisov knjiži. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je računovodska služba tista, ki je odgovorna za pravilne vknjižbe. Zaključek, da naj bi bila računovodkinja Š. odgovorna za nepravilno knjiženje ne izhaja iz izvedenih dokazov in je tudi v nasprotju z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je bil toženec kot poslovodja odgovoren za delo podrejenih. Sodišče je tudi zmotno ocenilo izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je s tem, ko je izpovedal, da je Š. prekoračila svoja pooblastila priznal, da je računovodska služba tista, ki je odgovorna za pravilnost vknjižb. Zakonit zastopnik je le poudaril, da Š. ni imela pooblastil, da bi dajala poslovodjem navodila, kako naj knjižijo računovodske dokumente. Pri tem pa ne gre prezreti pričanja T., da je razknjižbe naredila po nalogu toženca, torej poslovodje in hkrati je povedala, da ni nikoli dobila navodil, kako naj se dobropis razknjiži iz uprave tožeče stranke. Š. je izpovedala, da tožencu ni dala nobenih navodil, kako naj odreja sporne knjižbe oziroma, kako naj se razknjižijo sporni dobropisi. Pač pa je, kot je nepravilno ugotovilo sodišče, dala navodila le T., da se finančni dobropisi ne smejo poknjižiti kot blagovni prevzem, sicer pa Š. ni bila dolžna dajati navodila o knjiženih posameznim poslovalnicam. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec blago, za katero je opravil prevzem v minus, izročil sebi ali tretji osebi. Priča T. je v nasprotju s tem zaključkom povedala, da se je z dobropisi pokrival manjko, kar pomeni, da je določeno blago v blagovnici manjkalo. Potrdila je, da se je v poslovalnici vedelo, kaj manjka in je razknjižila material, za katerega so v poslovalnici vedeli da manjka. Tudi toženec je sam izpovedal, da se je na tak način želel rešiti čim več inventurnega manjka. Torej blago je tožencu kot poslovodji v poslovalnici manjkalo, zato ni bistveno kam je blago šlo, saj je zanj odgovarjal toženec kot poslovodja. Če je prišlo do loma blaga oziroma do kakšne napake na blagu, se je sestavil reklamacijski zapisnik in toženec je lahko od dobavitelja tega blaga, na podlagi reklamacijskega zapisnika dobil dobropis za točno to blago. Neverjetno pa je, da bi dobavitelji izdajali dobropise kar na „lepe oči“ oziroma na prošnjo toženca, ker so bili v dobrih odnosih. Dobropis je namreč listina, s katero izdajatelj priznava prejemniku materialno korist. Tožeči stranki je nedvomno nastala škoda, saj bi tožeča stranka lahko dobropise za opravljene prevoze (finančne dobropise) pri dobavitelju vnovčila. Slednje pa ni bilo mogoče, ker je toženec s temi dobropisi pokril manjkajoče blago.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge glede vprašanja, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da ob pomanjkanju škodnega in protipravnega ravnanja toženca, tožeča stranka ni dokazala obstoj škode, zato toženec tožeči stranki ničesar ne dolguje. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in ima izpodbijana sodba o teh odločilnih dejstvih razloge, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s takšno oceno v celoti soglaša. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da če računovodkinja, kot odgovorna oseba za knjigovodsko računovodske posle, pred novembrom 2005, delavce v poslovalnicah ni seznanila s tem, da se ob prejemu finančnih dobropisov ne sme izdajati prevzemnih dokumentov, to ne more biti v škodo toženca, ki je svoje delo s tem, ko je T. odredil, kako naj poknjiži finančne in blagovne dobropise, svoje delo opravljal po običajih družbe. Namreč knjigovodstvo tožeče stranke je vse dobropise, tako blagovne kot finančne, pošiljalo v poslovalnice brez navodil, kako jih poknjižiti, čeprav bi se finančni dobropisi morali poknjižiti na upravi, kot je izpovedal direktor tožeče stranke. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da obveznosti strokovnih služb ni dopustno prevaliti v breme delavcev v poslovalnicah, če strokovne službe tem delavcem, pred novembrom 2005, niso posredovale navodil, kako poknjižiti blagovne in finančne dobropise. Torej, če je knjigovodsko – računovodska služba tožeče stranke vedela za takšne knjižbe dobropisov in če je vedela, da so nepravilne, bi morala delavce in predvsem poslovodje na nepravilnosti opozoriti in takšno ravnanje prepovedati. Glede na to, da sta toženec in priča J.T. izpovedala, da so več let tako knjižili blagovne in finančne dobropise, saj je bil za toženo stranko pomemben le končen rezultat, to pa je inventurno stanje, zato sedaj tožeča stranka ne more, v zvezi z knjiženjem finančnih dobropisov, tožencu očitati hudo malomarnost oziroma naklep.

V konkretnem sporu gre za odškodninsko odgovornost iz delovnega razmerja, ki je urejena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki ureja odškodninsko odgovornost v okviru delovnega razmerja po določbah od 182. do 185. člena. Upoštevajoč splošno ureditev odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) ter posebnosti, ki veljajo po delovnopravni zakonodaji, morajo za odškodninsko odgovornost za škodo, v okviru delovnega razmerja, obstajati naslednje predpostavke: da je škoda nastala na delu ali v zvezi z delom, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi; da je škoda sploh nastala; da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem delavca; da je škodo delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine in elemente morebitne odškodninske odgovornosti toženca in pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je nastala škoda, ki jo je povzročil toženec naklepoma oziroma iz hude malomarnosti, čeprav je dokazno breme na tožeči stranki. Krivda ali huda malomarnost toženca bi se lahko pokazala v tem, da bi tožeča stranka dokazala, da je bilo poslovanje toženca nepravilno, ker je delo opravljal v nasprotju z internimi predpisi tožeče stranke oziroma navodili računovodstva. Tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala, da je bilo blago odtujeno in da je v posledici navedenega tožeči stranki nastala škoda. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je zaradi ravnanja toženca nastala škoda, saj je ob primopredajni inventuri dne 1. 4. 2006, inventurna komisija ugotovila inventurni višek v znesku 1.437.924,55 SIT, je zato povsem pravilna in je neutemeljena pritožbena trditev tožeče stranke, da inventurni rezultati ne povedo ničesar in bi inventurni viški lahko bili še višji, če toženec ne bi z dobropisi pokril manjkajočega blaga, ki ni bilo reklamirano. Navedeno pa nikakor ne more predstavljati škode, ki bi jo naj utrpela tožeča stranka.

Ker tožeča stranka v danem primeru ni dokazala, da bi ji škoda sploh nastala in to po krivdi toženca (torej namenoma ali iz hude malomarnosti), kot to določa 182. člen ZDR, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere po 2. odstavku 250. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato krije sama pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP.