Jedro

Pooblastilo dano odvetniku, ki ne vsebuje nobenih omejitev (splošno pooblastilo), pomeni tudi upravičenje odvetnika, da sklene poravnavo, s katero je bilo razpolagano s premoženjem, ki ni bilo predmet pravdnega in zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, ki se glasi: „Sodna poravnava P 2351/2007-II, ki je bila zapisana dne 10.1.2008 pred tem sodiščem v pravdi P 2351/2007-II tožnika K. B. in tožencev M. J. in K. V., zaradi ugotovitve, da določeni deli nepremičnin, vrednostnih papirjev ter polovica avtomobila ne sodijo v zapuščino, se razveljavi. Toženec je dolžan tožnikoma povrniti njune pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo do dne plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.“ Tožnikoma je naložilo, da nerazdelno tožencu plačata njegove pravdne stroške v znesku 647,88 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude s plačilom zneska pravdnih stroškov pa sta dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska pravdnih stroškov za čas od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, naj Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njunemu tožbenemu zahtevku v celoti. Poudarjata, da sta v tožbi ter na prvem naroku za glavno obravnavo navedla vsa dejstva, pomembna za odločanje sodišča v tej pravdi ter navedla potrebne dokaze. Sodišče prve stopnje je dokaze sicer izvedlo, na podlagi proste presoje izvedenih dokazov pa napravilo napačne sklepe o obstoju ali neobstoju odločilnih dejstev, predvsem pa na ugotovljena dejstva nepravilno uporabilo materialno pravo. Stranke lahko na podlagi določbe 392. člena ZPP izpodbijajo sklenjeno sodno poravnavo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave med ostalim tudi, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma, če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Pritožnika se strinjata, da je imel njun pooblaščenec splošno pravdno pooblastilo v pravdi P 2351/2007-II, na podlagi katerega je imel tudi pravico skleniti sodno poravnavo. Toda pomembno je, ali je imel pooblastilo za sklenitev kakršnekoli sodne poravnave, predvsem poravnave, ki bi po vsebini presegala predmet obravnavanja v navedeni pravdi. V tem pogledu je sodišče prve stopnje sklepalo napačno. Pravni zastopnik tožnika bi moral imeti v navedeni pravdi posebno pooblastilo za sklenitev sodne poravnave v delu, ki se nanaša na razpolaganje s celotno parc. št. 1179/1 k.o. H. m. in na odpoved tožbenih zahtevkov, s katerimi bi tožnika zahtevala večji obseg zapuščine po pokojni J. K., kot je že znan v zapuščinskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D 421/2003 (4. točka sodne poravnave). Šlo je namreč za razpolaganja, s katerimi je bil presežen predmet obravnavanja v sami pravdi in glede katerih pooblastilo ni bilo dano ter za katera odvetnik B. J. tudi v zapuščinskem postopku ni imel pooblastila, saj je za zastopanje dediča V. K. v navedenem zapuščinskem postopku prevzel šele s predložitvijo pooblastila dne 21.4.2009. Pooblaščenec tožnika torej v navedenem delu ni imel pooblastila za sklenitev sodne poravnave. Ker odsotni tožnik razpolaganj tudi naknadno ni odobril, pooblaščenec pa brez posebne pooblastitve ne bi smel skleniti posla o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin ali se brez povračila odpovedati kakšni pravici, so bili podani razlogi iz 392. člena ZPP za razveljavitev sodne poravnave. Pravni zastopnik tožnika je takoj po prejemu obvestila, da tožnik ne odobri navedenega pravdnega dejanja, s posebno vlogo z dne 18.1.2008 o tem obvestil sodišče in pravnega zastopnika toženca in navedel, da toženec V. K. soglaša z določbami točk 1, 2, in 3 delne sodne poravnave, čeprav je v 1. točki v 2. alineji glede nepremičnine v k.o. H. presežen predmet obravnavanja v tej pravdi, da bo dokončno vsebino dogovora s potrebnimi klavzulami mogoče zapisati v dednem dogovoru, ki bo sklenjen v zapuščinskem postopku II D 421/2003 Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki se ga zaveže toženec podpisati in da toženec V. K. ne soglaša z določbo 4. točke delne sodne poravnave in je ne odobri – dopis je brez odobritve neveljaven in toženca ne veže, saj je bil z zapisom presežen predmet obravnavanja, za odpoved zahtevkom pa bi moral imeti odvetnik posebno pooblastilo, takega pooblastila pa ni imel in naj zato sodišče iz končnega besedila poravnave določbo 4. točke črta. Slednji je dne 21.1.2008 podal pisno izjavo (1. točka tožbe), da za toženca delna sodna poravnava ne velja, če ne velja v celoti, v vseh točkah, zato sta oba tožnika s tožbo uveljavljala razveljavitev sodne poravnave z dne 10.1.2008, opr. št. P 2351/2007-II v celoti.

Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo. Predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in da tožečima strankama naloži v plačilo dodatno še stroške pritožbenega postopka toženca skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje. Poudarjata, da je zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnica za zahtevek niti ne more biti aktivno legitimirana, saj je poravnavo tudi osebno podpisala. Tožnik pa je pooblastil odvetnika B. J. z odvetniškim pooblastilom, katerega zapis in vsebina sta popolnoma nejasna. Tako iz samega zapisa pooblastila izhaja, da je splošno in brez kakršnihkoli omejitev, vključno tudi z izrecno določbo, da pooblastilo vključuje tudi sklepanje poravnave. Tudi če ne bi bilo takšnega izrecnega zapisa je v smislu določb ZPP določen drugačen obseg pooblastila kadar gre za navadnega pooblaščenca oziroma kadar gre za pooblaščenca, ki je odvetnik. Le za pooblaščence, ki niso odvetniki, se za sklenitev sodne poravnave zahteva posebno pooblastilo. Tudi ne drži, da naj bi bil obseg poravnave širši. Tudi parcela 1179/1 k.o. H. je del zapuščine, oziroma je bila ta nepremičnina tudi del tožbenega zahtevka tožnika K. B. Že vsebinsko se je torej spor vodil tudi glede te nepremičnine. Normalno je ob sklepanju poravnave, da ne bo več načenjanja kakšnih novih spornih vprašanj in je bilo zato tudi vključeno določilo v poravnavo, da tožnika nimata kakšnih novih zahtevkov. Poravnava je vedno rezultat medsebojnega popuščanja. Gre za zlorabo procesnih možnosti in verjetno celo bolj interese tožnice, čeprav s formalnim sklicevanjem na tožnika. Toženec je večkrat komuniciral z obema tožečima strankama in je tožnik večkrat izjavil, da kar se njega tiče, ni kakšnih posebnih problemov in se on strinja z vsem, s čemer se strinja tožnica. Za toženca so ravnanja tožečih strank v tem postopku neresne in popoln nesmisel. Tudi kasnejši dopis tožnika odvetniku ne more biti razlog za izpodbijanje sklenjene sodne poravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik dne 19.11.2005 pooblastil odvetnika B. J. za zastopanje v pravdni zadevi opr. št. P 2351/2007-II. Iz vsebine pooblastila jasno izhaja, da gre za splošno pooblastilo odvetniku, v katerem pooblastitelj odvetnika pooblašča, da ga zastopa v vseh njegovih pravnih stvareh, v civilnih in gospodarskih, v pravdnih in nepravdnih, v izvršilnih, kazenskih, upravnih, delovnih, socialnih in ostalih zadevah in da v njegovem imenu sklepa tudi poravnave, torej kakršnekoli poravnave. Navedeno splošno pooblastilo tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne vsebuje kakšnih omejitev pri zastopanju, tudi ne tistih, ki jih pritožnika ponavljata še v pritožbi in sicer glede zatrjevanega razpolaganja s premoženjem, ki naj ne bi bilo predmet zapuščinskega postopka do II D 421/2003 in ki tudi naj ne bi bilo obseženo v tožbi vloženi v pravdi opr. št. P 2351/2007-II. Prav tako iz pooblastila ne izhaja omejitev odpovedati se kakršnimkoli tožbenim zahtevkom. Tožnik je torej odvetniku dal pooblastilo, ki je že po zakonu neomejeno (glej določbo 95. člena ZPP, na katerega je oprta izpodbijana sodba), čim je bila ta sklenjena, je bila zavezujoča tudi za tožnika in je ni mogel preklicati. To pa pomeni, da je tožnikov odvetnik v konkretnem primeru lahko sklenil tudi poravnavo v sporni vsebini. Pritožbeno sklicevanje na obvestilo, da tožnik ne odobri sklenjene poravnave in odvetnikova vloga z dne 18.1.2008, s katero je obvestil sodišče in pravnega zastopnika toženca o tej okoliščini, torej ni pravno relevantno. Enako velja za pisno izjavo z dne 21.1.2008, na katero se prav tako sklicujeta pritožnika. Na pravilnost izpodbijane sodbe prav tako ne more vplivati v pritožbi nadalje zatrjevana okoliščina, da je odvetnik B. J. zastopanje tožnika v zapuščinskem postopku prevzel šele s predložitvijo pooblastila dne 21.4.2009. Procesna pravila o zastopanju torej niso bila kršena in zgolj takšne kršitve bi lahko privedle do utemeljenosti zatrjevanega obnovitvenega razloga iz 4. točke 1. odstavka 394. člena ZPP.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo, saj ni ugotovilo nobeno od zatrjevanih pritožbenih kršitev, kot tudi ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča niso bili potrebni in jih zato nosi tožena stranka sama (1. odstavek 155. člena ZPP).