Jedro

Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku sama po sebi ne pomeni, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe.

Zakon o kazenskem postopku ne ureja soočenja izvedencev (v pomenu, kakršnega ima za presojo verodostojnosti izpovedb soočenih obdolžencev oziroma prič), kar pa ne pomeni, da sodišče ni dolžno odpraviti nasprotij oziroma pomanjkljivosti v izvedenskih mnenjih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni F.F. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po tretjem odstavku 103. člena Kazenskega zakona SRS (Ur. l. SRS, št. 12/1997 in naslednji; v nadaljevanju KZ SRS). Izrečena mu je bila kazen tri leta in deset mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 948/2008 z dne 26.11.2008 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na pet let zapora, pritožbo obsojenčevih zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave vlagajo obsojenčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe G. in partnerji. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec meni, da ni utemeljena. Odgovor je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

5. Zagovorniki obsojenega F.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti v več pogledih izpodbijajo dokazovanje z izvedenstvom (zlasti) psihiatrične stroke, ali je bila oškodovanka T.Š. žrtev spolne zlorabe. Glede na takšno vsebino zahteve Vrhovno sodišče ugotavlja, da so izvedensko delo psihiatrične stroke v obravnavani zadevi glede enakih vprašanj opravljali (i) dr.G.M. na podlagi odredbe z dne 15.11.2006, (ii) dr.M.V. na podlagi odredbe z dne 13.7.2007 in (iii) kolegij Psihiatrične bolnišnice Begunje na podlagi odredbe z dne 21.3.2008. Poleg tega je sodišče v tej zadevi na predlog obrambe z odredbo z dne 18.6.2007 odredilo izvedenstvo klinično psihološke stroke, ki ga je opravila dr.A.S. 6. Pravilne so (na več mestih ponovljene) navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da se izpodbijana sodba opira na pisno mnenje dr.G.M. Njegovo izvedensko delo je ob upoštevanju pojasnil na glavni obravnavi 20.12.2006 v sodbi povzeto (zlasti na 14. do 16. strani), rezultati izvedenstva so ocenjeni v povezavi z izpovedbami oškodovanke in ostalih zaslišanih prič (17. oz. 21. stran sodbe), sodišče jih sprejema kot verodostojne in na tej podlagi utemeljuje dejanske zaključke glede zaznave posledic specifične spolne zlorabe pri oškodovanki. Neutemeljene pa so nadaljnje navedbe zahteve, da se izpodbijana sodba na izvedensko mnenje dr.G.M. ne bi smela opirati, ker je sodišče na glavni obravnavi 13.7.2007 ugodilo predlogu obrambe za izločitev izvedenca in naj bi zato njegovo izvedensko mnenje „izgubilo vsakršno pravno veljavo“. Ta očitek v zahtevi ni pravno opredeljen z navedbo načina kršitve iz 420. člena ZKP oziroma 371. člena ZKP, niti z navedbo prekršene določbe tega zakona, po vsebini pa ga je mogoče šteti kot očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

7. Dr.G.M. je bil v tej zadevi postavljen za izvedenca psihiatrične stroke z odredbo sodišča prve stopnje z dne 15.11.2006. V času izdelave pisnega izvedenskega mnenja kakor tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi 20.12.2006 je imel status sodnega izvedenca, ne pa tudi ob zaslišanju v ponovljenem postopku 30.11.2007, ko je bil zato zaprisežen v skladu s 333. členom ZKP. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 13.7.2007 (s procesnega vidika neutemeljeno) sprejelo sklep o izločitvi izvedenca, ki ga je oprlo izključno na ugotovitev, da je bil tekom tega kazenskega postopka s strani Ministrstva za pravosodje razrešen kot sodni izvedenec (14. stran sodbe sodišča prve stopnje), v nadaljevanju postopka pa je takšen svoj sklep (procesnega vodstva) iz utemeljenih razlogov in obrazloženo spremenilo (45. stran sodbe sodišča prve stopnje). Položaj, ko posameznik ni izvedenec oziroma ko ta status izgubi med kazenskim postopkom, je treba razlikovati od položaja, ko določene osebe ni dopustno postaviti za izvedenca v konkretni zadevi (251. člen ZKP) oziroma ko je med konkretnim postopkom iz teh razlogov izločen. Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku zato ne pomeni že sama po sebi, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe. Ta posledica je v prvem odstavku 251. člena ZKP izrecno določena le, če je v zadevi za izvedenca postavljen, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (235. člen ZKP), kdor je oproščen dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP) ali tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje (v določbah 251. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZKP so predpisani tudi drugi razlogi za izločitev izvedenca). Navedeni razlogi v obravnavani zadevi v zvezi z izvedencem dr.G.M. niso podani (zahteva ne trdi drugače), zato očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen.

8. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da sodišče prve stopnje dr.G.M. ne bi smelo v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi 30.11.2007 v skladu s 333. členom ZKP zapriseči in zaslišati kot izvedenca, ker naj za to ne bi imelo opore v četrtem odstavku 249. člena ZKP. Če so za kakšno vrsto izvedenskega dela imenovani sodni izvedenci, sme sicer sodišče po tej določbi postaviti druge izvedence samo, če bi bilo nevarno odlašati, če so sodni izvedenci zadržani ali če to zahtevajo druge okoliščine. Pravilna je presoja sodišča, ki je kot takšne „druge okoliščine“ ocenilo dejstva, da je bil dr.M. v tej zadevi že postavljen kot (takrat sodni) izvedenec in da je že izdelal pisno izvedensko mnenje, ob tem pa niso bili podani razlogi za njegovo izločitev (251. v zvezi s 44. členom ZKP). Navedeno velja ne glede na to, da je sodišče v tej zadevi kasneje odredilo še drugega izvedenca iste stroke dr.M.V. in ga zaslišalo na glavni obravnavi.

9. Sodišče po stališču zahteve za varstvo zakonitosti sodbe ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje dr.G.M. tudi zato, ker se to mnenje opira na klinično psihološki izvid dr.T.P., ki ga za izvedenca ni postavilo sodišče z odredbo, temveč ga je izbral dr.M. sam. Kdo bo opravil izvedenstvo in kaj je predmet izvedenstva določi sodišče s pisno odredbo (prvi odstavek 249. člena ZKP), ki se vroči strankam, da se jim omogoči zahtevati izločitev izvedenca in predlagati, katere okoliščine naj se z izvedenstvom še ugotovijo. Če odrejeni izvedenec sam ugotovi, da bo za izdelavo izvida in mnenja potreboval pomoč drugega strokovnjaka, zato ne more mimo opisanega postopka zaprositi za njegov izvid oziroma mnenje in ga vključiti v svoje. Navedeno velja ne glede na to, ali je ta drugi strokovnjak sicer sodni izvedenec kot to velja glede dr.P. Izvedenec mora v takšnem položaju obvestiti sodišče, ki presodi, ali naj se odredi tudi drugo izvedenstvo in morebitno odredbo vroči strankam. Glede na navedeno je bila ob izdelavi pisnega izvedenskega mnenja dr.G.M. prekršena določba prvega odstavka 249. člena ZKP, kar pa ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Dr.T.P. je bil namreč v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi dne 15.6.2007 v navzočnosti obrambe zaslišan ob opozorilu iz 333. člena ZKP. Poleg tega je sodišče prve stopnje (temu pritrjuje tudi drugostopenjska sodba) na podlagi pojasnila dr.M. na glavni obravnavi ugotovilo (17. stran sodbe), da so predstavljale ugotovitve kliničnega psihologa za psihiatra zgolj dodatno diagnostično sredstvo. Sodišče je torej pri oceni izvedenskih mnenj te okoliščine upoštevalo. Zagovorniki obsojenega F.F. na več mestih izpodbijajo tudi strokovno pravilnost prispevka dr.T.P., pri čemer naj bi tudi sodišče ugotovilo, da ga zaradi teh pomanjkljivosti ni mogoče upoštevati. Pri tem nepopolno oziroma napačno povzemajo razloge izpodbijane sodbe, ki ugotavlja le metodološko pomanjkljivost v postopku izvedenca, ker ni shranil testov z oškodovanko, ne pa njegovo neverodostojnost kot trdi zahteva. Tudi sicer pa gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vsebinsko enake očitke, kot so navedeni zgoraj, je obramba uveljavljala že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je nanje obrazloženo odgovorilo (2. in 3. stran sodbe), zato zahteva neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitek je poleg tega napačno pravno opredeljen. Če sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na (pomembne) pritožbene navedbe, bi s tem namreč storilo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče na glavni obravnavi 25.4.2008 zavrnilo dokazni predlog za soočenje predstavnika kolegijskega organa Psihiatrične bolnišnice Begunje in sodnega izvedenca dr.M.V., katerih izvedeniški mnenji sta si diametralno nasprotni. Soočenje predstavlja posebno obliko zaslišanja obdolžencev in/ali prič, ki se lahko opravi v preiskavi ali na glavni obravnavi takrat, ko se njihove izpovedbe o pomembnih dejstvih ne ujemajo (229. člen ZKP in tretji odstavek 241. člena ZKP oziroma drugi odstavek 326. člena in 327. člen ZKP). Med soočenjem si sodnik oziroma senat lahko ustvari neposreden vtis, na podlagi katerega lažje presoja verodostojnost izpovedb soočenih obdolžencev oziroma prič. Ker se z izvedenci ugotavljajo tista dejstva, glede katerih se zahteva posebno strokovno znanje, je izhodišče pri izvedbi dokazovanja z izvedencem drugačno kot pri zagovoru obdolženca in pri izpovedbah prič. Zakon med določbami o izvedenstvu zato ne ureja soočenja v zgoraj opisanem pomenu, kar pa ne pomeni, da sodišče ni dolžno odpraviti nasprotij oziroma pomanjkljivosti v izvedenskih mnenjih. Razlike, nejasnosti, nasprotja in druge pomanjkljivosti v izvidu oziroma mnenju izvedencev se odpravijo z novim zaslišanjem, če ta način ni uspešen pa tako, da se dokazovanje z istimi ali drugimi izvedenci ponovi (257. člen ZKP) oziroma tako da se zahteva mnenje drugih izvedencev (258. člen ZKP).

11. Izpodbijana sodba se opira na oceno izvedenskega dela treh izvedencev psihiatrične stroke (zadnji izvid in mnenje je izdelal kolegij Psihiatrične bolnišnice Begunje) in mnenja klinične psihologinje dr.A.S. Sodišče je razlike v mnenjih dr.G.M. (in dr.A.S.) ter dr.M.V. v dokaznem postopku razčiščevalo tako s (posamičnim) zaslišanjem izvedencev na glavni obravnavi v navzočnosti obrambe kot tudi s ponovitvijo izvedenstva in novim mnenjem kolegija Psihiatrične bolnišnice Begunje, na glavni obravnavi 25.4.2008 pa je zaslišalo tudi predstavnika kolegija dr.B.B. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave je v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljen z navedbo, da obstaja razlika med izvedenskima mnenjema dr.V. in kolegija Psihiatrične bolnišnice Begunje, ter z vztrajanjem na napačnem stališču, da mnenja dr.M. ni dopustno upoštevati. Sodišče sme izvedbo predlaganega dokaza (poleg neprimernih in nerelevantnih) zavrniti tudi tedaj, ko ta za obrambo očitno ne more biti uspešen. Ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi se s ponovnim zaslišanjem (soočenjem) kako odločilno dejstvo ugotovilo drugače, zato očitek ni utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je mnenja izvedencev psihiatrične in klinično psihološke stroke v sodbi obširno povzelo, jih dokazno ocenilo tako z njihovo medsebojno primerjavo kot tudi v razmerju do ostalih izvedenih dokazov (zlasti izpovedb oškodovanke in T.A.), sodišče druge stopnje pa je presoji sodišča prve stopnje obrazloženo pritrdilo. Neutemeljeni so zato tudi očitki, da sodba o tem nima razlogov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) oziroma da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), ki so sicer enake kot v zahtevi za varstvo zakonitosti. Z lastnim drugačnim vrednotesnjem izvedeniških mnenj, kot ga sprejema izpodbijana sodba, pa zahteva izpodbija dejanske zaključke izpodbijane sodbe (ne pa pravnih), kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (42. do 44. stran) obrazložilo tudi zaključke, da je obsojenec očitano kaznivo dejanje tako v cerkvenih objektih kot na domu staršev oškodovanke storil kot duhovnik in da je ta status zlorabil, ko mu je bila oškodovanka zaupana v učenje in vzgojo oziroma varstvo. Utemeljena je ocena, da je obsojenec s tem, ko je oškodovanko sprejel k verouku, maši in ostalim opravilom prevzel tudi skrb za njeno učenje, varstvo in vzgojo. Enako velja tudi glede dejanj na domu oškodovanke, kjer so ga dojemali kot župnika in je kot tak užival zaupanje družine in kjer je bil zato z oškodovanko tudi sam. Tem ugotovitvam je ob vsebinsko enakih pritožbenih očitkih pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (4. stran sodbe). Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen.

14. Pritožbeno sodišče je odgovorilo tudi na trditev, da naj se obsojenec ne bi zavedal, da počne kaj narobe, ker je po ugotovitvah izvedenke dr.M.Ž. ostal na predodrasli seksualni ravni. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je očitek, enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, utemeljen s posameznimi deli izvedenskega mnenja, ki so vzeti iz konteksta. Tudi sicer pa zahteva s povzeto navedbo izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Hkrati z očitkom kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki pa nato ni posebej obrazložena (niti opredeljena z navedbo načina kršitve iz 372. člena ZKP), zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

15. Uveljavljane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornikov obsojenega F.F. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je zato obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.