Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da obtožencu prekliče pogojno obsodbo izrečeno s prejšnjo sodbo, je pravilna. Pogojno obsodbo je sodišče prve stopnje preklicalo v času, ko je sodba, s katero je bila ta pogojna obsodba izrečena, že postala pravnomočna in je po tej sodbi že začela teči preizkusna doba. Obtoženec je storil novo kaznivo dejanje po izreku te pogojne obsodbe, preden je le-ta postala pravnomočna in se zato v takšnem primeru šteje, da gre za situacijo, ko se po izreku pogojne obsodbe ugotovi, da je obtoženec storil kaznivo dejanje prej, preden je bil pogojno obsojen.

Izrek

Pritožbama obtoženega M. D. in zagovornice obtoženega E. J. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se obema obtožencema kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora.

Obtoženemu E. J. pa se nato ob upoštevanju kazni 4 (štirih) mesecev zapora, iz preklicane pogojne obsodbe in kazni 4 (štirih) mesecev zapora iz te sodbe po določilu 2. točke II. odst. 47. čl. Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 6 (šest) mesecev zapora.

Sicer pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožena E. J. in M. D. spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. čl. v zvezi s 25. čl. Kazenskega zakonika. Obtožencema je izreklo vsakemu kazen šest mesecev zapora. Obtoženemu E. J. je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 551/97 z dne 7.6.1999, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. čl. Kazenskega zakonika določena kazen štirih mesecev zapora in preizkusna doba v trajanju treh let. Po določilu 3. odst. 52. čl. Kazenskega zakonika z uporabo določil o steku, je temu obtožencu nato izreklo enotno kazen osmih mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 8.7.1999 dalje. Obtoženemu E. J. je odvzelo še predmete uporabljene pri kaznivem dejanju. Oškodovancu je dosodilo njegov premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obema obtožencema v plačilo. Oba obtoženca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice po uradni dolžnosti obtoženega E. J. izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper sodbo sta se pritožila obtoženi E. J. po svoji zagovornici in obtoženi M. D., oba zaradi odločbe o kazenski sankciji. M. D. je svojo vlogo naslovil kot zahtevo za izredno omilitev kazni po 417. čl. Zakona o kazenskem postopku. Ker pa je njegova vloga vložena v roku za pritožbo zoper sodbo in ker je zahtevo za izredno omilitev kazni mogoče vložiti šele po pravnomočnosti sodbe in ne pred njo in se zahteva za izredno omilitev kazni lahko vloži le iz razloga, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali pa so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, je sodišče druge stopnje vlogo obtoženega M. D. obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo. Oba pritožnika v pritožbi predlagata, da naj pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi tako, da jima izreče pogojno obsodbo. Zagovornica obtoženega J. predlaga tudi, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da se pogojna obsodba po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 551/97 ne prekliče, podrejeno pa predlaga znižanje izrečene kazni obtoženemu J. Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedbah sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri in preveč enostransko pri obeh obtožencih upoštevalo kot obtoževalno okoliščino, njuno dosedanjo kaznovanost, ter da je dalo tudi premajhen povdarek okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno in dejstvu, da zaradi ravnanja obeh obtožencev oškodovancu kakšna večja škoda ni nastala, saj sta bila obtoženca takoj po dejanju prijeta in je bil avtoradiokasetofon, ki je predmet tega kaznivega dejanja, oškodovancu takoj vrnjen. Pri obtoženemu D. pa je sodišče prve stopnje tudi napačno kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je obtoženec še v drugih kazenskih postopkih zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, kar pa ni okoliščina, ki bi jo bilo sploh mogoče upoštevati pri izreku kazni, saj za obtoženca, za katerega je v teku kazenski postopek velja domneva nedolžnosti. Iz tekočih kazenskih postopkov tako ni mogoče izvajati sklepa, da gre pri obtožencu za kontinuirano dejavnost, ki mu predstavlja tudi način pridobivanja sredstev za življenje, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ta okoliščina in pa okoliščina na katero opozarja obtoženec v svoji pritožbi, da si je intenzivno iskal zaposlitev, tako bi tudi uredil svoje življenje, je narekovala znižanje kazni obtoženemu D. Tudi pri obtoženemu J. je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, poleg že navedenega, da si tudi ta obtoženec skuša urediti življenje z odvajanjem odvisnosti od mamil, ki je botrovala storitvi kaznivega dejanja, na kar pravilno opozarja pritožnica v pritožbi. Že tekom postopka je obtoženec povedal, da fizično od mamil ni odvisen, kar je sodišče prve stopnje v premajhni meri presodilo pri izreku kazni. Upoštevalo je le obdolženčevo dosedanje odvisnost od mamil, ne pa tudi njegove sedanje razmere. Tudi pri tem obtožencu je bilo zaradi tega, ker so bile olajševalne okoliščine v izpodbijani sodbi v premajhni meri upoštevane in povdarjene, kazen znižati.

Sodišče druge stopnje tako pri obeh obtožencih ocenjuje, da je kazen štirih mesecev zapora tista, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja, njegovimi okoliščanimi ter osebnimi razmerami in lastnostmi obeh storilcev.

Neutemeljeno pa se oba pritožnika zavzemata za izrek pogojne obsodbe.

Pri obtoženemu D., glede na njegovo prejšnje življenje ni pogojev za izrek pogojne obsodbe, saj je bil ta obtoženec že kaznovan zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo in ocenilo pri odločitvi za vrsto izreče kazenskega sankcije, to je zaporno kazen. Obtoženčevo prejšnje življenje tako ne upravičuje izreka sankcije opominjevalne narave, to je pogojne obsodbe, saj obtoženec po prestani kazni ni prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj, ampak je zopet storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje. Tudi pri obtoženemu E. J. se pokaže, da za izrek pogojne obsodbe ni pogojev. Sodišče prve stopnje je namreč popolnoma pravilno ocenilo in presodilo obtoženčevo ravnanje, po izreku pogojne obsodbe s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 551/97, ko je obtoženec le en mesec po izreku te sodbe storil novo, sedaj obravnavano kaznivo dejanje. Obtoženec tako pričakovanj v smeri pozitivne prognoze njegovega bodočega življenja, kar je pogoj za izrek pogojne obsodbe, ni upravičil. Pa tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obtožencu pogojno obsodbo prekliče, je pravilna. Pogojna obsodba je bila preklicana v času, ko je sodba I K 551/97 že postala pravnomočna, torej ko je že začela po tej sodbi teči preizkusna doba.

Sedaj obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno julija letošnjega leta, v času, preden je pogojna obsodba postala pravnomočna. V takšnem primeru pa gre za situacijo, ko se po izreku pogojne obsodbe ugotovi, da je obtoženec storil kaznivo dejanje prej, predno je bil pogojno obsojen. Sodišče prve stopnje pa je tudi popolnoma pravilno ocenilo, da ni pogojev za izrek pogojne obsodbe in jo zato tudi upravičeno upoštevaje, da je obtoženc sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil le en mesec po izreku citirane pogojne obsodbe, preklicalo.

Pritožbeno sodišče je obtoženemu E. J. tako ob upoštevanju kazni štirih mesecev iz preklicane pogojne obsodbe ter ob upoštevanju znižane štirih mesecev za sedaj obravnavano kaznivo dejanje skladno z določbami o steku izreklo novo enotno kazen šestih mesecev zapora ter tako tudi ugodilo zagovorničini pritožbi in izrečeno enotno kazen znižalo. Novo izrečeno enotno kazen sodišče druge stopnje tudi ocenjuje kot pravično in kot takšno, da bo na obtoženca vplivala tako, da v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Razlogi, s katerimi oba pritožnika izpodbijata sodbo v odločbi o kazenski sankciji so tako deloma utemeljeni, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika v zvezi z kazensko sankcijo niso utemeljeni, in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbi zavrnilo, in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo odločeno obema obtožencema v korist, povprečnine nista dolžna plačati (II. odst. 98. čl. Zakona o kazenskem postopku). Drugi stroški, o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri višjem sodišču niso nastali.