Jedro

Tudi v javnopravnih zadevah iz 4. člena ZUP, v katerih se upravni postopek smiselno uporablja, mora biti izdani akt obrazložen tako, da so iz obrazložitve razvidni vsi dejanski in pravni razlogi, ki so pomembni za odločitev. Le tako lahko namreč stranka učinkovito uveljavlja pravno varstvo. V konkretnem primeru je toženka odločitev dodatno utemeljevala z obširnim odgovorom na tožbo. V tej zvezi je treba poudariti, da iz že opisanih razlogov pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega akta toženka ne more pomembno dopolnjevati šele z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. 11088-133/2018-3 z dne 21. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, navedenim v izreku sodbe, je Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) zavrnil vlogo, s katero se je tožnica prijavila na Javni razpis za sofinanciranje neformalnih izobraževanj in usposabljanj zaposlenih (Uradni list RS, št. 33/18, v nadaljevanju: javni razpis ali razpis), ter še odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa in da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ 18. 5. 2018 objavil navedeni javni razpis, ki ga sofinancirata Republika Slovenija (RS) in Evropska unija (EU) iz sredstev Evropskega socialnega sklada. Predmet javnega razpisa je sofinanciranje stroškov neformalnega izobraževanja in usposabljanja zaposlenih oseb (točka 2.3 javnega razpisa). Pogoji za kandidiranje so določeni v 3. točki javnega razpisa. Strokovna komisija je ugotovila, da je tožnica pravočasno oddala vlogo, vendar ne izpolnjuje pogoja za kandidiranje iz navedene točke, in sicer je račun za usposabljanje 3-0202500 izdan na A. s.p., kar ni skladno z razpisom, ki določa, da mora biti plačnik usposabljanja fizična oseba oziroma da mora vlagatelj stroške usposabljanja poravnati iz lastnih sredstev in ne s strani delodajalca ali druge pravne osebe.

3. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je s svojo v uvodu sodbe navedeno (v nadaljevanju: drugostopenjsko) odločbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopenjski organ 29. 5. 2018 prejel obravnavano tožničino vlogo, ki jo je pravilno zavrnil. Iz 3. točke javnega razpisa namreč izhaja, da morajo biti stroški, ki jih prijavitelj uveljavlja, poravnani iz lastnih sredstev in ne iz drugih javnih virov, niti ne s strani delodajalca oziroma druge pravne osebe ter jih prijavitelj do sedaj ni uveljavljal oziroma ni imel povrnjenih tovrstnih stroškov iz drugega javnega vira, delodajalca ali druge pravne osebe. Iz računa št. 3-0202500, priloženega tožničini prijave na razpis, je razvidno, da je bil izdan na A. s.p., ..., ..., ki je na potrdilu banke P. d.d. Ljubljana o izvršenem plačilu navedena tudi kot plačnik računa. Kot izhaja iz točke 2.3. javnega razpisa, je njegov predmet sofinanciranje stroškov neformalnega izobraževanja in usposabljanja zaposlenih oseb. Zgolj zaradi enake obravnave vseh prijaviteljev v razmerju do zaposlenih po Zakonu o delovnih razmerjih, so kot ciljna skupina razpisa določeni tudi samostojni podjetniki pod pogojem, da niso v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, in posamezniki, ki so vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi. Prijavitelj na javni razpis je tako lahko le fizična oseba. To je bistveno pri opredelitvi sredstev, ki se dodeljujejo na podlagi razpisa in ki za prijavitelja ne predstavljajo državne pomoči oziroma pomoči de minimis. Če bi bila sredstva dodeljena podjetniku, torej fizični osebi, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, bi to zanj pomenilo konkurenčno prednost na trgu. Poleg tega za ta razpis prvostopenjski organ nima predvidene in priglašene sheme kot podlage za zakonito dodeljevanje sredstev po pravilih s področja državnih pomoči. Sicer pa je prvostopenjski organ na svoji spletni strani objavil odgovore na najpogostejša vprašanja glede javnega razpisa, ki zavezujejo kot del razpisne dokumentacije. Iz teh odgovorov izhaja, da se kot ustrezno dokazilo o izpolnjevanju pogoja iz 3. točke razpisa šteje račun, izdan na fizično osebo. Pri tem je tudi naveden (izmišljen) primer, da se kot neustrezen šteje račun, ki se glasi na JONO, projektiranje in poslovno svetovanje, T.T., s.p. in ne na T.T.. Zato pritožbenim ugovorom ni mogoče pritrditi.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep in posledično tudi drugostopenjsko odločbo ter, če razpolaga z vsemi podatki, meritorno odloči o zadevi, sicer pa zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi izpostavlja določila javnega razpisa o njegovem predmetu, ciljni skupini ter pogojih za sodelovanje, iz katerih izhaja, da gre za sofinanciranje izobraževanj tako zaposlenih kot samozaposlenih. Poudarja, da nikjer v razpisu ni določeno, da mora biti plačnik fizična oseba, pač pa, da mora prijavitelj uveljavljane stroške poravnati iz lastnih sredstev in ne iz drugih javnih virov, s strani delodajalca ali druge pravne osebe. Tožnica je stroške plačala kot samostojna podjetnica (s.p.), vendar so to bila njena lastna sredstva. Ob tem pojasnjuje, da je bila kot s.p. pavšalno obdavčena, tako da so ji bili avtomatično priznani normirani stroški v višini 80 % in si tako zaradi plačila računa ni pridobila nobene koristi ali prednosti pred drugimi subjekti na trgu. Nekaj tednov pozneje pa je s.p. tudi zaprla. Računa tožnica tudi ni plačala iz javnih sredstev, ni ji ga plačal delodajalec in ne pravna oseba. Status s.p. pomeni status samozaposlenega in tudi tem so razpisni pogoji omogočali sodelovanje na javnem razpisu. Sicer pa je tudi samostojni podjetnik fizična oseba, saj po veljavni zakonodaji ni pravna oseba. Tožnica se sprašuje, kaj naj bi pomenila drugostopenjska obrazložitev, da so kot ciljna skupina razpisa določeni tudi samostojni podjetniki, ampak zgolj zaradi enake obravnave vseh prijaviteljev. Če je tako, gre za zavajanje nekaterih skupin v smislu, saj se lahko na razpis prijavite, vendar ne boste uspeli. Pomanjkljiva priprava razpisa ne more iti v škodo prijavitelja. Glede na razloge drugostopenjskega organa tožnica dodaja, da priglašena shema ni javno objavljena, ni predmet javnega razpisa, tožnici ni znana in se zato organ nanjo ne more sklicevati. Tudi sicer o nedopustni konkurenčni prednosti ni mogoče govoriti. Toženka naj se vpraša, ali nima financiranje posameznika, ki takoj po povrnitvi stroškov odpre s.p. ali d.o.o. in tam uporabi pridobljeno znanje, bistveno večji vpliv na konkurenčnost na trgu kot v tožničinem primeru. Namen takšnih razpisov je usposabljanje in pridobivanje novih znanj za posameznike, tudi samostojne podjetnike, da bodo ta znanja uspešno uporabili pri svojem delu. Če ni tako, so izobraževanja namenjena zgolj sama sebi oziroma potrošnji denarja. V dokaznem smislu se tožnica sklicuje na javni razpis, izpodbijani sklep, svojo pritožbo zoper ta sklep, drugostopenjsko odločbo ter ostale listine upravnega spisa zadeve, predlagala pa je tudi svoje zaslišanje.

6. Toženka v obširnem odgovoru na tožbo vztraja pri izdanih aktih in v njih navedenih razlogih, prereka tožbene navedbe ter predlaga, da se tožba zavrne. Zavrača očitke o kontradiktornosti vsebine javnega razpisa ter poudarja, da je prijavitelj na ta razpis lahko le fizična oseba (posameznik), kar izhaja tudi iz obrazca prijave, kjer se kot podatek o prijavitelju navede ime in priimek in ne firma samostojnega podjetnika posameznika. Skladno z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) gre v primeru fizične osebe in samostojnega podjetnika posameznika za en subjekt, vendar je treba upoštevati pravila s področja državnih pomoči, kot izhajajo iz Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju: PDEU), zato prejemnik sredstev po tem razpisu ne more biti subjekt, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost. V 5. točki razpisa je navedeno, da dokumentacija javnega razpisa obsega javni razpis in razpisno dokumentacijo (navodila za prijavo na javni razpis). Del teh so tudi odgovori na pogosta vprašanja, objavljeni na spletni strani prvostopenjskega organa. Iz vprašanj in odgovorov do 24. 5. 2018 izhaja, da se račun, če naj se šteje za ustrezno dokazilo, ne izda na podjetje, ampak na fizično osebo.

7. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, kako je bil pripravljen javni razpis, in se pri tem sklicuje na odločitev o podpori št. 10-1/2/MDDSZ/0 za program "Neformalno izobraževanje in usposabljanje zaposlenih", št. dokumenta: 3032-35/2018/10, ki jo je 8. 5. 2018 izdala Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ter na pogodbo št. C2611-18-311203 o sofinanciranju operacije "Neformalno izobraževanje in usposabljanje zaposlenih", ki sta jo prvostopenjski organ in toženka sklenila 16. 5. 2018. Pojasnjuje, da iz mnenja Ministrstva za finance št. 440-13/2018/4 z dne 26. 3. 2018, pridobljenega na podlagi pisnega zaprosila toženke ter dodatnega pojasnila prvostopenjskega organa št. 1108-2/201767 z dne 22. 3. 2018, izhaja, da skladno z določbo 107. člena PDEU financiranje javnega razpisa glede na ciljno skupino ne vsebuje elementov državne pomoči. Dodatno toženka pojasnjuje, da se pravila o državni pomoči uporabljajo le, kadar je njen prejemnik podjetje, tj. subjekt, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ne glede na njegov pravni status ali način financiranja. Ker so prejemniki sredstev po razpisu lahko le zaposlene osebe - posamezniki, prvostopenjski organ ni izvedel postopka priglasitve sheme državne pomoči oz. pomoči de minimis. Sklepno toženka še navaja, da gre v obravnavanem primeru za javnopravno stvar in ne za odločanje o pravici, kar je značilnost upravne zadeve. V tovrstnem postopku je ključno, da so vsi prijavljeni enako obravnavani. Uspeh prijavitelja na razpisu pa je odvisen od tega, kako je njegova vloga vrednotena glede na v razpisu vnaprej določene kriterije. Razlaga pogojev v dobro tožnice bi pomenila neenako obravnavanje drugih prijaviteljev, ki so spoštovali razpisne pogoje. Če je tožnica menila, da so ti nejasni, pa je imela možnost pridobiti dodatne informacije v zvezi s pripravo vloge (15. točka javnega razpisa), zato se ne more šele sedaj sklicevati na drugačno razumevanje razpisnih pogojev.

8. Toženka je hkrati z odgovorom na tožbo sodišču predložila spise zadeve (javni razpis, tožničino prijavo z dne 29. 5. 2018, ocenjevalni list, izpodbijani sklep, tožničino pritožbo, drugostopenjsko odločbo ter že predhodno navedene dokumente v zvezi s pripravo razpisa: odločitev o podpori, pogodbo, mnenje Ministrstva za finance in pojasnilo prvostopenjskega organa glede ciljne skupine razpisa).

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil vlogo, s katero se je tožnica prijavila na javni razpis. Tožničina pritožba zoper izpodbijani sklep je bila z drugostopenjsko odločbo zavrnjena.

11. Sodišče, glede na vsebino toženkinega odgovora na tožbo in njen poudarek, da gre za t.i. javnopravno stvar, najprej pojasnjuje, da mora biti sprejeta odločitev v vsakem primeru ustrezno obrazložena. Tudi v javnopravnih zadevah iz 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v katerih se upravni postopek smiselno uporablja, mora biti izdani akt obrazložen tako, da so iz obrazložitve razvidni vsi dejanski in pravni razlogi, ki so pomembni za odločitev. Obrazložitev mora smiselno ustrezati zahtevam, ki izhajajo iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Le tako lahko namreč stranka učinkovito uveljavlja pravno varstvo. Če odločitev nima takšne obrazložitve, gre za kršitev pravice, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije, ter obenem za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, kar daje podlago za odpravo akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek. V konkretnem primeru je toženka odločitev dodatno utemeljevala z obširnim odgovorom na tožbo. V tej zvezi je treba poudariti, da iz že opisanih razlogov pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega akta toženka ne more pomembno dopolnjevati šele z odgovorom na tožbo v upravnem sporu. Tudi sicer pa sodišče njenim razlogom ne more v celoti slediti in v navedbah toženke ne vidi zadostne podlage, da bi izpodbijani sklep potrdilo kot pravilen in zakonit. 12. Iz javnega razpisa, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 33/18 z dne 18. 5. 2018, izhaja, da je namen razpisa povečati vključenost v vseživljenjsko učenje ter izboljšati kompetence, ki jih posamezniki, zaposleni v RS, potrebujejo zaradi potreb na trgu dela, večje zaposljivosti in mobilnosti ter osebnega razvoja in delovanja v sodobni družbi (točka 2.1). Cilji javnega razpisa so spodbujanje vseživljenjskega učenja zaposlenih, njihovo ozaveščanje o pomenu vlaganja v osebni in karierni razvoj z namenom večanja njihove konkurenčne prednosti na trgu dela, povečevanje mobilnosti na trgu dela in zaposlitvenih možnosti zaposlenih posameznikov ipd. (točka 2.2). Predmet javnega razpisa je sofinanciranje stroškov neformalnega izobraževanja in usposabljanja zaposlenih oseb, in sicer so do sofinanciranja upravičena usposabljanja za znanja, ki so v veliki meri prenosljiva tudi na druga podjetja ali delovna področja in jih zaposleni ne uporablja samo ali v pretežni meri na svojem trenutnem ali prihodnjem delovnem mestu v podjetju ter se zaključijo s potrdilom o udeležbi oziroma dokazilom o zaključenem usposabljanju, kot tudi usposabljanja, ki omogočajo posodobitev že obstoječih znanj, kvalifikacij ali nadgradnjo za potrebe opravljanja poklica in se zaključijo z dokazilom o zaključenem usposabljanju (točka 2.3 javnega razpisa). V tej točki je nadalje določeno, da posamezniki lahko z vlogo na ta javni razpis uveljavljajo sofinanciranje stroškov, nastalih v obdobju od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2018 za programe neformalnega izobraževanja in usposabljanja, v katere so vključeni v istem obdobju. Nato je v točki 2.4 izrecno opredeljeno, da so ciljna skupina javnega razpisa: posamezniki, ki so v rednem delovnem razmerju v RS; samostojni podjetniki pod pogojem, da niso v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, ter posamezniki, ki so vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi. V določbah 3. točke javnega razpisa pa je določeno, da se na razpis lahko prijavi posameznik, ki izpolnjuje naslednje pogoje: je v času vključitve v neformalno izobraževanje oz. usposabljanje, za katero uveljavlja sofinanciranje, (samo)zaposlena oseba v RS (točka 3.1.); je bil v program neformalnega izobraževanja oz. usposabljanja vključen od 1. 9. 2017 in ga je zaključil najkasneje do 31. 8. 2018 (točka 3.2.); je v obdobju od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2018 plačal za stroške programa neformalnega izobraževanja oz. usposabljanja, za katerega uveljavlja sofinanciranje (točka 3.3.); je stroške, ki jih prijavitelj uveljavlja, poravnal iz lastnih sredstev in ne iz drugih javnih virov, niti ne s strani delodajalca oziroma druge pravne osebe ter do sedaj ni uveljavljal oz. ni imel povrnjenih tovrstnih stroškov iz drugega javnega vira, delodajalca ali druge pravne osebe (točka 3.4.); vlagatelj ni zaposlen pri izvajalcu javnega razpisa v času usposabljanja do oddaje vloge (točka 3.5.).

13. Javni razpis torej res govori o sofinanciranju izobraževanja zaposlenih, vendar pa pri tem kot ciljno skupino izrecno določa tudi samostojne podjetnike pod pogojem, da niso v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu. Kaj drugega, kot je zgoraj navedeno, glede ciljne skupine in pogojev za kandidiranje, v javnem razpisu ni določeno. Pri čemer sodišče v zvezi s sklicevanjem toženke na razpisno dokumentacijo dodaja, da so (naknadna) v obliki vprašanj in odgovorov poda(ja)na pojasnila prvostopenjskega organa glede objavljenega javnega razpisa lahko zgolj in samo to, torej pojasnila, kako določbe javnega razpisa tolmači prvostopenjski organ. Ne more pa se na tak način dopolnjevati pravil javnega razpisa glede pogojev za kandidiranje, ki morajo biti prav zaradi načela enakega obravnavanja in načela zakonitosti določena že v samem razpisu, ki se tudi objavi v Uradnem listu RS.

14. Glede na vse navedeno sodišče ne more slediti toženki, kolikor zagovarja stališče, da je v javnem razpisu povsem jasno določeno, da se samostojni podjetnik (ki ni v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu v RS) na razpis ne more prijaviti. Tudi sicer pa toženka, ko konkretno odločitev utemeljuje s sklicevanjem, da se na javni razpis lahko prijavi le fizična oseba oziroma posameznik ter da sredstev po javnem razpisu zaradi pravil EU o konkurenci oziroma državnih pomočeh ni mogoče dodeliti samostojnemu podjetniku, povsem spregleda, da tožnica obravnavane vloge na javni razpis (kar je razvidno iz izpolnjenega obrazca prijave v spisu) ni vložila kot samostojna podjetnica (saj se je, kot nakazujejo tudi njene tožbene navedbe, nato zaposlila). Sredstva na podlagi obravnavane vloge tako ne bi bila dodeljena samostojnemu podjetniku. Zakaj bi bil torej (tudi glede na pojasnila, ki jih je tožnica podala glede poslovanja in obdavčitve, ko je še imela status s.p.) z dodelitvijo sredstev tožnici prizadet konkurenčni položaj na trgu, iz razlogov toženke ni konkretno razvidno. Prav tako ta izpodbijane odločitve ne more ubraniti z očitkom tožnici, da bi ta za ustrezno pripravo vloge lahko pridobila dodatna pojasnila. Kolikor ima pri tem (glede na obrazložitev sklepa) v mislih pojasnila o načinu navedbe subjekta na računu za izobraževanje in njegovega plačnika, namreč toženka spregleda, da je bil uveljavljani račun za izobraževanje tožnici že izdan 4. 1. 2018 in plačan 15. 1. 2018, saj je bilo po javnem razpisu mogoče uveljavljati sofinanciranje stroškov, nastalih v obdobju od 1. 9. 2017 od 31. 8. 2018, torej tudi stroškov, ki so nastali že pred objavo javnega razpisa.

15. Ker iz navedenega sledi, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne zajema vseh za odločitev relevantnih razlogov ter da v postopku izdaje sklepa niso bile ugotovljene in upoštevane vse relevantne okoliščine, zaradi česar tudi ni mogoče zaključiti, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je sodišče na podlagi določb 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.

16. Glede na to, da je tožnica predlagala tudi odpravo drugostopenjske odločbe, sodišče pojasnjuje, da z odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe (tako Vrhovno sodišče že v sklepu št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015). Zato ni podlage in ne potrebe, da bi sodišče odločalo o odpravi drugostopenjske odločbe.

17. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče v tej zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 pomeni zgolj možnost, ki se kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zahtevek za takšno odločanje pa niti ni bil ustrezno (določno) postavljen (prim. drugi odstavek 30. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

18. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnico zastopala pooblaščena odvetniška družba, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Navedeni znesek mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).