Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predmetne ograje ni mogoče uvrstiti med pomožne objekte, kot jih opredeljuje odlok, saj ni grajena iz predpisanega materiala. Tako je utemeljena zavrnitev zahteve za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del že zaradi neskladnosti s prostorskim izvedbenim aktom.
Revizija se zavrne.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.5.2004, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 23.3.2004. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del - ograditev parcele z betonskimi zidaki in žično ograjo, na parc. št. 9/7 k.o.... Tožena stranka je ugotovila, da predmetna že postavljena ograja od sosednjega zemljišča ni odmaknjena 0,5 m, kot to zahteva 205. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02), poleg tega pa ograja ni lesena, kot je to zahteval Odlok o pomožnih objektih občanov (v nadaljevanju: Odlok).
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka sicer nepravilno uporabila določbo 205. člena ZGO-1 in obravnavani poseg neutemeljeno pogojevala z odmikom ograje od meje sosednjega zemljišča za 0,5 metra, vendar je odločitev tožene stranke kljub temu pravilna iz drugih razlogov. Tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da ograja ni zgrajena v skladu s 7. točko 2. člena Odloka, ki določa, da se šteje za pomožni objekt, za katerega zadostuje dovoljenje o priglasitvi del, tudi lesena vrtna in dvoriščna ograja ter ograda za živino, za kmetijske nasade pa tudi žično pletivo. Predmetna ograja pa ni grajena iz predpisanega materiala - lesa. Tožnika tudi nista nesporno izkazala, da sta zgradila ograjo na svojem zemljišču. Med tožnikoma in prizadetima strankama, ki sta solastnika sosednjega zemljišča, obstaja spor o tem, kje poteka meja med navedenima parcelama. Ker prizadeti stranki zatrjujeta, da je ograja postavljena čez mejo na njuno zemljišče, je sporno tudi, ali sta tožnika izkazala pravico gradnje na zemljišču, kjer ograja stoji.
Tožnika vlagata pritožbo, sedaj revizijo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter, ker se upravni organ pri izdaji odločb ni držal prekluzivnega roka 30 dni po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve. Navajata, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ograja ni zgrajena skladno z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih. Ograja v dolžini 1,6 metra, višine 1,25 metra, postavljena v žični izvedbi in iz betonskih zidakov je oblikovno in funkcionalno usklajena s sosednjimi objekti ter je postavljena v celoti na parceli 9/7 in ne posega v posest soseda. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, kateri upravni organ je pristojen za odločanje, ali je določen poseg v prostor skladen (dovoljen) po predpisih, ki veljajo na območju posega. Brez dvoma je to Z., d.o.o., katerega uslužbenec je tudi opravil ogled na kraju samem. Zato kakršenkoli dvom v verodostojnost lokacijske dokumentacije ni upravičen. Opozarjata, da je tudi po Zakonu o spremembah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pristojni organ dolžan izdati odločbo o dovolitvi priglašenih del v roku 30 dni po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve. Predlagata, da sodišče prve stopnje pri preizkusu pritožbe svojo odločbo spremeni in izda odločbo o dovolitvi priglašenih del, ali pa pritožbo odstopi v reševanje Vrhovnemu sodišču RS.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).
Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.
Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno. V obravnavani zadevi sta tožnika z vlogo z dne 21.11.2002 zaprosila za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del na parc. št. 9/7 k.o. ... za že izvedeno ograjo iz betonskih zidakov in žično ograjo. Glede na prehodno določbo 192. člena ZGO-1 se postopki za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona (1.1.2003), končajo po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97). Sodišče prve stopnje se je tako upoštevaje datum vložitve vloge pravilno oprlo na 2. odstavek 62. člena ZUN, ki določa, da pristojni upravni organ izda odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravan poseg po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev ter, da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Med strankama ni sporno, da se zemljišče predlaganega posega nahaja v območju, kjer posege v prostor ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove M., ki na tem območju dovoljuje gradnjo pomožnih objektov na funkcionalnem zemljišču v skladu z odlokom o pomožnih objektih. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je za navedeno območje uporabljal Odlok o pomožnih objektih občanov, ki je v 7. točki 2. člena med pomožne objekte uvrščal tudi lesene vrtne in dvoriščne ograje ter ograde za živino, za kmetijske nasade pa tudi žično pletivo. Zato se Vrhovno sodišče Republike Slovenije strinja z presojo prvostopnega sodišča, da predmetne ograje, ki je zgrajena delno iz betonskih zidakov, delno iz žice, ni mogoče uvrstiti med pomožne objekte, kot jih opredeljuje Odlok, saj ni grajena iz predpisanega materiala - lesa. Odlok je namreč določal, da so vrtne in dvoriščne ograje kot pomožni objekti lesene in je zato neutemeljen revizijski ugovor, da Odlok le primeroma našteva nekatere vrste ograj ter, da ne določa, iz kakšnega materiala naj bo dvoriščna ograja. Zato je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je utemeljena zavrnitev zahteve za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del že zaradi neskladnosti priglašenih del s prostorskim izvedbenim aktom. Glede na obstoječ spor med tožnikoma in prizadetima strankama, ki sta solastnika sosednjega zemljišča, o tem, kje poteka meja med parcelama, pa je tudi pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnika nista nesporno izkazala pravice gradnje na zemljišču posega. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.
Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožnikov, ki ga ponavljata v reviziji, da naj bi bila lokacijska dokumentacija dokaz o skladnosti obravnavanega posega s prostorskim izvedbenim aktom in pojasnilo, da je za odločanje o tem, ali je določen poseg dovoljen, pristojen le upravni organ in ne Z. d.o.o., kot to zmotno menita revidenta.
V zvezi z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na kršitev postopka, ki naj bi jo storil upravni organ, revizijsko sodišče pripominja, da se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Morebitne napake, storjene v postopku pred drugo ali prvostopenjskim upravnim organom, torej niso neposredno predmet preizkusa. To lahko postanejo zgolj posredno, če stranka v postopku pred upravnim sodiščem pravilno izpodbija upravno odločbo, prvostopenjsko sodišče pa v postopku preizkusa samo stori kakšno napako, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.
Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.