Jedro

Pravna naslednica upravičenke do denacionalizacije ni upravičenka po določbi 6. odstavka 42. člena ZDen. Zato ni mogoče uporabiti te določbe o odškodnini v povezavi z določbo 1. odstavka 6. člena ZDen, če je pravna naslednica odkupila podržavljeno premoženje pred uveljavitvijo ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1803/98-9 z dne 17.5.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 15.10.1998. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote I.B. z dne 23.3.1998, s katero je bilo odločeno, da je tožeča stranka dolžna v korist upravičenke V.P. izplačati odškodnino za nacionalizirani objekt v I.B., stoječ na parc. št. 3160, stavbišče v izmeri 113 m2, dvorišče v izmeri 105 m2, vl. št. 986 k.o. T., in sicer v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v tolarski protivrednosti 36.026,00 DEM. Tožena stranka je zavrnila ugovore tožeče stranke glede višine odškodnine in glede upravičenca za odškodnino. Slednje je obrazložila s tem, da je sicer res podržavljeno poslovno stavbo s pogodbo z dne 16.5.1983 pridobila pravna naslednica upravičenke J.D., ni je pa pridobila upravičenka sama, zato je odškodnina utemeljena po določbi 1. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je podržavljeni poslovni prostor pridobila nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla pravna naslednica upravičenke do denacionalizacije in ne upravičenka, zato ne gre za primer iz 6. odstavka 42. člena ZDen. Do odškodnine po tej določbi je upravičen le upravičenec, ki je svoje podržavljeno premoženje pridobil nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla, pri čemer je upravičenec oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen. Tožeča stranka se zato moti, ko meni, da določba 6. odstavka 42. člena ZDen velja tudi v primeru, ko je premoženje, ki je bilo podržavljeno, kupil pravni naslednik upravičenca. V konkretnem primeru je bila odškodnina utemeljeno določena po določbi 44. člena ZDen, po kateri se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju ob podržavljenju in upoštevanju njegove sedanje vrednosti, pri čemer je bila sedanja vrednost ugotovljena v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je predmetno nepremičnino s kupoprodajno pogodbo z dne 16.5.1983 odkupila pravna naslednica upravičenke in sicer za 112.025,15 din. Zato se mora odškodnina za odvzeto nepremičnino določiti v višini valorizirane kupnine, ki je bila plačana za sporno parcelo. Nepremičnino je odkupila pravna naslednica upravičenke, ki je poleg tega njena edina dedinja, zato gre za primer iz 6. odstavka 42. člena ZDen. Določba tega odstavka namreč ne govori o prejšnjem lastniku, temveč o upravičencu na splošno. Višina odškodnine ob uporabi splošnih odškodninskih predpisov, ki se v denacionalizacijskih postopkih uporabljajo, predstavlja škodo, ki je nastala zaradi ponovnega odkupa nepremičnine iz splošnega ljudskega premoženja. Upravičenci po 6. odstavku 42. člena ZDen so izjema glede na upravičence iz 3., 4. in 5. člena tega zakona. Ker je bilo podržavljeno premoženje ponovno pridobljeno, je bila v tem primeru na nek način že izvršena odplačna denacionalizacija. Šesti odstavek 42. člena ZDen predstavlja izjemo glede določanja upravičencev, zato je treba v teh primerih, ob uporabi splošnih odškodninskih predpisov, še posebej presojati upravičenost in višino odškodnine. Če to ne bi upoštevali, bi lahko prišlo v denacionalizacijskih postopkih do primerov, ko bi prejšnji lastnik ali dedič, ki bi premoženje v vsakem primer podedoval, če ne bi bilo podržavljeno, za isto premoženje pridobil še odškodnino določeno po 44. členu ZDen. Namen zakona je poprava krivic, ki se odraža v realni restituciji premoženja oziroma v odškodnini, če restitucija ni možna. Pri odločanju o posameznih zahtevkih pa je treba upoštevati tudi enakost upravičencev pred zakonom. Tožeča stranka zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Prizadeta stranka J.D. v odgovoru na pritožbo navaja, da je bila predmetna nepremičnina podržavljena njeni mami V.P. Vlagateljica je odkupila nepremičnino na javni dražbi leta 1983. Neutemeljena je trditev tožeče stranke, da je edini dedič po upravičenki, saj je zakoniti dedič tudi njena še živeča sestra, ki stanuje v L. Predlaga, da se pritožba zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka, tudi v pritožbi, vztraja pri ugovoru, da gre v predmetni zadevi za primer iz 6. odstavka 42. člena ZDen. Res imajo pravico do odškodnine po tej določbi tudi upravičenci, ki so svoje premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla.

Tožeča stranka pa pri tem spregleda razliko med upravičenci do denacionalizacije in upravičenci do uveljavljanja pravic. Upravičenci do denacionalizacije so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov navedenih v 3. členu in 4. členu ali z ukrepom iz 4. člena oziroma na način iz 5. člena ZDen. Vsem tem osebam je bilo njihovo premoženje podržavljeno in so zato po določbah ZDen materialni upravičenci za vračanje. Upravičenci za uveljavljanje pravice pa so po določbi 1. odstavka 15. člena ZDen pravni nasledniki upravičencev iz 3., 4. in 5. člena ZDen, če so ti mrtvi ali razglašeni za mrtve. Ti pravni nasledniki so le procesni upravičenci, ki smejo vložiti zahtevek za denacionalizacijo in opravljati dejanja v postopku. Njim pa se ne vrača podržavljeno premoženje oziroma jim ne gre odškodnina, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest. Odločba o denacionalizaciji se na podlagi določbe 1. odstavka 67. člena ZDen glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Upravičenec po določbi 6. odstavka 42. člena ZDen je zato lahko le prejšnji lastnik podržavljenega premoženja in ne druga oseba, ki je kasneje odkupila podržavljeno premoženje, čeprav je pravni naslednik razlaščenca in je v skladu z določbo 1. odstavka 15. člena, v zvezi z 2. odstavkom 61. člena ZDen, lahko vlagatelj zahteve za denacionalizacijo.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato v obravnavanem primeru pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pravna naslednica upravičenke ni upravičenka po določbi 6. odstavka 42. člena ZDen, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti navedene določbe o odškodnini v povezavi z določbo 1. odstavka 6. člena ZDen o uporabi splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, zaradi katerega se lahko sodba izpodbija, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.